Jedro

Zamudne obresti so posledica zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti. Do nje pride po 1. odstavku 299. člena OZ, če dolžnik obveznosti ne izpolni v roku, določenem za izpolnitev. Le-tega v konkretni zadevi določa Četrta direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti (direktiva 2000/26/ES z dne 16. 5. 2000), prevzeta v naš pravni red s spremembami in dopolnitvami ZOZP leta 2005, in sicer gre za trimesečni rok. Zato drži pritožbena trditev o zgrešeni materialnopravni presoji odločitve sodišča prve stopnje o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti.

Bodisi izpostavljanje bodisi grajanje ugotovljenih okoliščin, ki sodijo v okvir dejstev individualizacije odškodnine, samo zase in brez primerjave s sodno prakso (določenimi odškodninami) v podobnih primerih, ko določena odškodnina ne izstopa iz okvirov ustaljene sodne prakse (ne „bode v oči“), ne pove ničesar oziroma ne omogoča presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve. Pri tem je treba izhajati iz določbe 2. odstavka 350. člena ZPP, v okvirih katere pritožbeno sodišče na pravilnost materialnopravne presoje pazi (po uradni dolžnosti – ex officio) le v okvirih pritožbenih razlogov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se glavnični znesek 6.316,96 EUR zniža (za 207,44 EUR) na 6.109.52 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predloga pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da plača tožniku odškodnino v znesku 6.316,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2008 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa kot neutemeljen zavrnilo. Poleg tega je toženi stranki še naložilo, da tožeči povrne pravdne stroške v znesku 1.129,98 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da bi bila tožnica zaradi poškodb, ki jih je utrpela v škodnem dogodku, za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem upravičena do odškodnine v višini 2.625,00 EUR, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3.500,00 EUR ter za pretrpljen strah 1.000,00 EUR, iz naslova pretrpljene materialne škode (za izgubo zaslužka in potne stroške v zvezi z zdravljenjem) pa bi ji šlo134,40 EUR. Skupno bi bila tožnica upravičena torej do zneska 7.259,40 EUR odškodnine, kar ob upoštevanju 7. 1. 2008 plačanega zneska 1.500,00 EUR, revaloriziranega na 1.567,50 EUR, ter upoštevajoč zapadle zakonite zamudne obresti (od 17. 4. 2007 do 7. 1. 2008) pomeni, da tožena stranka tožeči dolguje še dosojeno terjatev z navedenimi pripadki.

Zoper sodbo se, kolikor je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo za znesek 2.938,31 EUR, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (torej vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku - ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07 s spremembami in dopolnitvami, zadnje Uradni list RS, št. 12/10 ) pritožuje tožena stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V (pre)obširni pritožbi v prvi vrsti ne soglaša z določeno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki skupno ne bi smela presegati 4.550,00 EUR, od česar za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem največ 1.800,00 EUR, za pretrpljen primarni in sekundarni strah 750,00 EUR in za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 2.000,00 EUR. Meni, da je odškodnina previsoko določena. Pri tem glede posameznih oblik nepremoženjske škode izpostavlja posamezne dejanske ugotovitve, napačno upoštevanje določenih (v pritožbi obširno opisanih) dejanskih okoliščin ter na pomanjkljivo trditveno gradivo glede duševnih bolečin in s tem povezano zagrešeno bistveno kršitvijo postopkovnih pravil, to je določb 212., 285. in 286. člena ZPP. Zmotno je sodišče prve stopnje odločilo tudi glede teka zamudnih obresti, saj po Četrti direktivi o zavarovanju avtomobilske odgovornosti (direktiva 2000/26/ES z dne 16. 5. 2000), prevzeti v naš pravni red s spremembami in dopolnitvami ZOZP ( Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu – ZOZP, Ur. l. RS, št. 70/94 s spremembami in dopolnitvami, zadnje Uradni list RS, št. 52/07) v letu 2005, do zamude tožene stranke ni moglo priti pred potekom trimesečnega roka po vložitvi zahtevka (pred 17. 7. 2007 - kasneje je bilo to uzakonjeno v 20.b členu ZOZP). Posledično predlaga tudi spremembo stroškovne odločitve, ki jo poleg tega sicer graja kot zmotno – temelj namreč ni bil sporen.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in v odgovoru menila, da je pritožba neutemeljena. Dodatno je utemeljevala utemeljenost in pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter predlagala stroškovno zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba je delno utemeljena.

