Jedro

Tožniki so že pred vložitvijo tožbe pridobili mnenje strokovnjaka s področja ginekologije in porodničarstva. Takšno mnenje ne predstavlja dokaza, kot neutemeljeno navajajo tožniki, pač pa je pravilna navedba sodišča prve stopnje, da gre pri zunajsodnem, s strani stranke pridobljenem strokovnem mnenju za strokovno argumentiran del strankinih navedb. Sodišče prve stopnje je v postopku izvedlo dokaz z izvedencem v skladu z 243. členom ZPP.

Že pred postavitvijo izvedenca so tožniki navajali, da je treba v postopek pritegniti izvedenca iz tujine, glede na to, da je slovenski prostor majhen in se strokovnjaki medsebojno poznajo. Sodišče prve stopnje predlogu ni sledilo, predlog za izločitev postavljenega izvedenca je zavrnilo s sklepom in utemeljeno navedlo, da razlog za izločitev izvedenca ne more biti dejstvo, da se izvedenci (zdravniki) med seboj poznajo, še posebej zdravniki iste stroke, ki se v okviru izobraževanja in izpopolnjevanja srečujejo na raznih konferencah.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov, ki jim morajo tožniki povrniti drugi, tretji in četrti toženki, od naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožniki in tretja toženka nosijo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci solidarno dolžni plačati prvi tožnici A. A. in drugemu tožniku B. A. po 30.000 EUR vsakemu, tretji tožnici C. A., četrtemu tožniku Č. A. in peti tožnici D. A. pa po 12.000 EUR vsakemu, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2016 do plačila, ter tožnikom solidarno povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da so tožniki dolžni drugi toženki poravnati stroške postopka v višini 63,32 EUR, tretji toženki v višini 10.580,88 EUR ter četrti toženki v znesku 20,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožniki očitajo sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker v postopek ni pritegnilo izvedenca ginekološko porodničarske stroke iz tujine, na kar so tožniki opozarjali ves čas postopka. Stališču izvedenca so ves čas oporekali, tudi s pridobitvijo mnenja iz tujine, s strani izvedenca F. F. (v nadaljevanju dr. F.), ki je podal drugačno mnenje od izvedenca G. G., angažiranega v predmetnem postopku. Mnenje dr. F. F. je bilo del trditvene ter tudi dokazne podlage, saj je šlo za pripombe strokovnjaka, ki je svoje stališče podkrepil s citiranjem literature. Mnenje izvedenca G. G. v postopku je bilo očitno pristransko. Da se strokovnjaki med seboj poznajo, je potrdil tudi sam izvedenec. Pritegnitev izvedenca iz tujine bi bila nujna za zagotovitev ustavno zavarovane pravice do sodnega varstva in povračila škode ter zaradi odprave neskladij med mnenji, saj v stroki ne bi smelo biti neskladij o tako ključnih vprašanjih. Sodišče je predlog za imenovanje novega izvedenca zavrnilo. Trditev sodišča, da je predlog zavrnilo, ker so tožniki predlagali novega izvedenca le zato, ker se z mnenjem prvega izvedenca niso strinjali, je protispisna, saj so od samega začetka zahtevali postavitev izvedenca iz tujine. Mnenje izvedenca G. G. je očitno pristransko in ni strokovno utemeljeno, pri vsakem razumnem človeku vzbuja utemeljen dvom v njegovo nepristranost in na prvi pogled ne daje videza nepristranosti. Izvedenec se je ukvarjal s tem, kaj je mislila zdravnica, ko je napotila tožnico na sprehajanje, relativiziral je trditve tožnice, da je imela popadke, in je na vsak način poskušal zmanjšati zdravniško napako, npr. tako, da je ugotavljal, da tudi pri običajni nosečnosti ni mogoče vnaprej napovedati izida. Enačil se je s toženci ter zaslišan na obravnavi pojasnil, da se zdravniki ginekološko porodničarske stroke v Sloveniji poznajo in da sodeluje s toženci od začetka. Tožniki so tudi konkretizirano zatrjevali, da je izvedenec G. G. poslovno sodeloval s prvo toženko, drugačen zaključek sodišča je protispisen.

Mnenje izvedenca, na katerem temeljijo stališča prvostopnega sodišča, ima sicer številne pomanjkljivosti, notranje je neskladno in v popolnem nasprotju s stališči drugega strokovnjaka in strokovnimi članki. Izvedenec G. G. podaja tudi nerelevantne izjave in se ukvarja z vprašanji, ki ga ne zadevajo, npr. s tem, kaj se vpisuje v materinsko knjižico, in poskuša relativizirati zdravniško napako. Ključnega pomena bi bilo, da se v postopek pritegne izvedenca iz tujine, saj je edino na ta način tožnikom mogoče zagotoviti pridobitev nepristranskega mnenja. Iz pravice stranke do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave RS (URS), namreč izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Dokaz z izvedencem ima v odškodninskem sporu, v katerem je treba odgovoriti na vprašanje morebitne strokovne (zdravniške) napake, odločilen pomen za izid pravdnega postopka. Tudi ESČP je sprejelo jasno stališče, da je v primeru smrti država v okviru varstva procesnega vidika pravice do življenja (17. člen URS in 2. člen EKČP) zavezana, da zagotovi učinkovit in neodvisen sistem, ki omogoča ugotovitev vzrokov za smrt ter odgovornost tistih, ki jim je mogoče pripisati vzroke za smrt. V pravdnem postopku, v katerem sodišče presoja obstoj morebitne strokovne napake, je mnenje izvedenca tisto, ki odločilno prispeva k preiskavi vzrokov smrti, zato je poudarjena zahteva po izvedbi dokaza z izvedencem na način, ki ne pušča nobenega dvoma v pristranost mnenja in omogoča vsebinsko polno kontrolo nad izvedbo takega odločilnega dokaza. Nujno bi bilo zato treba sprejeti predlog za angažiranje tretjega neodvisnega izvedenca iz tujine, da bi bila tožnikom omogočena pravica do kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Tožniki se sklicujejo na sodbo ESČP v zadevi Šilih proti Sloveniji (192. točko obrazložitve) ter na podobno stališče Ustavnega sodišča RS, ki ga je sprejelo tudi v odločbi Up 680/14-27 z dne 5. 5. 2016. Ker sodišče predlogu tožnikov za postavitev izvedenca iz tujine ni sledilo, je kršilo njihove ustavne in konvencijske pravice do enakega varstva pravic (22. člen URS ter 6. in 13. člen EKČP).

