Jedro

Sporazum ni nedovoljen in ni nezakonit dokaz, ki bi ga bilo treba izločiti iz spisa. Ker ga sodišče ni sprejelo, ga ne zavezuje. Zatrjevanje vpliva sporazuma na odločanje sodišča ne more biti odločilno, ker je potrebno upoštevati, da je nosilec sodne funkcije profesionalni (poklicni) sodnik od katerega je zato mogoče pričakovati, da bo v zadevi odločal nepristransko, objektivno ter zakonito. Ekskluzijska sankcija iz petega odstavka 450.a člena ZKP za sporazum v navedeni procesni situaciji ne velja.

Izrek

Pritožbi višje državne tožilke se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Predsednica senata Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 83. člena v zvezi s tretjim odstavkom 450.č člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz spisa izločila Sporazum o priznanju krivde Kt/3629/2021 z dne 1. 6. 2021. 2. Zoper sklep se je pritožila višja državna tožilka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlagala, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Na pritožbo so odgovorili obtoženčevi zagovorniki in predlagali zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Okrožno državno tožilstvo je zoper obtoženega A. A. 12. 5. 2021 vložilo obtožnico (list. št. 294). Tožilstvo je sodišču prve stopnje 8. 6. 2021 predložilo Sporazum o priznanju krivde Kt/3629/2021 z dne 1. 6. 2021, ki ga je sklenilo z obtožencem. Na predobravnavnem naroku 15. 7. 2021 je predsednica senata ugotovila, da obtoženi krivde po obtožbi ne priznava oziroma krivdo izrecno zanika, Sporazum o priznanju krivde Kt/3629/2021 z dne 1. 6. 2021, list. št. 348 do 349 (v nadaljevanju sporazum) je zavrnila. Nato je predsednica senata na podlagi 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP predlagala svojo izločitev, čemur je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani s sklepom Su 458/2021 z dne 23. 7. 2021 ugodil in predsednico senata v zadevi III K 9204/2021 izločil, ker je ugotovil, da je podan izločitveni razlog iz 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP. Ta določa, da sodnik ne sme odločati o obtožbi, če je izdal sklep, da se priznanje obdolženca zavrne (drugi odstavek 285.c člena ZKP) oziroma sklep, da se sporazum o priznanju krivde zavrne (450.c člen ZKP).

6. Z izpodbijanim sklepom je predsednica senata kot nedovoljen dokaz izločila iz spisa sporazum z dne 1. 6. 2021, ker je ocenila, da vpliv vsebine doseženega sporazuma kot posledica uspešnih pogajanj o priznanju krivde med obtoženim, zagovornikom in tožilcem, izniči ustavno jamstvo, da obtoženec ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde v širšem smislu, če se sodišče seznani z vsebino pogajanj oziroma se seznani s kaznovalno sankcijo, ki je bila dogovorjena med strankami, kadar sodišče sporazum zavrne.

7. Državna tožilka zatrjuje, da je sodišče nepravilno uporabilo določbo petega odstavka 450.a člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Ta določa, da se iz spisa, če do sklenitve sporazuma ne pride, izločijo vse listine, ki se nanašajo na postopek pogajanj. Tožilka pravilno ugotavlja, da procesni zakon ne predpisuje sankcije izločitve sporazuma v primeru, ko sodišče sporazum zavrne in da zgolj seznanitev sodišča z dogovorjeno kazensko sankcijo v sporazumu, ki z nesprejemom dejansko ne obstaja več kot zavezujoča sankcija, ne pomeni kršitve ustavno zagotovljenih jamstev obtoženca v kazenskem postopku. Sodišče je vezano na kaznovalni predlog tožilca, ko ga poda za primer obtoženčevega priznanja krivde na predobravnavnem naroku, vezano pa je tudi na v (sprejetem) sporazumu dogovorjeno kazensko sankcijo med strankama. V ZKP-ju ni izrecno določena izločitev sporazuma iz spisa v primeru, ko ga predsednik senata zavrne oziroma ga ne sprejme. Širjenje ekskluzijskih pravil tudi na sporazum kot v obravnavani zadevi, po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno. Pritožbeno sodišče ne pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je sporazum v primeru zavrnitve sprejema nedovoljen dokaz.

