Jedro

Tožnica je izbrala nevarno stojno mesto - postavila se je na rob škarpe, pred avtomobil in sama soprogu v avtomobilu nakazovala, kako (pre)daleč sme zapeljati, kar pa nedvomno ne predstavlja ravnanja povprečno skrbnega človeka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana vmesna sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče odloča o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine zoper zavarovalnico, pri kateri je imel tožničin soprog zavarovano avtomobilsko odgovornost. Tožnica se je 6. 8. 2016 poškodovala (šlo je za zlom ledvenega vretenca) ob padcu z višine. Med pravdnima strankama je sporno, kako je prišlo do škodnega dogodka. Tožnica je zatrjevala, da je omahnila s škarpe, ker jo je mož ob parkiranju po nesreči zadel z avtomobilom; tožena stranka pa dvomi, da je sploh prišlo do zadetja z vozilom.

2. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju delno (60 %) utemeljen.

3. Zoper takšno vmesno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

4. Tožena stranka se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa vmesno sodbo vsaj razveljavi. V bistvenem graja dokazno oceno in dokazni standard sodišča prve stopnje pri presoji njenih očitkov, da do škodnega dogodka ni prišlo tako, kot trdi tožnica. V zvezi s slednjim še izpostavlja, da je sodišče kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče A. A. ali drugega pristojnega zdravnika, ki je sestavljal komisijo pri ZZZS, ki je odločala o delazmožnosti tožeče stranke.

5. Tožnica se pritožuje brez izrecne navedbe zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga spremembo vmesne sodbe (tako, da bo ugotovljena 100 % odgovornost tožene stranke) ali pa vsaj razveljavitev sodbe. Zaključek o 40 % soodgovornosti najprej označi za neobrazložen, zato je obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Nato graja razloge izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče utemeljilo ta del odločitve. Meni, da je šlo v osnovi za povsem običajno situacijo, ko žena možu nakazuje, kako daleč naprej lahko še zapelje. Njenega ravnanja ni mogoče kvalificirati kot nepričakovano, nerazumno ali nepredvideno. Sicer pa oceno soodgovornosti ocenjuje za pretirano in odločitev sodišča prve stopnje primerja z odločitvami v zadevah VSRS II Ips 204/2013, VSL II Cp 3371/2011 in II Cp 1089/2016, II Cp 1376/2017 ter VSK I Cp 832/2005. 6. Tožnica v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke; tožena stranka pa na pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

_Posebej o pritožbi tožene stranke_

8. Pomen, ki ga je sodišče prve stopnje pripisalo pred pravdo pridobljenemu mnenju prim. dr. B. B., je pravilen. Predpravdno, s strani stranke predloženo strokovno mnenje ni dokaz, ki bi konkuriral mnenju s strani sodišča postavljenega izvedenca ali izvedbo takšnega dokaza nadomestilo.1 Pri zunajsodnem, s strani stranke pridobljenem strokovnem mnenju gre za strokovno argumentiran del strankinih navedb2, do katerih se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo.

9. Neizvedba dokaza z zaslišanjem priče A. A. ali drugega pristojnega zdravnika, ki je sestavljal komisijo pri ZZZS, ki je odločala o delazmožnosti tožeče stranke, ne predstavlja (smiselno očitane) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. To, kaj je bilo o vzroku za tožničino nezmožnost delati navedeno v odločbah ZZZS, za ugotovitev mehanizma poškodbe oziroma vzroka zanjo ni pravno odločilno že zato, ker način tožničinega poškodovanja ob presoji upravičenosti staleža ni pravno relevanten. To, kaj je bilo navedeno v odločbah ZZZS, pa v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni bilo sporno.

10. Dokazni standard, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje pri presoji, kako je prišlo do tožničine poškodbe, je ustrezen – pravno odločilna dejstva je ugotovilo s stopnjo prepričanja. Pritožbeni očitek tožene stranke, da je odločitev sprejelo le na podlagi zaslišanja dveh prič, C. C. in D. D., ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedi tožnice, prič E. E., C. C., D. D. in F. F. ter te dokaze soočilo med seboj in z dokazi, ki jih je predlagala tožena stranka – izpovedjo priče H. H., medicinsko dokumentacijo, zlasti odpustnim pismom bolnišnice G. z 9. 8. 2016 (priloga A 13 v spisu)3, in tudi s strani tožene stranke izpostavljenimi okoliščinami, tudi to, da policija o dogodku ni bila obveščena. Dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je do poškodbe tožnice prišlo po tem, ko jo je soprog ob parkiranju z avtomobilom rahlo zadel v noge, tako da je izgubila ravnotežje in padla vznak, je plod prepričljive dokazne ocene, ki v celoti zadosti zahtevam 8. člena ZPP; je logična, preverljiva in življenjsko prepričljiva. Pritožbeno ponavljanje okoliščin, do katerih se je ustrezno in prepričljivo opredelilo že sodišče prve stopnje, višjemu sodišču ne vzbudi dvoma v dokazno oceno in njen zaključek.