Glede spornih in nespornih trditev tožniki navajajo, da sodišče nepravilno povzema, da naj bi bilo med strankami nesporno, da je 36-letna prva tožnica dne 18. 4. 2016 v 41 +1/7 tednu nosečnosti prišla na Ginekološko kliniko ... na pregled, saj je prišla rodit. Prav tako ni nesporno, da bi bil po pregledu izključen začetek poroda, saj je bilo jasno in so to tožniki zatrjevali od začetka, da se je porod začel, prvi tožnici pa so predlagali, da naj se sprehaja v okolici porodnišnice in naj se vrne, ko bodo popadki na pet minut. Tudi ne drži, da bi bilo nesporno, da so tožnico odpustili, saj so jo napotili na sprehajanje in da naj se vrne, ko bodo popadki na pet minut. Ostale navedbe so bile res nesporne, drži pa tudi, kot je ugotovilo sodišče, da je med strankami sporno, ali so zdravstveni delavci na Ginekološki kliniki ravnali v skladu z medicinsko doktrino s tem, ko prve tožnice dne 18. 4. 2016 ob 8.30 uri niso sprejeli v porodnišnico na pospešitev poroda, temveč so jo napotili na sprehod okoli porodnišnice z navodilom, naj se vrne, ko bodo popadki na pet minut. Prav tako tudi, ali je v skladu z doktrino ravnala osebna ginekologinja, ki ni odkrila, da ima plod le dve popkovni žili in ne treh.

Tožniki povzemajo ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje ter navajajo, da to ne da jasnega odgovora na pomembno vprašanje, za koliko dni preko predvidenega dneva poroda je sploh šlo, saj po eni strani kot nesporno ugotavlja, da naj bi šlo za četrtorodnico v 41 + 1/7 tednu nosečnosti, po drugi strani pa naj bi šlo za nosečnost 4 do 6 dni preko predvidenega dneva poroda. Sodišče zaključuje, da naj bi iz mnenja izvedenca izhajalo, da se nenadne smrti plodu ni dalo preprečiti, vendar je stališče napačno, sodba pa je v ključnih vprašanjih neobrazložena, saj sodišče ne pojasni, kakšno stališče je glede posameznega pravno relevantnega vprašanja zavzelo in zakaj, prav tako ne, zakaj ne sledi dr. F. in zakaj se z njegovimi stališče ne strinja. Navede le, da strokovno mnenje zdravnika F. F. naj ne bi bilo dokaz, ki bi konkuriral s strani sodišča postavljenemu izvedencu. Tudi v tem primeru pa bi se sodišče moralo do njega opredeliti, a se ni, saj le pavšalno sledi izvedencu G. G. Dr. F. je svoja stališča znanstveno utemeljil in podkrepil s strokovno literaturo. Tožniki navajajo: - Da dr. F. trdi, da je noseča tožnica med pregledom imela popadke, kar je razvidno tudi na posnetku CTG, in opozarja, da izvedenec G. G. navaja nasprotujoče si trditve, ko po eni strani navaja, da je prišlo do tonizacije maternice, po drugi pa, da je prišlo do kontrakcij.

- Nadalje dr. F. poudarja, da je poskus relativiziranja neaktivnosti tožencev in zdravniške napake viden v trditvi dr. G. G., da vsak porodničar – ginekolog ve, da tudi v najbolj običajni nosečnosti ni mogoče vnaprej napovedati izida.

- Dr. F. odločno vztraja, da bi morala biti prva tožnica v bolnišnico sprejeta 18. aprila 2016 zjutraj in bi morala biti intenzivno spremljana glede na vse okoliščine (da živi zunaj Ljubljane v X., da je četrtorodnica z znaki začetka poroda, odpiranjem in krčenjem materničnega vratu in s popadki).

- V skladu z mnenjem F. F. je pomembna okoliščina, da je bilo med pregledom pri prvi toženki 18. 4. 2016 ob 8.30 uri ugotovljeno, da plod spi in ga je morala medicinska sestra zbuditi, kar nepravilno ni bilo upoštevano. CTG posnetek ploda v spanju je lahko povezan s hipoksijo oziroma kaže na grozečo hipoksijo, zato bi bilo treba takšno nosečnico zadržati na oddelku in po uri ponoviti CTG ali narediti Doppler. Ne drži torej, da je bilo ob pregledu zjutraj vse v redu. Tega izvedenec ne upošteva niti se do tega ne opredeli sodišče. Sodbe se zato ne da preizkusiti.

- Take nosečnice se v skladu z doktrino ne pošilja na sprehod po Ljubljani, ker to predstavlja veliko tveganje za plod in je zato nastopila smrt ploda. Do tega se sodišče ne opredeli, tega ne omeni v sodbi, niti ne pove, zakaj temu ne verjame.

- Dr. F. pojasnjuje tudi, da se je pri večrodnici porod začel, ko je maternični del delno izginil in je maternični vrat postal prehoden za dva prsta in so nastopili popadki. Anatomske spremembe materničnega vratu so dokaz, da obstajajo resnični popadki. Ni dvoma, da se je porod začel in bi bilo zato treba večrodnico hospitalizirati.

- Dr. F. opozarja, da če bi bili ginekologi prve toženke po pregledu prve tožnice v resnici prepričani, da se porod ni začel in bi jo naročili na indukcijo v sredo 20. 4. 2016, bi ji razložili, da lahko odide domov ter počaka, da se porod začne. Navodilo, da naj se sprehaja po Ljubljani, dokler ne bodo popadki na pet minut in se nato vrne v bolnišnico, je bilo popolnoma napačno in ni bilo v skladu s pričakovanimi standardi v porodništvu.

- Tudi opustitev opisa števila žil v popkovini pri pregledu anatomije ploda pomeni medicinsko napako, pregled anatomije je bil po oceni dr. F. nestrokoven in je vplival na nastanek škode. Dolžnost ginekologinje ob pregledu ploda je bila zapisati ugotovitev glede števila žil v popkovini v nosečniško knjigo. Če bi ginekologinja to pravilno storila, bi to vplivalo na potek nosečnosti. Dejstvo, da na sta na popkovini obstajali le dve žili, bi vplivalo na poznejši potek nosečnosti, ta bi bila vodena drugače, nosečnica bi bila napotena v terciarno ustanovo, šlo bi za visoko tvegano nosečnost in prva tožnica bi bila hospitalizirana 18. 4. 2016 (zjutraj). Če bi ginekologinja tretje toženke dr. H. H. prepoznala malformacijo popkovine, bi nosečnost in porod potekala v drugačnih okoliščinah, kar bi imelo za posledico rojstvo zdravega otroka.

- Vodenje nosečnosti prve tožnice pri dr. H. H. ni bilo v skladu s pričakovanimi strokovnimi standardi strokovnjaka, glede na to, da ni prepoznala kronične placentne insuficience in asimetrije med plodovo maso in dolžino, kar bi ob normalni in pričakovani strokovni skrbnosti morala ugotoviti. Očitno ni bila ustrezno strokovno usposobljena za ultrazvočno spremljanje nosečnosti oziroma ni ravnala s profesionalno skrbnostjo.

- Ne drži, da merjenje pretokov ne bi bilo indicirano, saj bi šlo, če bi ultrazvok pokazal nepravilnosti v popkovini, za nosečnost z visokim tveganjem, kar bi zahtevalo nadaljnjo diagnozo. Če bi bilo v nosečniški knjižici to vpisano, obenem bi šlo za preneseno nosečnost četrtorodnice, bi bilo indicirano merjenje pretoka v popkovini.

- Dr. F. je tudi izpostavil, kako bi ob pravilnem ravnanju reagirala dežurna ginekologinja pri prvi toženki 18. 4. 2016 zjutraj, če bi vedela, da je prišlo do nepravilnosti v popkovini. Prve tožnice nikakor ne bi smela poslati na sprehod po Ljubljani, če bi ravnala pravilno, bi se rodil živ in zdrav otrok.

- Trditev dr. G. G., da med porodom ni stiskanja popkovine, je medicinsko neutemeljena, ker se v vseh učbenikih ta možnost opisuje. Nosečnica bi morala biti hospitalizirana in intenzivno nadzorovana, s CTG bi moral biti spremljan potek poroda, po potrebi bi bilo treba pravočasno intervenirati s carskim rezom.

- V konkretnem primeru niso bile upoštevane smernice v perinatologiji, saj bi se sicer rodil živ in zdrav otrok E. A. - Komisija za analizo mrtvorojenosti in razvojnih anomalij Ginekološke klinike Univerzitetnega medicinskega centra je jasno navedla, da je bila posledica kronične placentarne insuficience asimetrija med plodovo maso in dolžino, kar se izraža z nizkim neonatalnim ponderalnim indeksom. Posteljica je bila preveč lahka in ni ustrezala potrebam ploda. Izvedenec G. G. po prepričanju dr. F. dokazano ni upošteval nesorazmernosti med težo in dolžino ploda, glede na to, da navaja, da fetalne podhranjenosti ni bilo. Ugotovitev patologa namreč to očitno zanika, kar pomeni, da z otrokom ni bilo vse v redu, kot ugotavlja sodišče, ampak je bil podhranjen.

Mnenji izvedenca G. G. in dr. F. sta torej v popolnem nasprotju. Na bistvena vprašanja sta izvedenca odgovorila popolnoma različno, do razlik se prvostopno sodišče ni opredelilo. Mnenji se razlikujeta glede bistvenih vprašanj, npr. ali je imela prva tožnica ob prihodu popadke, kdaj se porod začne in ali se je v konkretnem primeru začel; ali bi ugotovitev le dveh žil v popkovnici s strani ginekologinje vodila v drugačen potek nosečnosti in ali je bilo število žil treba vpisati v nosečniško (materinsko) knjižico; ali med porodom pride do stiskanja popkovine ali ne; ali je prva toženka lahko poslala prvo tožnico na sprehod po Ljubljani; glede vprašanja, kakšno bi bilo pravilno dolžnostno ravnanje prve toženke kritičnega dne ob prihodu tožnice v porodnišnico; glede vprašanja, ali je pomembna okoliščina, da je ob sprejemu ob 8.30 uri medicinska sestra morala zbuditi plod in kaj je bil razlog smrti; ali so bile glede poteka postopanja upoštevane smernice v perinatologiji. Glede na takšna različna stališča o bistvenih vprašanjih obstaja resen dvom v objektivnost podanega mnenja izvedenca G. G. Pomembne razlike so tudi med mnenjem izvedenca G. G. in trditvami tožnice o popadkih, med mnenjem izvedenca in prve toženke glede ravnanja ob pregledu (če bi bila prva toženka prepričana, da se porod še ni začel, bi prvo tožnico naročila na indukcijo v sredo 20. 4. 2016 in bi ji razložila, da gre lahko domov, ne pa naročila, naj se sprehaja po Ljubljani). Glede vseh teh dejstev in vprašanj se sodišče ne opredeli in se z njimi ne ukvarja. Sodišče se tudi se ne opredeli do neskladij znotraj mnenja izvedenca G. G., ki trdi, da je imela tožnica tonizacije, po drugi strani govori o kontrakcijah. Prav tako izvedenec G. G. ni upošteval nesorazmerja med težo in dolžino ploda. Izvedenec G. G. niti sam ni prepričan v to kar trdi, saj špekulira, da naj bi bila bolečina (pravilno popadek) v spodnjem delu hrbta najverjetneje zaradi tonusa maternice. Do pripomb se sodišče ne opredeli.

Ker je prvostopno sodišče napačno zavrnilo tožbeni zahtevek po temelju, je tudi napačno odločilo o stroških postopka. Kako je stroške odmerilo, ni mogoče preizkusiti, saj se sodišče pavšalno sklicuje na stroškovnik, ki sodbi ni priložen. Tako ni mogoče preizkusiti, katere stroške je sodišče tretji toženki priznalo, čeprav jih je priznalo kar 10.580,88 EUR in je tudi zato treba sodbo razveljaviti. Preizkusiti je mogoče le potne stroške, in sicer kilometrino po Ljubljani, ki sicer za isti kraj po tarifi ni priznana.

Dodatno tožniki navajajo še, da niso zmožni plačati stroškov postopka, saj sta prva tožnica in drugi tožnik brezposelna, drugi tožnik je invalid, prva tožnica je bolna, živijo od sociale, otroci so šoloobvezni. Tretja toženka je sicer večinoma ravnala v skladu s pravili, ne pa povsem.

3. Tretja toženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker v postopek ni pritegnilo izvedenca ginekološko porodničarske stroke iz tujine. Tožniki so že pred vložitvijo tožbe pridobili mnenje strokovnjaka s področja ginekologije in porodničarstva dr. F. Takšno mnenje ne predstavlja dokaza, kot neutemeljeno navajajo tožniki, pač pa je pravilna navedba sodišča prve stopnje, da gre pri zunajsodnem, s strani stranke pridobljenem strokovnem mnenju za strokovno argumentiran del strankinih navedb. Sodišče prve stopnje je v postopku izvedlo dokaz z izvedencem v skladu s 243. členom ZPP. Zaradi pripomb tožnikov na izvedensko mnenje sodnega izvedenca G. G., postavljenega v tem postopku (v nadaljevanju: izvedenec G. G.), je ta svoje mnenje večkrat (kar šestkrat) pisno dopolnil, zaslišan je bil tudi na naroku za glavno obravnavo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je izvedenec G. G. večkrat prepričljivo in strokovno argumentirano izrekel do navedb in pripomb tožnikov ter nanje odgovoril tudi v svojih dopolnitvah mnenja. Svoje ugotovitve je podprl tudi z ustreznimi navedbami iz dostopne strokovne literature, ki jo je citiral, v zadnjo dopolnitev je med drugim vstavil tudi ključne posnetke CTG, meritev ploda v nosečnosti in po porodu ter krivulje rasti ploda z vsemi oblikami zastoja rasti, kakor tudi strani iz učbenikov, ki utemeljujejo njegove ugotovitve v proučevanem primeru. Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je njegovo mnenje prepričljivo, strokovno utemeljeno in celovito obrazloženo. Po izvedenem postopku izvid izvedenca ni bil nejasen, nepopoln niti ne sam ali z raziskovanimi okoliščinami v nasprotju, prav tako v mnenju ni bilo nasprotij in pomanjkljivosti oz. ni bilo utemeljenega dvoma o pravilnosti mnenja, ki se ne bi dal odpraviti z zaslišanjem izvedenca. Po izdelanih dopolnitvah in zaslišanju izvedenca tudi po oceni sodišča druge stopnje ni dvoma v pravilnost izdelanega mnenja, zato ni bilo podlage za postavitev novega izvedenca v skladu s 254. členom ZPP in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

