Jedro

Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 je glede začetka teka zamudnih obresti jasna. Odločitev, da se prisilna izterjava obveznosti po odmerni odločbi odloži do odločitve o pritožbi, tudi po presoji sodišča ne more vplivati na začetek teka zamudnih obresti, ki ga Ustavno sodišče veže na izvršljivost odločbe skladno z določbami 15.a člena ZDavP. Zatrjevana ukinitev računa, ki je kot vplačilni račun naveden v izreku odmerne odločbe, na njeno izvršljivost ne more vplivati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbi tožnika zoper odločbo Davčnega urada A. št. ... z dne 29. 6. 2001 delno ugodila, odločbo v izreku pod I odpravila in vrnila prvostopenjskemu organu v ponovni postopek pod točkami 3, 4 in 5 izreka, ki se nanašajo na obračun in plačilo davka od dobička ter pripadajočih zamudnih obresti za obdobja od 1. 1. do 31. 12. 1997, od 1. 1. do 31. 12. 1998 in od 1. 1. do 31. 12. 1999; odpravila v točkah 1 in 2 izreka glede obračuna pripadajočih zamudnih obresti in v tem delu odločila tako, da predpisane pripadajoče zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti prvostopenjske odločbe (3. 8. 2001) do dneva plačila obveznosti; v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnila in ugotovila, da stroški postopka niso bili priglašeni.

Tožeča stranka odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Pri odločanju o pritožbi je tožena stranka spregledala, da so vplačilni računi, na katere je tožeča stranka po neodpravljenem delu prvostopenjske odločbe dolžna plačati v odločbi naložene davčne obveznosti, ukinjeni, zaradi česar izpolnitev obveznosti tako, kot se glasi, sploh ni možna. Ker izrek upravnega akta postane dokončen in pravnomočen, del tega izreka pa je v konkretnem primeru tudi račun, na katerega naj bi tožeča stranka plačala svojo obveznost, je možen le zaključek, da je prvostopna davčna odločba nična, ker ni izvršljiva. - Tožena stranka tudi zmotno ugotavlja 3. 8. 2001 kot datum izvršljivosti odločbe prve stopnje. Pri tem spregleda dejstvo, da je Davčni urad A. 2. 8. 2001 izdal odločbo, s katero je tožeči stranki odložil izvršitev odmerne odločbe za čas do izdaje drugostopenjske odločbe. Ta je bila izdana šele 13. 1. 2006. Tega dne je prvostopenjska odločba, v delu, v katerem je bila pritožba zavrnjena, postala tudi dokončna in s tem izvršljiva. V tem smislu je tudi razumeti odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-356/02, v zvezi z dejstvom, da zaradi odloga izvršbe ni potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Na tej podlagi tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo z obširno argumentacijo prereka utemeljenost tožbenega ugovora napačne določitve datuma izvršljivosti prvostopenjske odločbe (kot začetka teka zamudnih obresti skladno z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004). Po mnenju tožene stranke odlog prisilne izterjave (s pravnimi posledicami, ki iz njega izhajajo) ni relevanten v navedenem pritožbenem postopku, v katerem se presoja zakonitost in pravilnost prvostopenjske odločbe po pravni in dejanski podlagi glede na nastanek poslovnega dogodka in ob izdaji prvostopenjske odločbe. Drugačne odločitve o začetku teka zamudnih obresti v tem postopku po mnenju tožene stranke tudi ne narekuje odločba št. U-I-233/01-14 z dne 5. 2. 2004, s katero je Ustavno sodišče razveljavilo drugi odstavek 20. člena ZDavP.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Tožbene navedbe, ki se nanašajo izvršljivost odmerne odločbe v zvezi z odločitvijo o odlogu prisilne izterjave davčnega dolga, so po presoji sodišča, iz razlogov, ki jih v odgovoru na tožbo navaja že tožena stranka, neutemeljene. Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 je glede začetka teka zamudnih obresti jasna. Skladno z navedeno odločbo je tožena stranka odločitev prvostopnega organa glede zamudnih obresti v pritožbenem postopku spremenila tako, da te tečejo z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, tj. po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Odločitev, da se prisilna izterjava obveznosti po odmerni odločbi odloži do odločitve o pritožbi, tudi po presoji sodišča ne more vplivati na začetek teka zamudnih obresti, ki ga Ustavno sodišče veže na izvršljivost odločbe skladno z določbami 15. a člena ZDavP. Vprašanje pravnih posledic odloga prisilne izterjave (in s tem pravilnosti obračuna obveznosti iz naslova zamudnih obresti) bi se zato kot relevantno lahko pojavilo šele v postopku prisilne izterjave obveznosti po izpodbijani odločbi, oziroma, pri prostovoljni izpolnitvi naložene obveznosti, kot vprašanje preplačila davka.

Ugovor ničnosti odmerne odločbe, ker naj bi ta po stališču tožeče stranke ne bila izvršljiva, ni utemeljen že iz razloga, ker je tožeča stranka po podatkih upravnih spisov, obveznosti po odmerni odločbi prostovoljno izpolnila. Sicer pa po presoji sodišča zatrjevana ukinitev računa, ki je kot vplačilni račun naveden v izreku prvostopne odločbe, na izvršljivost odločbe ne more vplivati. Gre za dodaten (nebistven) podatek v izreku odločbe, ki ne vpliva na pravno in dejansko možnost izvršitve obveznosti, ki se z odločbo nalaga. Davki se namreč plačujejo na davčne račune, ki so v času plačila predpisani.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 105. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Izrek o stroških je odpadel, ker jih tožeča stranka ni priglasila. Sodišče je v zadevi odločalo na nejavni seji na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi s 105. členom istega zakona.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena v zvezi s 1. odstavkom 107. člena ZUS-1.