Jedro

Tožniku v nasprotju z določbo 9. člena (načelo zaslišanja stranke) in 146. člena ZUP ni bila omogočena udeležba v ugotovitvenem postopku. Na podlagi 146. člena ZUP je potrebno tožnika pred odločitvijo seznaniti z uspehom dokazovanja, torej z vsemi ugotovljenimi dejstvi, vključno z oceno članov komisije glede kvalifikacije NJEGOVIH poškodb in mu tudi omogočiti, da se o tem izreče še pred izdajo odločbe ter po potrebi dopolni oz. pojasni svoje trditve oz. predlaga izvedbo dokazov. ZOZKD ne daje podlage za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, če pogoji iz 144. člena ZUP niso izpolnjeni.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Komisije Vlade Republike Slovenije za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj 4930-34/2014/8 z dne 23. 9. 2014 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnika za priznanje odškodnine žrtvam kaznivih dejanj z dne 26. 5. 2014. Zavrnila pa je tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Tožnik je bil 27. 11. 2013 na pošti v enoti v Kamniku pri opravljanju svoje službe voznika poštnega vozila žrtev kaznivega dejanja ropa. Neznani storilec ga je zbil in ga vlekel po tleh ter mu grozil s pištolo. Pri dogodku je utrpel močan udarec v hrbet in spodnji del vratu. Dogodek je bil zanj stresen, zato zahteva odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 3.000,00 EUR, za duševne bolečine, zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 6.000,00 EUR, zaradi okrnitve svobode 3.000,00 EUR, zaradi kršitve dostojanstva osebnosti 1.000,00 EUR, zaradi okrnitve drugih osebnostnih pravic 2.000,00 EUR ter za duševne bolečine zaradi pretrpljenega strahu 6.000,00 EUR. Tožena stranka je tožnika seznanila s kazensko ovadbo ter odgovorom Sektorja kriminalistične policije Ljubljana in ga pozvala, da se o tem izjavi. Tožnik sicer izpolnjuje vse formalne pogoje iz 5. člena Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju ZOZKD), ne izpolnjuje pa vseh materialnih pogojev iz 6. člena ZOZKD. Prosilec mora za priznanje odškodnine izkazati, da mu je bila z dejanjem storjena škoda, priznana z ZOZKD, navedena v 8. členu. V skladu z 9. členom ZOZKD se odškodnina za telesne bolečine določi po predpisanih kategorijah glede na okoliščine primera, stopnjo bolečine zaradi poškodbe in okvare zdravja, trajanje bolečin v skladu z načelom pravične denarne odškodnine. Značilne poškodbe za posamezne kategorije določa 3. člen Pravilnika o značilnih poškodbah za določanje odškodnine za telesne bolečine ali okvaro zdravja žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju Pravilnik). Odškodnina se ne prizna za telesne poškodbe, s katerimi je le začasno prizadeta zunanjost ali začasno in v manjši meri okvarjeno zdravje (prvi odstavek 9. člena ZOZKD).

Tožnik je predložil izvid Urgentne travmatološke ambulante UKC Ljubljana z dne 27. 11. 2013, iz katerega izhaja, da ga je neznani ropar dvakrat udaril po spodnjem delu vratu in ga zbil na tla. Gibljivost v vratu je ohranjena, občutljiv je na pritisk v višini zgornjih robov lopatic. Opravljena je bila RTG preiskava, ki pa ni pokazala prepričljivih znakov sveže poškodbe skeleta. Priporočeno je bilo hlajenje z ledom, počitek in jemanje analgetikov. Postavljena je bila diagnoza: „druge površinske poškodbe zadnje stene prsnega koša“. Tožnik je utrpel tudi dve udarnini zadnje stene prsnega koša, zaradi katerih se je zdravil ambulantno z jemanjem analgetikov in počitkom. Pravica do odškodnine do telesne bolečine je pogojena z vrsto oz. težo poškodbe, ki mora biti taka, da jo je mogoče uvrstiti v eno od kategorij telesnih poškodb po 3. členu Pravilnika. Ob upoštevanju teže poškodb pa tožena stranka meni, da že po objektivnem kriteriju tožniku ni mogoče priznati odškodnine za telesne bolečine, saj poškodbe po svoji intenzivnosti niso primerljive niti z lahkimi primeri, navedenimi v Pravilniku.

