Jedro

Stranka sicer nima a priorne pravice do drugega mnenja. Ko pa se pojavi indic, da v dokazni temi vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako, je izjemoma utemeljen predlog za novega izvedenca iste stroke, čeravno je že določeni izvedenec svoje delo jasno in v celoti opravil.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je pokojni J. B. od svojega očeta pokojnega I. B. prejel darilo v obliki vlaganj pri gradnji in adaptaciji vikend hišice v S. posamezne stvari, naštete v izreku tožbenega zahtevka in posledično sodbe. Tožniku je naložilo, da tožencem povrne 1431,96 EUR stroškov postopka, v 15 dneh, sicer pa z obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh dopustnih razlogov in predlaga spremembo ali pa razveljavitev in novo sojenje, opredeljuje pa še pritožbene stroške. Sodišču očita, da je svojo odločitev praktično v celoti oprlo na izvedensko mnenje grafologa dr. B. R., ki pa ni pravilno, saj je pri primerjavi podpisov nedvomno storil napako, ko je kot podpis zapustnika I. B.. štel podpis, ki to nesporno ni. Kljub temu, da je izvedenec napako priznal, je vztrajal pri svojem mnenju, zato je bil tožnikov predlog za določitev novega, drugega izvedenca utemeljen. S tem, ko mu sodišče ni ugodilo, je kršilo njegove procesne pravice v dokaznem postopku, ki so tudi ustavno zajamčene. Obrazložitev glede neupoštevanih dokazov je tudi tako pomanjkljiva, da sodbe ni mogoče preizkusiti.

3. Toženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnik utemeljeno očita, da mu je bila kršena pravica do izjave v dokaznem postopku (8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP), in sicer s tem, ko je sodišče zavrnilo njegov predlog za postavitev drugega izvedenca grafološke stroke. S tem dokazom je sodišče ugotavljalo verodostojnost oz. pristnost ključnega dokaza v obravnavani pravdi, namreč izjave pokojnika, iz katere se dâ z veliko verjetnostjo sklepati, da ni šlo za darila, pač pa za odplačna razpolaganja. Izvedenec dr. R. je sicer podal strokovno, temeljito in jasno mnenje, da je izjavo zelo verjetno podpisal zapustnik (mnenje pa je izvedenec sam sicer zaradi pomanjkanja primerjalnih podpisov ocenil za manj zanesljivo).

6. Izkazalo se je, da je tožnik utemeljeno opozoril, da je izvedenec pri svojem mnenju upošteval tudi podpis zapustnika, ki nesporno ni bil njegov. Res je, da je sodišče prve stopnje to napako izvedencu predočilo in ga tudi neposredno zaslišalo; izvedenec je utemeljil, da to na njegovo mnenje ne vpliva in vztrajal pri svoji končni oceni, pritožnik pa je zaradi dvoma v izvedensko mnenje, ki ga je ta napaka, čeprav naknadno upoštevana, vzbudila, predlagal novega, drugega izvedenca.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je njegov predlog razumno utemeljen. Stranka sicer nima a priorne pravice do drugega mnenja (1). Ko pa se pojavi indic, da v dokazni temi vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako, je izjemoma utemeljen predlog za novega izvedenca iste stroke, čeravno je že določeni izvedenec svoje delo jasno in v celoti opravil. Tožnik je namreč v predlogu za postavitev novega izvedenca pojasnil, da izvedenec R. zaradi napake, ki jo je storil, do nje ne more biti povsem objektiven oz. ne more z gotovostjo objektivno pojasniti, kako je ta napaka v resnici vplivala na njegovo opredelitev pri izdelavi prvega mnenja.

8. Pritožba je torej utemeljena, zato ji je bilo treba ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti (354. čl. ZPP). V posledici tega je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

9. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva gornje razloge kot napotke za svoje delo, poleg tega pa naj se ob novem pisanju sodbe opredeli tudi do drugih izvedenih dokazov, ne le do sporne izjave, ki ji sicer sodišče in stranke utemeljeno pripisujejo veliko dokazno moč.

(1) Nekoliko drugače sicer Zobec J. v Ude et. al., Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 2. knjiga, str. 503 in 504.