11. To velja tudi za pritožbeno vztrajanje, da bi morala tožnica ob padcu, kakršnega zatrjuje, utrpeti še druge poškodbe (če _„je padla med skale in kaktuse bi se morala porezati po celem telesu, utrpela bi opraskanine, ki bi bile vidne ob prvem pogledu, potrebno bi bilo opraviti toaleto ran, prav tako bi imela tudi podpludbe_“). Izvedbe kakšnega dokaza za dokazovanje svojih trditev o tem pritožnica namreč niti ni predlagala.4 _Posebej o pritožbi tožeče stranke_

12. Izpodbijana vmesna sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o stopnji tožničinega prispevka, ki so jasni, popolni in jih je mogoče preizkusiti. Na to kaže tudi to, da jih tožnica v pritožbi konkretizirano izpodbija. Pritožbeni očitek v smeri kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni utemeljen.

13. Nepotrebno je pritožbeno izpostavljanje, da tožničinega ravnanja, ko se je postavila pred avtomobil, ki je (resda počasi, ob parkiranju) vozil naravnost proti njej, na rob en meter visoke škarpe, in soprogu kazala, do kod sme peljati, ne gre kvalificirati kot nepričakovano, nerazumno ali nepredvidljivo. Česa takšnega sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo; takšne ugotovitve pa bi odgovornost tožene stranke za nevarno stvar izključile (prim. 1. odstavek 153. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

14. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da se je tožnica nespametno in neodgovorno postavila na rob škarpe pred vozilo, ki se je premikalo proti njej, s čimer ni zadostila standardom skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka. Izhodiščno je namreč pravilo, da mora vsakdo v prvi vrsti sam skrbeti za svojo varnost. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je zaključek, da je tožnica z nespametnim ravnanjem soprispevala k nastanku škode (3. odstavek 153. člena OZ), pravilen. Višje sodišče se sicer lahko strinja s pritožbenim stališčem, da je situacija, ko nekdo vozniku nakazuje, kako daleč še lahko zapelje, v prometu običajna. A pri tožnici ni šlo le za to, tožnica je izbrala nevarno stojno mesto - postavila se je na rob škarpe, pred avtomobil5 in sama soprogu v avtomobilu nakazovala, kako (pre)daleč sme zapeljati, kar pa nedvomno ne predstavlja ravnanja povprečno skrbnega človeka.

_O pravilnosti ocene oškodovankinega prispevka (pritožbi obeh pravdnih strank)_

15. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnica z nespametno postavitvijo pred avtomobil na rob škarpe s 40 % prispevala k škodnemu dogodku. Tožnica se v pritožbi zavzema za nižji (ali nikakršen) prispevek, tožena stranka pa (podredno) za višjega.

16. Tožena stranka svoj predlog v pritožbi utemeljuje s sklicevanjem na to, da je bila tožnica tista, ki je usmerjala voznika, ta pa ji je zaupal, saj je imela boljši pregled nad situacijo od njega. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je ta okoliščina za presojo stopnje prispevka pravno odločilna, a je v odločitvi sodišča prve stopnje prišla dovolj do izraza.

17. Tožnica s stališčem, da je ocena njenega prispevka pretirana, v pritožbi izpostavlja oceno prispevkov oškodovancev v zadevah VSL II Cp 1089/2016, II Cp 3371/2011 in II Cp 1376/2017, VSK I Cp 832/2005 in VS RS II Ips 204/2013. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa ocena stopnje prispevka v izpodbijani vmesni sodbi od odločitev v citiranih zadevah (ob analizi vseh relevantnih okoliščin, torej objektivne odgovornosti za nevarno stvar na eni strani, morebitnega dodatnega nepravilnega ravnanja objektivno odgovorne osebe in stopnje nepremišljenosti, ponekod pa celo protipravnosti ravnanja oškodovanca) ne odstopa; nasprotno. Enak sklep utemeljuje tudi analiza odločb VS RS v drugih primerih ocene prispevkov oškodovancev – pritožbeno sodišče je obravnavano zadevo primerjalo predvsem z zadevami II Ips 295/2016, II Ips 149/2012, II Ips 255/2014, II Ips 244/2011, II Ips 132/2013, II Ips 145/2013 II Ips 61/2018, II Ips 693/2007 in II Ips 60/2019. 18. Višja stopnja (so)prispevka kot v obravnavani zadevi je bila prisojena v primeru, ko se je na nevarno mesto na motoristični dirki (cona, kjer je največja nevarnost padcev in “izletov“ tekmujočih motoristov) postavil strokovnjak, ki je bil sam zadolžen za varnost na tekmi (prispevek je bil ocenjen na 70 %).6 V drugem primeru je lovec (torej tudi strokovnjak) nespametno in samoogrožujoče v času kotitve medvedov zavil s poti pogledati, zakaj je na nižji polici razmetan pesek. Soprispevek za škodo, nastalo po napadu medvedke, je bil ocenjen na 50 %.7 Ugotovitve sodišča prve stopnje v tej zadevi ne omogočajo zaključka, da bi od tožnice lahko terjali skrbnost strokovnjaka.

19. Na 70 % je bil ocenjen prispevek pešca, ki je neprevidno prečkal cestišče 50 metrov od prehoda za pešce in se tudi ni prepričal, če lahko varno prečka cestišče, s tem pa kršil določbi 7. in 8. odstavka 84. člena tedaj veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa.8 Enako je bil ocenjen prispevek pešca, ki je prečkal lokalno cesto, ne da bi se pred tem prepričal, ali lahko to varno stori, s čimer je grobo kršil cestnoprometne predpise.9 Še višji, kar 80 %, je bil prispevek pešca, katerega aktivno ravnanje je pomenilo odločilen prispevek k nastanku škodnega dogodka (vinjen, v temi, oblečen v temna oblačila in brez kresničke je hodil po levem robu cestišča v smeri vožnje drugega toženca ter prečkal cesto od leve proti desni); nesreči bi se lahko izognil z najosnovnejšo skrbnostjo.10 Na 50 % pa je bil ocenjen prispevek oškodovanca, ki je prisedel k vinjenemu vozniku, med vožnjo ni bil pripet z varnostnim pasom, sedel pa ni na sopotnikovem sedežu ampak na okvirju vrat, tako da je imel noge na zunanji strani vrat.11 Za tožnico v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno, da bi kršila pravila cestnega prometa ali druge predpise.

20. Precej nižje (praviloma na 20 %) je v sodni praksi ocenjen prispevek oškodovancev, ki so prisedli k vinjenim voznikom, ali oškodovancev, ki niso uporabljali varnostnih pasov. Argumentacija je praviloma v tem, da ravnanje takšnih oškodovancev ni prispevalo k nastanku škodnega dogodka, je pa (lahko) povečalo obseg škode. Ravnanje tožnice v obravnavani zadevi ni (zgolj) takšno; s svojim nespametnim ravnanjem je vplivala prav na nastanek škodnega dogodka. Na 20 % je bil ocenjen tudi prispevek delavke, ki se je odpravila delati na bližnje gredice, četudi je videla, da iz kosilne glave na sosednjem zemljišču delujočega traktorja letijo nevarni delci.12 Za razliko od tožnice delavka v tem primeru ni bila nikakor povezana z delovanjem nevarne stvari (tožnica se je lotila usmerjati voznika), poleg tega je po prepričanju tega sodišča treba upoštevati subordiniranost delavke v delovnem razmerju.

21. Po analizi sodne prakse se torej pokaže, da je ocena tožničinega prispevka k nastanku škodnega dogodka na 40 % materialno pravno pravilna.

_Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo_

22. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Glede na (vmesno) naravo odločitve in kriterije, ki jih ZPP predpisuje za odločitev o stroških (prim. predvsem 154. člen ZPP), odločitev o pritožbenih stroških v tej fazi postopka ni mogoča; o njih bo odločilo sodišče prve stopnje, po tem ko bo odločilo o tožbenem zahtevku po višini.

1 Tega pa tožena stranka za dokazovanje svojih trditev o načinu nastanka tožničinih poškodb niti ni predlagala. 2 VSRS sodba II Ips 195/2015 in druge odločbe. 3 Tožena stranka je poudarjala, da iz zdravniške dokumentacije splošne bolnišnice v G. ne izhaja, da bi tožnico zadel avtomobil. 4 V spis je vložila fotografije, ki so komaj razpoznavne, je sodišče prve stopnje večkrat opozorilo. 5 Varno bi se bilo postaviti ob avtomobil. 6 Sodba VSRS II Ips 61/2018. 7 Sodba VSRS II Ips 145/2013. 8 Sodba in sklep VSRS II Ips 693/2007. 9 Sodba in sklep II Ips 60/2019. 10 Sodba VSRS II Ips 156/2016. 11 Sodba II Ips 132/2013. 12 Sodba VS RS II Ips 295/2016.