Jedro

Določba o pravici do izterjave davčnega dolga je procesna določba. Zato je v primeru, ko sporne obveznosti v času uveljavitve ZDavP še niso absolutno zastarale, ker še ni potekel 6 letni absolutni zastaralni rok določen v ZDoh/93, tožena stranka ravnala pravilno, ko je v zvezi z vprašanjem zastaranja pravice do izterjave spornega dolga uporabila določbe ZDavP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A št. ... z dne 20. 5. 1998, s katerim je navedeni prvostopni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za ugotovitev zastaranja izterjave davkov in ostalih prispevkov. Svojo odločitev utemeljuje z ugotovitvijo, da absolutno zastaranje najstarejših obveznosti tožnika iz leta 1991 po Zakona o dohodnini (ZDoh, Ur. list RS, št. 71/93, 2/94, 7/95 in 44/96) ni nastopilo. Res je, da je po ZDoh v skladu z 2. odst. 122. člena pravica do izterjave davčnih obveznosti zastarala v treh letih po preteku leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati, med tem ko je do absolutnega zastaranja pravice do izterjave po določbi 4. odst. 123. člena prišlo, ko je preteklo dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje pravice do izterjave, to je v šestih letih od dneva, ko je začel teči rok. Enake določbe je vseboval tudi Zakon o davkih občanov (ZDO, Ur. list RS, št. 36/88 in 8/89 in Ur. list RS,št. 48/90 in 7/93). Z dnem uporabe Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Ur. list RS, št. 18/96 s spremembami) so določbe ZDoh prenehale veljati, v 2. odst. 96. člena ZDavP je določeno, da pravica do izterjave davka, obresti ter stroškov prisilne izterjave zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati, absolutno zastaranje pa po 5. odst. 97. člena zakona nastopi, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič začelo teči. Navedene določbe ZDavP se uporabljajo tudi za ostale prispevke, ki jih tožnik dolguje upoštevaje 15. člen Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. list RS, št. 5/96, 34/96, 3/98 in 81/00). Zato po mnenju tožene stranke v primeru, ko do dneva začetka uporabe ZDavP še ni prišlo do zastaranja pravice do izterjave davka, obresti ter stroškov prisilne izterjave, se zastaralni rok podaljša od 3 na 5 let, oz. absolutni zastaralni rok od 6 na 10 let. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je od leta 1991 z različnimi dejanji davčne službe prišlo do pretrganja zastaranja, kar je pomembno za morebitno ugotavljanje relativnega staranja. Tako je bil dne 19. 11. 1991 izdan sklep o prisilni izterjavi dolga iz denarne terjatve dolžnika na žiro računu, na podlagi katerega je dolžnik svoje obveznosti poravnal. Dne 14. 12. 1992 je bil za novo nastlale obveznosti v letu 1992 izdan sklep o prisilni izterjavi iz denarne terjatve tožnika na žiro računu. Dne 29. 4. 1993 je bil ponovno izdan sklep o prisilni izterjavi iz premičnega premoženja. Kasneje sta bila izdana tudi sklepa o prisilni izterjavi dne 30. 7. 1997 in dne 23. 4. 1998. V vseh navedenih primerih je prišlo do prekinitve zastaranja, zato po mnenju tožene stranke v konkretni zadevi ni relativno zastarala nobena obveznost. V zvezi z tožnikovo navedbo, da je temeljno pravno načelo ugodnejšega predpisa, kar v konkretni zadevi ni bilo upoštevano, je tožena stranka tožniku pojasnila, da pravnih načel glede uporabe ugodnejšega predpisa glede na citirane določbe ZDavP ni mogoče uporabiti tako, da bi moral davčni organ postopati po določbah ZDoh, ki v času, ko bi zastaranje nastopilo, ni bil več v veljavi. Davčni organ je dejansko stanje glede zastaranja ugotavljal na podlagi veljavnega zakona, kar je po mnenju tožene stranke pravilno. Tožnik s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke. Navaja, da je eno izmed temeljnih pravnih načel, da pravni predpisi ne morejo veljati in se uporabljati retroaktivno. Za davčni