8. Ustava RS v 4. alineji 29. člena zapoveduje, da mora biti obdolžencu kaznivega dejanja ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde, s čimer zagotavlja privilegij zoper samoobtožbo. Omenjeni privilegij je primarno namenjen zaščiti posameznikov pred prisilo državnih organov. Ta privilegij osumljenca prvenstveno ščiti v situacijah, ko mu je odvzeta prostost in je zaslišan s strani organov kazenskega postopka. V teh primerih je namreč v neenakopravnem razmerju do organov, ki nasproti njemu nastopajo s pozicije moči, zato se tudi smatra, da v takšni situaciji šele seznanitev osumljenca z njegovimi pravicami namreč omogoča svobodno odločitev o izpovedovanju. Presoja ali gre za kršitev privilegija zoper samoobtožbo je tako odvisna od razmerja med državnimi organi in posameznikom ter od dejanskih okoliščin situacije, v kateri naj bi prišlo do kršitve. V obravnavani zadevi pa ni šlo za zaslišanje, ampak je obtoženec s tožilstvom v navzočnosti zagovornice s tožilstvom podpisal Sporazum o priznanju krivde Kt/3629/2021 z dne 1. 6. 2021. 9. Zakonska ureditev, skladno s katero mora obdolženec v postopku pogajanj in pri sklenitvi sporazuma o priznanju krivde imeti zagovornika, je namenjena prav varovanju obdolženčevih pravic, pri čemer mora zagovornik obdolženca (med drugim) opozoriti na vse pravne posledice sklenitve sporazuma. Sodišče pa obdolžencu v primeru sporazuma pred njegovim sprejemom praviloma ne daje pravnih poukov o pravni naravi in posledicah sklenjenega sporazuma (kot je to primer pri priznanju krivde).

10. Odločitev, ali naj obdolženec prizna krivdo po obtožbi ali ne, je odvisna tudi od dogovorjene kazenske sankcije, ta pa mora biti dogovorjena v mejah kazenskega materialnopravnega pravila, na katerem temelji pravna opredelitev očitanega dejanja (druga poved prvega odstavka 450.c člena ZKP). Ne glede na to, da obdolženec krivdo za kaznivo dejanje po obtožbi prizna že s podpisom sporazuma, ta sporazum nima nobenega učinka, dokler ga sodišče ne sprejme. O sporazumu vselej odloča sodišče, zato mora obsojenec krivdo za kaznivo dejanje priznavati (tudi) v času odločanja sodišča. To pomeni, da sodišče sporazuma, od katerega je obdolženec odstopil še preden je sodišče o njem odločilo, ne sme sprejeti. Obdolženec mora osebno pred sodnikom podati jasno in popolno priznanje, ki sodnika prepričata in takrat. Zato je relevantno priznanje, ki je dano ali vsaj vnovič preverjeno pred sodnikom. Namen obvezne obrambe v primeru sporazuma ni pogojen z višino predpisane kazni, temveč zato, da se obdolžencu zagotovi položaj enakopravne stranke v postopku pogajanj o priznanju krivde (sodba VS RS I Ips 31054/2015 z dne 10. 6. 2021). Ustavno sodišče je v zadevi Up-186/15-25 z dne 4. 7. 2019 obravnavalo institut priznanja krivde in ugotovilo, da obtoženčevo priznanje krivde ne pomeni, da je sodišče nanj vezano, temveč zakon zavezuje predsednika senata, da mora presoditi, ali se priznanje krivde sme sprejeti ali ne. Poudarilo je, da za zagotovitev varstva domneve nedolžnosti, ki jo zapoveduje 27. člen Ustave, mora biti presoja priznanja krivde, ki jo opravi sodnik prve stopnje, vestna in poglobljena, kar v praksi pomeni, da mora sodnik preveriti jasnost in popolnost priznanja tudi tako, da obdolženca izpraša o temeljnih dejstvih in poteku kaznivega dejanja, ki se mu očita. Nujnost sodnega preverjanja izpolnjenosti vseh formalnih in vsebinskih pogojev, ki se zahtevajo za sklenitev sporazuma in priznanja krivde, pomeni med drugim tudi, da mora sodišče presoditi tudi ali je priznanje krivde jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Izhaja iz zakonske dikcije prvega odstavka 285.č člena ZKP in čeprav pri sporazumu zakon res ne določa, da mora sodišče od obdolženca ponovno pridobiti izjavo, ali prizna krivdo oziroma ali potrjuje sporazum, prav tako tudi ne določa, kako bo sodišče presodilo, ali je priznanje krivde jasno in popolno, navedeno sodišča ne odvezuje dolžnosti skrbne presoje jasnosti in popolnosti danega priznanja. Dolžnost sodišča prve stopnje je, ko odloča o sklenjenem sporazumu, da presodi (skladno z drugim odstavkom 450.č člena ZKP) ali je sporazum v skladu z določbami 450.a, 450.b in 450.c člena ZKP in ali so glede priznanja krivde izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 285.c člena ZKP. Če sodišče ugotovi, da kateri izmed pogojev ni podan, ali da obdolženec ni izpolnil obveznosti iz petega odstavka 450.c člena ZKP, sporazum s sklepom zavrne in nadaljuje postopek, kot da je obtoženec izjavil, da krivde po obtožbi ne priznava (tretji odstavek 450. č člena ZKP). Če do sklenitve sporazuma ne pride, se iz spisa izločijo vse listine, ki se nanašajo na postopek pogajanj (peti odstavek 450.a člena ZKP). Če pa je sodnik izdal sklep, da se priznanje obdolženca zavrne (drugi odstavek 285.c člena ZKP) oziroma sklep, da se sporazum o priznanju krivde zavrne (450.č člen ZKP) pa je podan izločitveni razlog po 3. točki drugega odstavka 39. člena ZKP.