Zamudne obresti so (prvi odstavek 376. člena OZ (Obligacijski zakonik - OZ, Uradni list RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami, zadnje Uradni list RS, št. 40/07) posledica zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti. Do nje pride po prvem odstavku 299. člena OZ, če dolžnik obveznosti ne izpolni v roku, določenem za izpolnitev. Le-tega določa v pritožbi navedena Četrta direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti (direktiva 2000/26/ES z dne 16. 5. 2000), prevzeta v naš pravni red s spremembami in dopolnitvami ZOZP leta 2005, in sicer gre za trimesečni rok (kasnejše spremembe in dopolnitve ZOZP, ki pa za obravnavano zadevo zaradi določenega roka uveljavitve ne pridejo v poštev - sedaj 20.a člen ZOZP – izrecno določajo, da zavarovalnica pride v zamudo, če ne predloži ponudbe najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek). Zato drži pritožbena trditev o zgrešeni materialnopravni presoji odločitve sodišča prve stopnje o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti za čas od 17. 4. 2007 do 17. 7. 2007, obračunanimi pri obračunu delnega plačila toženke. Gre za znesek 207,44 EUR (upoštevajoč znesek 7.259,40 EUR določene odškodnine). Zato je pritožbeno sodišče moralo na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP v tem delu pritožbi toženke ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena. Glede pritožbene graje tožnici določene (pravične) odškodnine za nepremoženjsko škodo (kot previsoke) pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da pritožba nima razlogov, s katerimi bi kakorkoli konkretizirano izpodbijala višino odškodnine, natančneje njene objektivne pogojenosti (kot neskladne s pomenom prizadete dobrine in namenom odškodnine, to je s sodno prakso določanja odškodnin v podobnih primerih (1). Višina pravične odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo po 179. členu OZ (enako velja tudi za bodočo po 182. člen OZ) je pravni standard, ki ga je vsebinsko zapolnila dosedanja sodna praksa z upoštevanjem obeh temeljnih načel, po katerih odmerja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je načela individualizacije odškodnine (ki se osredotoča na posameznika – konkretnega oškodovanca – kot neponovljivo celoto ter obseg in vsebino njegovega telesnega in duševnega trpljenja ter strahu) in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine (ki pove, kako določena družba kot celota v določenem času in prostoru vrednoti dobrino določene vrste, izraža pa se v razponih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih in ki odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje). Zato bodisi izpostavljanje bodisi grajanje ugotovljenih okoliščin, ki sodijo v okvir dejstev individualizacije odškodnine, samo zase in brez primerjave s sodno prakso (določenimi odškodninami) v podobnih primerih, ko določena odškodnina ne izstopa iz okvirov ustaljene sodne prakse (ne „bode v oči“) namreč ne pove ničesar oziroma ne omogoča presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve (2). Pri tem je seveda potrebno izhajati iz določbe drugega odstavka 350. člena ZPP (3), v okvirih katere pritožbeno sodišče na pravilnost materialnopravne presoje pazi (po uradni dolžnosti – ex officio) le v okvirih pritožbenih razlogov. Odsotnost (konkretnih in celovitih) pritožbenih razlogov, to je razlogov, ki bi ob ugotovljenih (neosporavanih) dejanskih okoliščinah omogočali primerjavo s sodno prakso določanja odškodnin v podobnih primerih (to je zatrjevan konkretiziran odstop od ustaljene sodne prakse), zato v obravnavani zadevi onemogoča presojo odločitve sodišča prve stopnje v navedenem delu. Pritožbena graja odločitve o višini dosojene pravične odškodnine za tožničino pretrpljeno (v izpodbijani sodbi opisano) nepremoženjsko škodo je zato neutemeljena. Navedeno vključuje tudi odgovor na očitane procesne kršitve, saj pomanjkljiva pritožbena trditvena podlaga onemogoča preizkus morebitnega vpliva zatrjevanih kršitev na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, ta pa je predpostavka za obstoj relativne bistvene kršitve določb ZPP iz prvega odstavka 339. člena navedenega zakona („če bi kršitev lahko vplivala“).

Neutemeljena je tudi pritožbena graja stroškovne odločitve. Podlage (temelja), po kateri je sodišče prve stopnje presojalo stroškovni zahtevi strank, namreč ne predstavlja zgolj vprašanje obstoja odškodninske odgovornosti, kot zmotno meni pritožnica. Tudi pri sami škodi (njenem obstoju) se lahko postavi vprašanje podlage (kot v obravnavanem primeru – ali izvira (ima podlago) iz škodnega dejanja), enako pa je tudi ostalih predpostavkah odškodninske odgovornosti (protipravnost ravnanja denimo). Zato izpodbijana odločitev v tem delu ni niti napačna niti nezakonita.

Ker je v izpodbijanem a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, pritožbeno sodišče pa kakšne uradoma upoštevne kršitve postopkovnih določb ni ugotovilo, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo glede navedenega kot neutemeljeno zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo.

Predloga pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljena zavrnilo na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Pritožnica je namreč s pritožbo uspela le glede stranske terjatve, glede katere kakšni posebni stroški niso nastali, pritožbeni odgovor pa ni bil potreben, saj ni v ničemer doprinesel k razjasnitvi zadeve in odločitvi.

(1) Primerjaj določbo drugega odstavka 179. člena OZ;

(2) To, da je po oceni pritožnika določena odškodnina previsoka ali prenizka, ne pomeni ničesar; taka (previsoka, prenizka) je lahko le v primerjavi z drugimi določenimi odškodninami v podobnih primerih – merilo višine (pravične) denarne odškodnine je namreč sodna praksa določanja odškodnine v podobnih primerih;

(3) Po citirani zakonski določbi preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava;