Jedro

V inšpekcijskem postopku ni mogoče upoštevati ugovora, da je v postopku sprememba prostorskega akta, ki bo omogočila legalizacijo spornih objektov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je gradbeni inšpektor tožnici naložil, da mora takoj ustaviti gradnjo zidane kleti tlorisne velikosti 4 x 4 m z leseno brunarico nad kletjo, kovinske montažne garaže tlorisne velikosti 2 x 4 m in ograje iz žičnega pletiva na parc. št. 327/1 k.o. … (1. točka izreka); da mora v roku šest mesecev po vročitvi odločbe na svoje stroške odstraniti nezakonito postavljene objekte ter zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje (2. točka izreka); da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti opravila izvršba po drugih osebah (3. točka izreka); da za objekt veljajo prepovedi iz 158. člena ZGO-1 (4. točka izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo v postopku na podlagi ogleda in zaslišanja pooblaščenca zavezanke ugotovljeno, da je objekte okoli leta 1980 zgradil pokojni A.A. Po tedaj veljavnem Odloku o urbanističnem planu bi moral dela priglasiti občinskemu organu, česar pa ni storil. Sedaj je lastnica objektov inšpekcijska zavezanka, ki jih uporablja kot prostor za skladiščenje orodja, hrambo pridelkov in kot dnevni prostor. V skladu z določbami Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) se gradnja objekta lahko začne na podlagi gradbenega dovoljenja. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da leži obravnavani poseg na območju, ki ga ureja Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove Maribor (v nadaljevanju: PUP). Po določbi 10. člena PUP so na območju kmetijskih zemljišč (za takšno situacijo v obravnavanem primeru gre) dovoljene vodnogospodarske ureditve, postavitev turističnih oznak in postavitev naprav za potrebe raziskovalne in študijske dejavnosti, iz česar izhaja, da gradnja na obravnavanem zemljišču po veljavni zakonodaji ni dopustna. Prav tako tožnica, ki je zakupnica obravnavane parcele, po določilih zakupne pogodbe nima pravice graditi.

Tožena stranka je s svojo odločbo zavrnilo tožničino pritožbo zoper odločbo gradbenega inšpektorja. Pri tem je ugotovila, da je gradbeni inšpektor pravilno ugotovil dejansko stanje ter pravilno izrekel inšpekcijski ukrep po določbah 152. člena ZGO-1. Tožnica je kot lastnica spornih objektov inšpekcijska zavezanka. Pri tem je neupošteven njen ugovor, da je bil pred tem zakupnik zemljišča njen ded, ki je po sklenjeni zakupni pogodbi imel pravico postaviti objekt za shranjevanje orodja in kmetijskih pridelkov. Iz zakupne pogodbe, ki jo je sklenila sama, izhaja, da ni pridobila pravice graditi. Tudi ni upošteven njen ugovor, da je tovrstnih gradenj veliko in da predstavljajo kompleksen problem, ki bi ga morale službe rešiti v obojestransko korist, tako da bi bilo zadoščeno tudi pravicam zakupnikov. Tožena stranka namreč v postopku ugotavlja le, ali je prvostopenjski organ ravnal v skladu s pravnimi normami ter da je pred izdajo odločbe popolno ugotovil dejstva in pravilno uporabil materialne predpise. O predlogu za podaljšanje roka za izvršitev z izpodbijano odločbo naloženega dejanja, ki ga je tožnica podala s pritožbo, pa je pristojen odločati upravni organ prve stopnje, ki bo o tem predlogu v skladu z določili ZUP še odločil. Tožnica v tožbi navaja, da je pritožbeni organ ugotovil, da organ prve stopnje ni odločil v celoti o vseh zahtevkih tožnice, saj ni odločil o podaljšanju roka. Ker o tem ni bilo odločeno do vložitve tožbe, je zaradi zagotovitve pravic in uporabe pravnih sredstev vložila to tožbo. Predlaga, da sodišče ob obravnavi tožbe odloči o podaljšanju roka za izvršitev izpodbijane odločbe, navedeni rok pa naj bo skladen z odločitvijo Mestne občine Maribor o spremembi prostorskih in ureditvenih pogojev, za kar je podala vlogo zaradi legalizacije nezahtevnega objekta. Sodišče je štelo, da tožnica smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega postopka se nanaša na inšpekcijski ukrep izrečen zaradi nelegalne gradnje na podlagi 152. člena ZGO-1. V skladu z navedeno določbo gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnica lastnica objektov na zemljišču parc. št. 327/1 k.o. …, ki ga ima v zakupu na podlagi sklenjene zakupne pogodbe s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov. Prav tako ni sporno, da za gradnjo objektov ni bilo izdano gradbeno dovoljenje po ZGO-1, niti kakšno drugo upravno dovoljenje na podlagi prej veljavnih predpisov. ZGO-1 v prvem odstavku 3. člena določa, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Po točki 12.1 člena 2 istega zakona pa nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje kot izhaja iz podatkov spisa, se sodišče v celoti strinja z ugotovitvami tožene stranke in prvostopnega organa, da gre v tožničinem primeru za nelegalno gradnjo. Prav tako se tudi strinja z razlogi navedenimi v izpodbijanih odločbah ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

Namen vodenja inšpekcijskih postopkov je nadzor nad izvajanjem zakonov, torej varovanje javnega interesa. Zaradi navedenega so v inšpekcijskem postopku relevantna le vprašanja, ali so za konkretno gradnjo izpolnjeni zakonski pogoji. Glede na ugotovitev, da ti pogoji niso izpolnjeni, tožničini tožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi. Tako ni utemeljen ugovor, da upravni organ ni v celoti odločil o vseh zahtevkih tožnice. Inšpekcijski postopek se namreč vodi po uradni dolžnosti, ne pa na zahtevo stranke, zato že glede na navedeno pojmovno niti ne more priti do situacije, da organ ne bi odločil o zahtevkih stranke. Res pa je, da je tožnica v pritožbi zoper odločbo gradbenega inšpektorja prosila za začasno odložitev naložene odstranitve objektov, dokler zadeve ne bodo toliko jasne, da bodo znani postopki in ukrepi različnih služb. Pri navedenem predlogu gre za odlog izvršbe (ne pa za podaljšanje roka), o čemer pa odloča na predlog stranke organ, ki je pristojen za izvršbo, to je v obravnavanem primeru prvostopni organ, kar je že pravilno pojasnila tožena stranka. Zaradi navedenega tudi sodišče v tem postopku ne more odločati o takšnem tožničinem predlogu. Prav tako v tem postopku ni mogoče upoštevati ugovora, da je v postopku sprememba prostorskega akta, ki bo omogočila legalizacijo spornih objektov. V inšpekcijskem postopku se namreč ugotavlja le, ali je že izvršeni poseg v prostor izveden na podlagi ustreznega upravnega dovoljenja. V obravnavanem primeru pa ni sporno, da tožnica takšnega dovoljenja nima, pa bi ga tudi po mnenju sodišča morala imeti.

Ker dejansko stanje glede relevantnih okoliščin v postopku ni sporno, prav tako tožnica v tožbi ni navedla dejstev in predlagala dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.