11. Glede na vse povedano je jasno, da ZKP ne določa obvezne izločitve sporazuma o priznanju krivde, ki ga sodišče s sklepom zavrne. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je zakonodajalec predvidel obvezno obrambo v postopku pogajanja s tožilstvom ravno zaradi varovanja obdolženčevih pravic v kazenskem postopku, torej tudi pravice do vseh potrebnih pravnih poukov, torej ustavnih in procesnih pravic obdolženca v kazenskem postopku. Zato je zmotno stališče v izpodbijanem sklepu, da je kršena obdolženčeva pravica iz 29. člena Ustave RS, če ostane nesprejeti sporazum v spisu. Ta sporazum sam po sebi ni dokaz, ki bi ga smelo in moglo sodišče upoštevati pri odločanju o obtožbi, o krivdi in o kazenski sankciji.

12. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem obtoženčevih zagovornikov v odgovoru na pritožbo, da je sporazum nezakonit, da je obtoženec nanj pristal kljub temu, da psihično v trenutku sklenitve sporazuma ni bil pri sebi, kar pomeni, da ni mogel razumeti pomena posledic svojega dejanja, to je priznanja krivde. Obtoženi je namreč na predobravnavnem naroku 15. 7. 2021 v navzočnosti zagovornice navajal povsem druge razloge za odstop od sporazuma in sicer, da je imel pri sebi hranjeno drogo zgolj za lastno uporabo, zanikal pa je tudi druge očitke o prodaji prepovedane droge mladostnikom. Predsednica senata je ugotovila, da obtoženi krivde po obtožbi ne priznava in jo zanika. Vprašanje obtoženčeve prištevnosti v času podpisa sporazuma sploh ni bilo obravnavano, ker ga nihče, niti obtoženi sam, niti navzoča zagovornica nista izpostavila oziroma kakorkoli problematizirala. Zato obtoženčevi zagovorniki neutemeljeno uveljavljajo, da je sporazum nezakonit in da če bi ostal v spisu, bi bil obtožencu kršen privilegij zoper samoobtožbo in pravica do nepristranskega sojenja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so (bila) obtožencu v tem postopku zagotovljena vsa jamstva poštenega in zakonitega postopka ter da mu ni bil v nobenem trenutku kršen privilegij zoper samoobtožbo. Po presoji pritožbenega sodišča sporazum ni nedovoljen in ni nezakonit dokaz, ki bi ga bilo treba izločiti iz spisa. Ker ga predsednica senata ni sprejela, ta sodišča ne zavezuje. Zatrjevanje vpliva sporazuma na odločanje sodišča ne more biti odločilno niti zato, ker je potrebno upoštevati, da je nosilec sodne funkcije profesionalni (poklicni) sodnik od katerega je zato mogoče pričakovati, da bo v zadevi odločal nepristransko, objektivno ter zakonito. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da ekskluzijska sankcija iz petega odstavka 450.a člena ZKP za sporazum v navedeni procesni situaciji ne velja.

13. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.