6. Drži, da so tožniki mnenju izvedenca v postopku ves čas oporekali. Že pred postavitvijo izvedenca G. G. so navajali, da je treba v postopek pritegniti izvedenca iz tujine, glede na to, da je slovenski prostor majhen in se strokovnjaki medsebojno poznajo. Sodišče prve stopnje predlogu ni sledilo, predlog za izločitev postavljenega izvedenca pa je zavrnilo s sklepom z dne 4. 7. 2019 in utemeljeno navedlo, da razlog za izločitev izvedenca ne more biti dejstvo, da se izvedenci (zdravniki) med seboj poznajo, še posebej zdravniki iste stroke, ki se v okviru izobraževanja in izpopolnjevanja srečujejo na raznih konferencah.1 Ker na predlog strank, koga naj postavi za izvedenca, sodišče ni vezano, pa ob obrazloženem tudi pri sami postavitvi izvedenca sodišče ni storilo nobene kršitve določb postopka.

7. Kot je bilo navedeno, so tožniki zahtevali postavitev izvedenca iz tujine, vendar je kljub temu zaključek sodišča, da je zavrnilo predlog za imenovanje novega izvedenca, ki so ga tožniki predlagali, ker se z mnenjem prvega izvedenca niso strinjali, pravilen, saj so izdelanemu mnenju (vključno z dopolnitvami) obširno nasprotovali. Kot je sodišče prve stopnje obrazložilo v 24. točki obrazložitve, tožniki s svojimi trditvami tudi niso izkazali, da je podan dvom v nepristransko izdelavo mnenja s strani sodnega izvedenca. Da bi konkretizirano zatrjevali, da je izvedenec G. G. poslovno sodeloval s prvo toženko, ni res (konkretnih navedb tudi v pritožbi ne pojasnijo) in tožniki neutemeljeno navajajo, da je drugačen zaključek prvostopnega sodišča protispisen, saj so bile njihove navedbe v zvezi s tem le pavšalne. Tekom postopka (že po zavrnitvi predloga za izločitev) so tožniki glede izvedenca podali številne očitke, s katerimi so utemeljevali njegovo pristranost, a neutemeljeno. Izvedenec se je o vseh očitkih izjasnil in jih tudi po oceni sodišča druge stopnje utemeljeno zavrnil. Tako je pojasnil svojo razlago zdravničinega napotka glede sprehajanja tožnice: ob upoštevanju predpostavke, da ji je zdravnica to svetovala, je to naredila z namenom, da se s sprehodom morda pospeši porod. Res je navedel, da s tem ni bilo mišljeno, da bi se morala sprehajati okoli porodnišnice do pričetka poroda, kar pa je tudi utemeljil z medicinsko dokumentacijo, v kateri je bila predvidena indukcija poroda za 20. 4. 2016 (torej čez dva dneva). Neutemeljene so tudi navedbe, da je relativiziral trditve tožnice glede popadkov (tožniki navajajo, da je sama povedala, da jih je imela in je kot četrtorodnica nedvomno vedela, da popadki so), s čimer naj bi poskušal zmanjšati zdravniško napako, saj je kot odločilno ugotovil, da niso bili izpolnjeni pogoji za sprejem v bolnišnico, ker niso bili prisotni znaki poroda (redni, na pet minut ponavljajoči se, boleči popadki, ki vodijo v krajšanje in širjenje materničnega vratu, spontan razpok plodovih ovojev oziroma odtekanje plodovnice ali krvav izcedek iz nožnice ). V zadnji dopolnitvi mnenja (glej list. št. 687) je navedel, da je možno sklepati, da so se popadki tega dne (18. 4. 2016) zjutraj dejansko pričeli, vendar pa niso bili redni, še manj na pet minut, ob snemanju s CTG pa jih ni bilo. Nadalje je izvedenec pojasnil zapise, ko je v mnenju govoril v množini. Na naroku je sicer izpovedal, da je govoril v množini zato, ker je šlo za stališče komisije, a je v nadaljevanju pojasnil, da je to na zaslišanju napačno predpostavil, ker sta od prevzema primera minili že dve leti; da uporablja prvo osebo ednine; ko izraža stališče ginekološko porodniške stroke kot celote pa prvo osebo množine; to pa ne pomeni, da bi mnenje pisal po naročilu tožencev oziroma to ne nakazuje na sodelovanje s toženci. Res je izvedenec navedel tudi, da se zdravniki ginekološko porodničarske stroke v Sloveniji poznajo oziroma, da sodeluje tudi z UKC ... (od začetka), ker je specialistični izpit iz ginekologije in porodništva opravljal na Ginekološki kliniki ... Glede na že obrazloženo, ko dejstvo, da se izvedenci (zdravniki) med seboj poznajo in se v okviru izobraževanja in izpopolnjevanja srečujejo na raznih konferencah, ne predstavlja razloga za izločitev, pa tožniki iz tega razloga in zato, ker je sodeloval v različnih strokovnih združenjih in organih, med drugim v Razširjenem strokovnem kolegiju za ginekologijo in porodništvo (dve leti je bil namestnik predsednika, dve leti pa predsednik) ter sodeloval pri pripravi vseobsežnega učbenika ginekologije in perinatologije, izvedencu neutemeljeno očitajo pristranost. 8. Ker so očitki glede pristranosti izvedenca neutemeljeni, prav tako pa, kot je bilo že obrazloženo, glede na popolnost, logičnost in prepričljivost v postopku izdelanega mnenja in po odgovorih izvedenca na vsa zastavljena vprašanja ni bilo podlage za postavitev novega izvedenca, so navedbe o absolutno bistvenih kršitvah določb postopka v zvezi s tem neutemeljene. Ne drži torej, da naj bi bile v mnenju številne pomanjkljivosti, da naj bi bilo notranje neskladno in v popolnem nasprotju s strokovnimi članki, saj izvedenec G. G. svoje mnenje s strokovnimi članki obširno utemeljuje. Neutemeljen je tudi očitek, da izvedenec G. G. podaja nerelevantne izjave, npr. o tem, kaj se vpisuje v materinsko knjižico, glede na to, da je bil podan očitek tožnikov, da bi morala ginekologinja dr. H. H. v materinsko knjižico vpisati podatek, da ima plod le dve popkovni žili. Utemeljena je navedba, da mora sodišče dokazne predloge strank pretehtati in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, tudi izvesti. Prav tako drži, da je izvedenski dokaz v odškodninskem sporu, v katerem je treba odgovoriti na vprašanje morebitne strokovne (zdravniške) napake, odločilen. Vendar pa so očitki sodišču neutemeljeni, saj je to predlagani dokaz z izvedencem ginekološke stroke v skladu z določbami ZPP, kot je razvidno iz predhodnih ugotovitev, tudi izvedlo. Neutemeljeni so tako tudi očitki o podani kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitvi ustavne in konvencijske pravice do enakega varstva pravic v zvezi s predlagano postavitvijo izvedenca iz tujine. Ob že obrazloženem je neutemeljeno tudi sklicevanje tožnikov na sodbo ESČP v zadevi Šilih proti Sloveniji (192. točko obrazložitve) ter na podobno stališče Ustavnega sodišča RS, ki ga je sprejelo v odločbi Up 680/14-27 z dne 5. 5. 2016. Tožnika se v zvezi sodbo ESČP v zadevi Šilih proti Sloveniji sklicujeta na procesno obveznost držav, da vzpostavijo učinkovit in neodvisen sodni sistem, tako da je mogoče ugotoviti vzrok smrti pacientov, ki so bili v oskrbi zdravstvenih delavcev v javnem ali privatnem sektorju, in da se ugotovi odgovornost tistih, ki so zanjo odgovorni, pri čemer sta pritožnika v navedeni zadevi zatrjevala kršitev zaradi nepravičnosti kazenskega postopka in trajanja obeh postopkov ter zato, ker Ustavno sodišče in drugi pristojni organi niso odgovorili na njune pritožbe v zvezi z vodenjem postopkov. Za primerljivo situacijo ne gre. Enako velja tudi glede stališča Ustavnega sodišča RS, ki ga je sprejelo v odločbi Up 680/14-27, da je sodišče z zavrnitvijo predloga za zaslišanje enega od izvedencev pritožnika prikrajšalo za možnost, da učinkovito preizkusita pisna izvedenska mnenja. V konkretnem primeru je namreč sodišče prve stopnje predlagani dokaz izvedlo, izvedenca je tudi zaslišalo, s tem in pa kar šestimi dopolnitvami mnenja na podlagi pripomb tožnikov pa je tem omogočilo tudi učinkovit preizkus izvedenskega mnenja.

9. Tožniki sodišču očitajo, da je napačno ugotovilo, da naj bi bilo med strankami nesporno tudi, da je prva tožnica dne 18. 4. 2016 v 41 + 1/7 tednov nosečnosti prišla na Ginekološko kliniko na pregled, saj je prišla rodit. Navajajo, da tudi ni nesporno, da bi bil po pregledu izključen začetek poroda, saj so tožniki zatrjevali, da se je porod začel, ter dejstvo, da so tožnico odpustili (saj so jo napotili na sprehajanje). Navedene okoliščine so bile v postopku sporne (čeprav so v prvi pripravljalni vlogi tudi tožniki govorili o odpustu, glej l. št. 51 spisa), a je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku obstoj teh dejstev ugotavljalo, zato navedba, da naj bi bila ta dejstva nesporna, na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala. Kot odločilne nesporne ugotovitve pa je sodišče pravilno navedlo, da je pri 36-letni četrtorodnici – prvi tožnici, ki je prišla dne 18. 4. 2016 v 41 + 1/7 tednu nosečnosti v Ginekološko kliniko ..., istega dne prišlo do smrti ploda, da je bila njena osebna ginekologinja H. H. iz Zdravstvenega doma X., da je imela prva toženka v času nastanka zavarovalnega primera sklenjeno pogodbo za zavarovanje poklicne odgovornosti pri Y., zavarovalni družbi, d.d., tretja toženka pa pri četrti toženki. Da je šlo za pregled, da je bil izključen začetek poroda in so prvo tožnico odpustili, pa je izkazano v listinski dokumentaciji, ki jo je sodišče vpogledalo (triažni list v prilogah A34 in B9), utemeljeno pa jo je upošteval tudi izvedenec G. G. 10. Tožniki pa soglašajo z ugotovitvami sodišča, da je med strankami sporno, ali so zdravstveni delavci na Ginekološki kliniki ravnali v skladu z medicinsko doktrino s tem, ko prve tožnice dne 18. 4. 2016 ob 8.30 uri niso sprejeli v porodnišnico na pospešitev poroda, temveč so jo po tožbenih navedbah napotili na sprehod okrog porodnišnice z navodilom, naj se vrne, ko bodo popadki na pet minut, in ker njena osebna ginekologinja ni pravočasno odkrila, da ima plod samo dve popkovni žili in ne treh.

11. Ob upoštevanju mnenja v postopku postavljenega izvedenca G. G. je sodišče prve stopnje zaključilo, da osebni ginekologinji prve tožnice (delavki tretje toženke) niti zdravstvenim delavcem prve toženke ni mogoče očitati nobene opustitve ali kršitve, zaradi katere bi bila podana odgovornost toženk. Sodišče je upoštevalo, da po mnenju izvedenca ni povsem enoznačnega odgovora na vprašanje, zakaj je dejansko prišlo do smrti ploda v maternici, a je bolj ali manj jasno, da je do tega prišlo zaradi insuficience posteljice (placente), zato je ugotovilo, da ni vzročne zveze med ravnanjem zdravstvenega osebja prve in tretje toženke in smrtjo ploda prve tožnice. Zahtevek tožnikov je zavrnilo, ker niso dokazali niti elementa protipravnosti niti vzročne zveze.

12. Zaključkom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi tožniki obširno nasprotujejo s sklicevanjem na mnenje dr. F.,2 na katerem so temeljile pripombe tožnikov zoper v postopku izdelano izvedensko mnenje.3 Tudi v pritožbi vztrajajo pri svojih trditvah, na katere sodišče druge stopnje odgovarja v nadaljevanju. Izvedenec G. G. se je sicer o strokovno argumentiranem delu navedb tožnikov, kot je navedlo sodišče prve stopnje, večkrat izrekel in prepričljivo ter strokovno argumentirano odgovoril nanje v svojih dopolnitvah mnenja, sodišče prve stopnje pa je njegovemu mnenju utemeljeno sledilo.

13. Tožniki nadalje trdijo, da je sodba neobrazložena, ker sodišče ne pojasni, kakšno stališče je glede posameznega pravno relevantnega vprašanja zavzelo in zakaj, prav tako ne, zakaj ne sledi dr. F. in zakaj se z njegovimi stališči ne strinja. Očitajo tudi, da se sodišče do razlik ni opredelilo. Ker je sodišče utemeljilo, zakaj sledi izvedencu G. G. (ne pa trditvam dr. F. kot strokovno argumentiranemu delu navedb strank), je s tem, ko je sprejelo ugotovitve izvedenca G. G., odgovorilo na navedbe tožnikov, v kolikor se ni do njih tudi izrecno opredelilo. Na posamezne v pritožbi izpostavljene trditve (na katere ni bilo izrecno odgovorjeno) pa bo v nadaljevanju odgovorilo sodišče druge stopnje, saj sta imeli obe stranki možnost obravnave pisnega izvedenskega mnenja. Izvedeniško mnenje v postopku postavljenega izvedenca in navedbe tožnikov, podane na podlagi mnenja dr. F. so res v nasprotju, vendar je v postopku postavljeni izvedenec odgovoril na vse očitke in pripombe tožnikov. Sodišče prve stopnje je zato mnenju izvedenca G. G. utemeljeno sledilo in ni sprejelo trditev tožnikov. Ker, kot je navedlo sodišče prve stopnje, trditve tožnikov, podane na podlagi mnenja dr. F., ne predstavljajo izvedeniškega mnenja, so ob že obrazloženem neutemeljene tudi navedbe o resnem dvomu v objektivnost podanega mnenja. Mnenje izvedenca G. G. je, kot je bilo že navedeno, prepričljivo, strokovno argumentirano ter podprto z ustreznimi navedbami o dostopni strokovni literaturi, ki jo je tudi citiral (med drugim je podprto tudi z literaturo, na katero so se sklicevali tožniki), ter s konkretnimi meritvami.