dolg nastal v letu 1991 se torej morajo uporabljati takrat veljavni predpisi ZDoh in Zakona o prometnem davku, nikakor pa se ne morejo uporabljati določila ZDavP, ki je začel veljati leta 1997. Dejstvo je, da je takrat tudi najdaljši zastaralni rok, ki ga je določil zakon o prometnem davku relativno zastaranje 5 let in absolutno zastaranje 10 let potekel leta 2001. Predvsem pa je potekel zastaralni rok kot ga je določal ZDoh, to je relativni tri leta in absolutni 6 let. V končni fazi pa je tudi zastaralni rok, ki ga je določal ZDavP že potekel. Zato je nedvomno jasno, da je do zastaranja prišlo glede na vlogo tožeče stranke, ki je ugovarjala zastaranje. Vsekakor bi morala tožena stranka ugotoviti zastaranje, čeprav je to bilo v najslabšem primeru za tožnika leta 2001, četudi spis nosi letnico 1998. Predlaga, da tožena stranka glede na to, da je prišlo vmes do relativnega zastaranja izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) in ugotovi zastaranje na podlagi ustrezne dokumentacije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa je prijavilo dne 20. 9. 2002 udeležbo v tem sporu.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali je zastarala pravica do izterjave davčnega dolga, ki ga je s sklepom o prisilni izterjavi dolga iz terjatev dolžnika št. ... z dne 23. 4. 1998 na podlagi dolgovnega seznama z dne 27. 4. 1998 kot izvršilnega naslova, izterjeval davčni organ prve stopnje, glede dolgovanih obveznosti zapadlih v plačilo leta 1991 in kasneje, ko sta glede zastaranja veljala Zakon o dohodnini (ZDoh/90, Uradni list RS št. 48/90) in Zakon o dohodnini (ZDoh/93, Uradni list RS št. 71/93 s spremembami), ki sta določala triletni relativni oziroma šestletni absolutni rok zastaranja pravice do izterjave davčnega dolga. Določba o pravici do izterjave davčnega dolga je procesna določba. Torej se tožbeni ugovor zastaranja pravice do izterjave dolgovanih obveznosti nanaša na vprašanje uporabe procesnih določb zakona, zato v tem konkretnem kontekstu ni mogoče uporabiti (materialne) določbe 4. člena ZDoh/93, ki je enaka tudi v ZDoh/90. Ker tudi po presoji sodišča podatki predloženega upravnega spisa dajejo podlago za ugotovitev, da sporne obveznosti v času uveljavitve ZDavP (1. 1. 1997) po določbah do tedaj veljavnega ZDoh/93 (enako tudi po ZDoh/90) še niso absolutno zastarale, saj še ni pretekel 6 letni absolutni zastaralni rok, ki ga je ZDoh/93 določal v 4. odst. 123. v zvezi z 2. odst. 122. člena, navedeno pomeni, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je v zvezi z vprašanjem zastaranja pravice do izterjave spornega dolga uporabila določbe ZDavP, ki je veljal v času odločanja prvostopnega davčnega organa. Tako procesne določbe, na katere se sklicuje tožena stranka, ne bi prišle v poštev le v primeru, če bi pravica do izterjave spornega dolga skladno z določbami ZDoh/93 prenehala pred uveljavitvijo ZDavP. Glede na povedano, je pritožbeni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe v zvezi z ugovorom zastaranja, ki ga tožnik ponavlja v tožbi, podal pravilne razloge, ki jim sodišče sledi in jih v izogib ponavljanju na tem mestu ne ponavlja (2. odst. 67. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00). Kot neutemeljene zato sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na zastaranje davčnega dolga v letu 2001 oz. 2002, torej v času, ko je tekel pritožbeni postopek. Z izpodbijano odločbo namreč tožena stranka ob reševanju tožnikove pritožbe ni izterjevala davčnega dolga, temveč je zgolj presojala pravilnost in zakonitost prvostopnega sklepa, zato dejstvo, da je bila izdana šele leta 2002, nima nikakršnega vpliva na eventuelno zastaranje že realizirane pravice do izterjave davčnega dolga.

Glede na vse navedeno je zato sodišče tožbo na podlagi 1. odst. 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.