14. Neutemeljen je očitek, da sodišče ne poda jasnega odgovora, za koliko dni preko predvidenega dneva poroda je šlo in da naj bi šlo za nasprotje med tem, da je šlo za četrtorodnico v 41 + 1/7 tednu nosečnosti ter za nosečnost štiri do šest dni preko predvidenega dneva poroda. Kot je pojasnil izvedenec G. G., namreč v konkretnem primeru ni šlo za poterminsko nosečnost, temveč za nosečnost, ki je bila čez termin (predviden datum poroda), po izračunu izbrane ginekologinje 8 dni, dejansko pa 4 do 6 dni (glej list. št. 690). Za poterminsko nosečnost (prenošenost) gre namreč takrat, ko nosečnost traja več kot 42 tednov, v konkretnem primeru pa je nosečnost trajala 41 tednov in 1 dan (1/7).4

15. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da ob pregledu v porodnišnici – Ginekološki kliniki UKC ... 18. 4. 2016 zjutraj ob opravljenem UZ in CTG niso bili prisotni znaki poroda, ki so: redni, močni in boleči popadki na pet minut, odtekanje plodovnice ali krvavitev iz nožnice. CTG je bil reaktiven, kar je nakazovalo dobro stanje ploda. Tožnica je bila zato poslana domov, po njenih navedbah z ustnim navodilom, da se naj še nekaj časa sprehaja okoli porodnišnice. Glede posnetka CTG tožniki v pritožbi pavšalno navajajo, da je iz tega razvidno, da je imela tožnica med pregledom popadke, kot to trdi tudi sama. Kot je bilo že obrazloženo, morajo biti (v skladu z mnenjem izvedenca) za pričetek poroda popadki redni, ponavljajoči se na pet minut (in boleči), takšnih popadkov pa CTG ni zaznal, kar je odločilno, zato so očitki o nasprotujočih si trditvah izvedenca G. G. glede tonizacij maternice in kontrakcij ter trditve, da je prva tožnica nedvomno vedela, kaj so popadki, nerelevantni in neutemeljeni, enako trditve glede njenih bolečin v spodnjem delu hrbta. Drži sicer navedba, da se večina nosečnosti konča z rojstvom živega in zdravega otroka, vendar pa so neutemeljeni očitki izvedencu G. G. zaradi njegove navedbe, da vsak porodničar – ginekolog ve, da (posamične) nosečnosti ni mogoče vnaprej napovedati.

16. Tožniki navajajo, da dr. F. vztraja, da bi morala biti noseča prva tožnica v bolnišnico sprejeta 18. 4. 2016 zjutraj in biti intenzivno spremljana glede na vse okoliščine, pri čemer izpostavljajo, da živi zunaj Ljubljane, da je bila četrtorodnica z znaki začetka poroda, odpiranjem in krčenjem materničnega vratu in s popadki, vendar je, kot je bilo že obrazloženo, sodišče utemeljeno ugotovilo, da potrebnih znakov začetka poroda, na podlagi katerih bi bilo treba prvo tožnico sprejeti v bolnišnico, ni bilo. V času, ko je bila zjutraj v porodnišnici, je bilo ugotovljeno tudi, da je porcija ohranjena 2 cm, da ni razpoka mehurja, da ni krvavitve, da ni znakov ogroženosti ploda in je količina plodovnice primerna. Narejene so bile vse potrebne preiskave (glej list. št. 688 spisa). Ker je bila porcija ohranjena 2 cm, cervikalni kanal pa je bil odprt 2 cm, za začetek poroda (kot je pojasnil izvedenec G. G.) tudi po navedbah avtorja v učbeniku iz leta 1989 ni šlo (da gre za porod, ko pride nosečnica z bolečimi popadki v bolnišnico in se z notranjim pregledom ugotovi, da je ustje izginilo). Neutemeljene so zato tudi navedbe, da se je porod začel, ko je maternični del delno izginil in je postal vrat prehoden za dva prsta in so nastopili popadki. Potrebnih anatomskih sprememb začetka poroda namreč zjutraj v porodnišnici še ni bilo.

17. Neutemeljen je tudi očitek glede zaspanosti ploda (da je plod spal in ga je morala medicinska sestra zbuditi), kar je lahko povezano s hipoksijo, ter navedba, da bi bilo zato treba nosečnico zadržati na oddelku (oziroma ponoviti CTG ali narediti Doppler). Izvedenec G. G. je namreč obrazloženo pojasnil, da tudi morebitna zaspanost ploda ne kaže na hipoksijo, saj bi bil v nasprotnem primeru CTG po zbujanju otroka patološki, kar pa ni bil. Spanje ploda v maternici je fiziološki proces, ki ga srečamo v vsaki nosečnosti in samo po sebi ne predstavlja hipoksije.

18. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja in že prej navedenega triažnega lista je bila tožnica po pregledu napotena domov in naj bi prišla ponovno (na indukcijo poroda) v bolnišnico 20. 4. 2016 ob 8.00 uri. V primeru rednih popadkov na pet minut, odtekanja plodovnice, krvavitve ali slabega gibanja otroka pa bi morala priti na kontrolo takoj. Očitek, da bi v primeru, da bi tožnico naročili na indukcijo v sredo, tej razložili, da lahko svobodno in brez skrbi odide domov v X., zato ni utemeljen. Z dokumentacijo v spisu ni izkazano, da bi bila dana navodila, naj se prva tožnica sprehaja po Ljubljani do poroda (ki je bil induciran čez dva dneva), zato so neutemeljeni očitki o napačnem navodilu glede sprehodov. Kot je ugotovil izvedenec in kot izhaja iz podatkov v spisu, prva tožnica in drugi tožnik izvidov nista prebrala, pač pa sta čakala, da popadki postanejo bolj pogosti, da bi se vrnila nazaj v porodnišnico. Sodišče prve stopnje je sicer sledilo trditvi tožnice, da ji je bil dan napotek, da naj se še nekaj časa sprehaja okoli porodnišnice. Takšen napotek pa, kot je ugotovil izvedenec, strokovno ni sporen, saj bi se lahko na ta način, če bi prišlo do začetka poroda, nosečnica takoj javila v porodnišnici in se ji ne bi bilo treba vračati iz X. Sodišče prve stopnje je zato v 33. točki obrazložitve (ob ugotovitvah, da ni šlo za poterminsko nosečnost, stanje ploda je bilo v mejah normale in ni bilo znakov začetka poroda) utemeljeno ugotovilo, da napotek glede sprehoda ni strokovno sporen. Tožniki (in dr. F) vztrajajo, da se take nosečnice ne pošilja na sprehod po Ljubljani (ob predhodnih očitkih v zvezi s spanjem ploda), a so očitki glede na mnenje izvedenca neutemeljeni. Kot je bilo že navedeno, je bilo ob pregledu 18. 4. 2016 zjutraj ugotovljeno, da znaki poroda niso prisotni, prav tako ni bilo grozeče hipoksije ploda, saj ta ni bila vidna ne na zapisu CTG ne pri ultrazvočnem pregledu in zato hospitalizacija prve tožnice ni bila indicirana.

19. Neutemeljena je tudi navedba, da je trditev izvedenca G. G., da med porodom ni stiskanja popkovine, medicinsko neutemeljena, saj je dr. G. G. obrazložil, da do tega lahko pride (ni pa nujno, glej l. št. 427 in l. št. 541), poleg tega je kot odločilno navedel, da trditve, da je anomalija popkovnice med stiskanjem v nosečnosti lahko vplivala na smrt ploda v maternici, ni možno podkrepiti z objektivnimi podatki.

20. Drži, da je dr. F. navedel, da tudi opustitev opisa števila žil v popkovini pri pregledu anatomije ploda pomeni medicinsko napako, ki je vplivala na nastanek škode,5 ter, da je bila dolžnost ginekologinje ob pregledu ploda zapisati ugotovitev glede števila žil v popkovini v nosečniško knjigo. Glede teh trditev se je sodišče prve stopnje utemeljeno opredelilo v 27. točki obrazložitve. Med drugim se je oprlo na mnenje izvedenca G. G., ki je ugotovil, da izbrana ginekologinja ob pregledu fetalne anatomije ni prepoznala malformacije popkovnice (prisotnost le dveh krvnih žil), vendar ta odklon od dobre klinične prakse ni vplival na nadaljnji potek nosečnosti. V primeru dveh žil v popkovnici je namreč treba izključiti intrauterini zastoj rasti ploda in druge kromosomske nepravilnosti (v terciarni ustanovi), ob taki diagnozi se usmerjeno iščejo pridružene nepravilnosti. Tako nosečnico naročijo na kontrolo rasti (če je genetika brez posebnosti) v tretjem semestru in če plod v tem času primerno raste, nadaljnjih kontrol več ne delajo. Vodenje nosečnosti pri nosečnici, kjer se ugotovita le dve žili v popkovnici, se tako bistveno ne razlikuje v obterminskem in poterminskem obdobju. V konkretnem primeru ni šlo za intrauterini zastoj rasti (na genetskem posvetu je prva tožnica bila, amniocintezo je odklonila, glej l. št. 231 ter izpoved tožnice).6 Navedba, da bi bila nosečnost vodena drugače in bi šlo iz tega razloga za visoko tvegano nosečnost in bi bila tožnica hospitalizirana 18. 4. 2016 zjutraj, tako ni utemeljena. Prav tako ne nadaljnji očitki, da bi šlo iz tega razloga v nadaljevanju za nosečnost z visokim tveganjem, obenem pa za preneseno nosečnost (že predhodno je bilo navedeno, da tudi za takšno nosečnost ni šlo) in bi bilo zato indicirano merjenje pretoka v popkovini na dan sprejema 18. 4. 2016.7 Ob obrazloženem so tako navedbe, da bi v primeru, če bi ginekologinja dr. H. H. prepoznala malformacijo popkovine, nosečnost potekala v povsem drugačnih okoliščinah (kar bi imelo za posledico rojstvo zdravega otroka), neutemeljene. Prav tako pa navedba, da bi bilo drugačno ravnanje dežurne ginekologinje dne 18. 4. 2016, če bi vedela, da obstajajo nepravilnosti v popkovini.

21. Komisija za analizo mrtvorojenosti in razvojnih anomalij Ginekološke klinike UKC ... je v mnenju res navedla, da je bila posledica kronične placentarne insuficience asimetrija med plodovo težo in dolžino, kar se izraža z nizkim neonatalnim ponderalnim indeksom (ki je znašal 2,1), posteljica je bila prelahka in ni ustrezala potrebam ploda, kar je upošteval tudi izvedenec G. G. in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Tožniki (in dr. F.) trdijo, da dr. G. G. nesorazmerja med težo in dolžino ploda ni upošteval, ko je navedel, da fetalna podhranjenost ni bila prisotna. Z otrokom zato ni bilo vse v redu in je bil podhranjen. Takšne navedbe niso utemeljene in je sodišče ob obsežnih ugotovitvah izvedenca G. G. utemeljeno navedlo, da zastoja ploda ni bilo, saj je ta pojasnil, da dr. F. meša asimetrični zastoj rasti ploda v maternici z asimetrijo med plodovo dolžino in težo, ki se izraža v ponderalnem indeksu, ki se določa šele po porodu, ko se lahko izmeri dolžina ploda (asimetrija ploda je bila sicer mejna in ne patološka). Za intrauterini zastoj rasti, ki bi bil odločilen, ni šlo (glej ugotovitve in shemo na 35. in 36. strani šeste dopolnitve izvedeniškega mnenja).8 Ker intrauterinega zastoja fetalne rasti v proučevani nosečnosti ni bilo, saj so bile mere, ki jih je imel plod v času nosečnosti, v mejah normale, torej za podhranjenost ni šlo.

22. Neutemeljen je tudi očitek, da bi morala dr. H. H. prepoznati kronično asimetrijo med plodovo maso in dolžino, saj se, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, ponderalni indeks določa šele po porodu, ker se v maternici ne da izmeriti dolžine ploda. Asimetrija med težo in dolžino ploda (ki se določa po porodu) je bila posledica kronične placentarne isuficience. Z ultrazvočnim pregledom pa se diagnosticira asimetrija, ko gre za asimetrični zastoj intrauterine rasti (ki ga ni bilo), ne pa v primeru asimetrije med težo in dolžino ploda po porodu (ko se ultrazvoka več ne potrebuje). Dolžine ploda se v maternici ne more izmeriti.9 Glede na rast ploda, ko ni bilo intrauterinega zastoja rasti in so bile mere ploda pri ultrazvočnih preiskavah v nosečnosti znotraj normalnih vrednosti (l. št. 605), pa je neutemeljen tudi očitek, da bi morala dr. H. H. prepoznati kronično plancentarno insuficienco.10 Velikosti posteljice se rutinsko ne določa, stehta se po porodu (l. št 708). Kot je pojasnil izvedenec G. G., pa do smrti znaki plancentarne insuficience niso bili prisotni, plod je primerno rastel in ni bil zahiran.11 Očitek, da zato, ker dr. H. H. navedenega ni prepoznala, ni bila ustrezno usposobljena za ultrazvočno spremljanje nosečnosti oziroma ni ravnala s profesionalno skrbnostjo, zato prav tako ni utemeljen. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, pa je bil tudi sicer neutemeljen v postopku podan očitek o njeni neustrezni usposobljenosti za opravljanje ultrazvočnih pregledov (gl. l. št. 426).

23. Ob obrazloženem, očitek, da v konkretnem primeru niso bile upoštevane smernice v perinatologiji, in bi se, če bi bile te upoštevane, otrok rodil živ in zdrav, ni utemeljen. Na podlagi ugotovitev iz izvedeniškega mnenja je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da zdravstveni delavci na Ginekološki kliniki ... in osebna ginekologinja prve tožnice dr. H. H. niso ravnali v nasprotju z medicinsko doktrino ter ni mogoče govoriti o strokovni zdravniški napaki niti v primeru spremljanja nosečnosti prve tožnice niti pri pregledu dne 18. 4. 2016 zjutraj v porodnišnici. Sodišče je utemeljeno zaključilo, da tožniki niso izkazali elementa protipravnosti niti vzročne zveze. Neprepoznavanje dveh žil v popkovnici namreč ni vplivalo na nadaljnji potek nosečnosti ter na obravnavo 18. 4. 2016 (ter posledično smrt plodu), prav tako so bili v porodnišnici 18. 4. 2016 zjutraj vsi pokazatelji stanja ploda pri pregledu znotraj normale. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, je ob ugotovitvi, da tožniki niso izkazali elementa protipravnosti niti vzročne zveze, z zavrnitvijo tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Za utemeljenost tožbenega zahtevka bi namreč morali biti vsi elementi oz. pogoji podani kumulativno (protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost).

24. Glede odločitve o pravdnih stroških sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da od pravdnih stroškov, ki jih moralo tožniki povrniti drugi, tretji in četrti toženki, zakonske zamudne obresti tečejo že od izdaje sodbe, namesto od poteka paricijskega roka dalje (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. Obligacijskega zakonika).12

25. Navedbe tožnikov o napačni odločitvi glede pravdnih stroškov pa so sicer neutemeljene. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek po temelju pravilno zavrnilo, zato je toženkam utemeljeno priznalo tiste priglašene stroške postopka, ki so bili za postopek potrebni (155. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je navedlo pravno podlago za odločitev ter pojasnilo, da natančnejša odmera stroškov izhaja iz stroškovnika druge in tretje toženke ter priglasitve stroškov četrte toženke (prva toženka stroškov ni priglasila). Pojasnilo je, katero vrednost spornega predmeta po tožbi je upoštevalo ter navedlo vrednost odvetniške točke ob odmeri (0,60 EUR). Odmera stroškov s sklicevanjem na stroškovnik, ki se nahaja v spisu, je v skladu z ustaljeno sodno prakso in jo je na podlagi takšnega stroškovnika tudi mogoče preizkusiti.13 Tožniki konkretno navajajo, da ni mogoče preizkusiti odmere glede stroškov tretje toženke, ki znašajo 10.580,88 EUR in je zato treba sodbo razveljaviti, vendar neutemeljeno. Iz stroškovnika na list. št. 767 je jasno razvidno, katere stroške je sodišče tretji toženki, ki jo je zastopala odvetnica, priznalo in v kakšni višini, katerih pa ne (ker niso bili potrebni). Stroški so ji bili tako priznani za sestave vlog (2x po 1200 točk, 1x 900 točk, 12x po 600 točk in 1x 50 točk), za zastopanje po odvetniku na narokih (1x 1200 ter 3x 600 točk) ter za urnino (1x 350 in 1x 150 točk) in odsotnost iz pisarne (80 in 160 točk). Skupno gre za 14.290 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 8.574,00 EUR, materialni stroški (2 % do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk) pa znašajo 91,74 EUR. Sodišče je tretji toženki utemeljeno priznalo tudi potne stroške odvetnice v višini 3,996 EUR (in navedba, da kilometrina za isti kraj ni priznana, ni utemeljena, glej 1. in 2. odstavek 10. člena Odvetniške tarife), 22% DDV v višini 1907,34 EUR ter pričnino v višini 3,80 EUR. Skupno ji gre tako 10.580,88 EUR pravdnih stroškov. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, na kar dejstvo (ne)zmožnosti plačila teh stroškov nima vpliva. Sodišče je o njih dolžno odločiti.

26. Ob obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi tožnikov delno ugodilo in odločitev v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo glede začetka teka zamudnih obresti, tako da tečejo zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov, ki jim morajo tožniki povrniti drugi, tretji in četrti toženki, od naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila (358. člen ZPP). V ostalem delu pa je ob obrazloženem in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

27. Tožniki so s pritožbo uspeli le z neznatnim delom, zato v skladu s 165. členom ZPP v zvezi s 154. členom ZPP sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tretja toženka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben (155. člen ZPP).

1 Glej odločbo VS RS II Ips 102/2014. 2 Dr. F. je svoja stališča tudi bistveno spreminjal. Tako je npr. v predpravdnem mnenju navedel, da je nosečnost prve tožnice potekala normalno in je bila vodena po pravilih dobre klinične prakse, šele naknadno je podal (in dopolnjeval) očitke tudi glede ravnanja primarne ginekologinje (delavke tretje toženke). 3 Dr. F. je izdelal predpravdno mnenje in pripravil pripombe na izvedensko mnenje, izdelano v postopku, ter na šest dopolnitev izvedenskega mnenja. 4 Sprejem v porodnišnico pri nosečnicah brez zapletov v nosečnosti in brez dejavnikov tveganja se izvede šele 10 dni po predvidenem dnevu poroda, zato so po mnenju izvedenca prvo tožnico pravilno naročili na sprejem za indukcijo poroda čez dva dni. 5 V predpravdnem mnenju tega sicer ni navajal oz. je izrecno navedel, da dejstvo, da je primarni ginekolog spregledal to anomalijo, v nobenem oziru ni imelo vpliva na rezultat poroda (glej prilogo A55). 6 Kromosomskih nepravilnosti sicer ni bilo, kot je pokazala genetska preiskava ploda (l. št. 706). 7 Kot je pojasnil izvedenec G. G., se pri UZ pred porodom oz. ob pregledu nosečnice v terminu ali po njem ne ugotavlja števila žil v popkovnici (l. št. 708). 8 Na l. št. 700. E. A. je tehtal 4000 g, kar je 740 -860 g več, kot pa je spodnja meja intrauterinega zastoja rasti, bil je nadpovprečno težek. 9 Glede teh zaključkov glej šesto dopolnitev izvedenskega mnenja (l. št. 702). 10 V postopku je bil takšen očitek podan tudi specializantki, ki je 8. 4. 2016 zjutraj opravila pregled. Izvedenec G. G. je pojasnil, da je iskala znake placentarne insuficience, a jih ni našla, ker je bil žep plodovnice primerno velik (l. št. 708). 11 Funkcija posteljice pa se ocenjuje s količino plodovnice. CTG zapis niti na dan poroda ni kazal na plancentarno insuficienco (l. št. 529). 12 Od poteka paricijskega roka so stranke zamudne obresti od stroškov tudi pravilno zahtevale. 13 Stranka si lahko stroškovnik vpogleda tudi v spisu.