Tožnik je zahteval odškodnino tudi za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, okrnitve svobode, kršitve dostojanstva in zaradi okrnitve drugih osebnostnih pravic pa tudi duševne bolečine zaradi strahu. Tožnik od 27. 11. 2013 trpi zaradi posttravmatske stresne motnje. Delo je začel v skrajšanem delovnem času 24. 2. 2014 ter v polnem 24. 3. 2014. Še vedno ima motnje spanja, težave ima s koncentracijo, podoživlja napad, ima občutek tesnobe in strah pred ponovitvijo. Še vedno prejema terapijo z zdravilom Sanval, Torendo in Paroxat. Doživel je hud primarni strah, saj je bila vanj naperjena pištola, pa tudi hud sekundarni strah, ki je trajal 1-2 tedna po dogodku. Tožnik je predložil tri mnenja Psihiatrične klinike Ljubljana, Centra za izvenbolnišnično terapijo, iz katerih izhaja, da so bili ugotovljeni znaki posttravmatske stresne motnje, ki so bili prisotni 10 dni od napada. Postavljena je bila diagnoza: „anksiozna in depresivna motnja“. Na kontrolnem pregledu 10. 2. 2014 je bilo ugotovljeno, da se stanje izboljšuje. Postavljena je bila diagnoza blage posttravmatske stresne motnje in svetovano, da se tožnik postopoma vključi v delovni proces. Tožnik se je 21. 3. 2014 ponovno oglasil pri zdravniku in pojasnil, da se z mnenjem Psihiatrične klinike Ljubljana ne strinja in da ima še vedno težave. Za priznanje odškodnine za duševne bolečine mora biti zmanjšana življenjska aktivnost trajnejše narave. Že iz navedb tožnika izhaja, da je imel začasno hujše simptome anksiozne in depresivne motnje, sicer pa trpi za posttravmatsko stresno motnjo, katere intenzivnost se je sčasoma ublažila. Tako gre zgolj za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki se glede na zdravniške izvide izboljšuje. Tožena stranka meni, da to ne predstavlja takšne omejitve tožnikovih aktivnosti, da bi se mu na tej podlagi lahko priznala odškodnina po ZOZKD. Pri odločanju o tem vprašanju je tožena stranka upoštevala tudi svojo dosedanjo prakso v podobnih primerih.

Glede navedb tožnika, da je utrpel primarni in sekundarni strah pojasnjuje, da je strah posebna oblika nepremoženjske škode, za katero po ZOZKD ni predvidena odškodnina. Gre tudi za začasno stanje, ki bo sčasoma izvenelo. Tudi posledice ne predstavljajo zmanjšanja aktivnosti v takšni meri, da bi se lahko štelo, da je tožniku nastala pravno priznana škoda. Tožnik tudi navaja, da mu je bila v času ropa okrnjena svoboda, ki pa je bila kratkotrajna, namenjena izvršitvi ropa. Ni šlo za protipraven odvzem prostosti tožnika. Odškodnina za kršitev dostojanstva je v veljavnem Obligacijskem zakoniku opredeljena v 181. členu. Tožnik je bil žrtev kaznivega dejanja ropa po prvem in drugem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika, ki spada v skupino kaznivih dejanj zoper premoženje. Primaren namen storilca je, da si protipravno pridobi tujo stvar, torej premoženjsko okoriščanje. Odškodnine tožniku iz tega naslova ni mogoče priznati, ker mu ni nastala škoda, priznana z ZOZKD. Tožena stranka preostalih materialnih pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, ni ugotavljala. Zahtevo tožnika za priznanje odškodnine je v celoti zavrnila.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, zagrešene pa so tudi bistvene kršitve določb postopka. Tožnik v tožbi natančneje opiše dejansko stanje in potek storitve kaznivega dejanja ropa, kakor tudi postopek zdravljenja. Meni, da tožena stranka ni ravnala po pravilih postopka, saj tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, s čimer je bila zagrešena absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in tudi tudi 9. člena ZUP. Predvsem pa ni bilo izvedeno zaslišanje tožnika, kar je bistveno predvsem z vidika ocene pretrpljenih telesnih in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pretrpljenega strahu in kršitve osebnostnih pravic časti in dobrega imena ter dostojanstva. Tožena stranka napačno ugotavlja, da gre za začasno stanje, ki bo sčasoma izvenelo, ne da bi pojasnila, na podlagi česa to presodila. Gre za bistvene kršitve določb postopka.

Tožnik meni, da je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter posledično nepravilno uporabljeno materialno pravo. V zadevi so podani vsi materialni pogoji za priznanje odškodnine po 8. členu ZOZKD. Ob udarcu je tožnik občutil hude telesne bolečine v spodnjem delu vratu in v predelu hrbtenice, ki so trajale nekje do prispetja do UKC. Imel je stalne hude telesne bolečine, ki pa so prešle v stalne srednje hude telesne bolečine, ki so trajale približno 3 do 4 tedne. Stalne srednje hude telesne bolečine so se kasneje prevesile v stalne blažje telesne bolečine, ki so trajale ponovno 3 do 4. tedne. Tožnik se je moral slikati z rentgenom, kar je škodljivo. Zaradi psihiatrične obravnave se je večkrat oglasil pri zdravniku. Jemal je Sanval, Paroxat in Torendo. Psihiatrično obravnavanje pa še vedno ni zaključeno. Po mnenju tožnika poškodbe spadajo najmanj pod lahke primere po 3. členu Pravilnika. Ugotovitev tožene stranke, da gre le za začasno prizadeto zunanjost in za začasno, v manjši meri okvarjeno zdravje (prvi odstavek 9. člena ZOZKD), je nepravilno. Tožena stranka ni pojasnila v katere zdravniške izvide je vpogledala in kaj je upoštevala. Tožnik zaradi dogodka še vedno trpi zaradi posttravmatske stresne motnje. Njegov način življenja se je spremenil. Tožnik je predlagal angažiranja izvedenca medicinske stroke, specialista psihiatra, ki pa ga tožena stranka ni angažirala, niti ni obrazložila, zakaj je ta dokazni predlog zavrnila. Tožnik ima še vedno motnje spanja, trpi za nespečnostjo in ima moreče sanje. Ima tudi težave s koncentracijo in spominom. Še vedno trpi tudi za hudim strahom, ki je posledica posttravmatske stresne motnje, ki jo ima vse od škodnega dogodka dalje. Tožnik je utrpel izjemno hud primarni strah, pa tudi sekundarni strah, ki je pri tožniku prisoten še danes. Pri tem je pomembna tudi intenziteta strahu. Njegove življenjske aktivnosti so občutno zmanjšane. Je depresiven, zaprt vase in se socialno ne udejstvuje. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožnik zahteval odškodnino v višini 6.000,00 EUR, kar predstavlja po mnenju tožnika primerno denarno odškodnino.

Tožnik v tožbi tudi navaja, da tožena stranka zmotno in v nasprotju z dejanskim stanjem ugotavlja, da se je posttravmatska stresna motnja pri tožniku ublažila, pri tem pa pozablja, da je poškodbo utrpel pri delu, zato je pri njem toliko bolj stresno vrniti se na delo. Zmotno tudi ugotavlja, da so bile življenjske aktivnosti tožnika zmanjšane le začasno in da se bo glede na zdravniške izvide njegovo stanje izboljševalo. Tožnik ima še vedno težave s spanjem, razpoloženjem in zaradi strahu ne hodi več ven zvečer. Je še vedno depresiven. Tožena stranka se tudi ne opredeli in ne obrazloži, zakaj ne upošteva trditev tožnika, da so njegove življenjske aktivnosti v navedenem obsegu in intenziteti še vedno zmanjšane. Prav tako je napačno ugotovila, da bo stanje sčasoma izvenelo. V zvezi z odškodnino zaradi okrnitve svobode tožnik meni, da obrazložitev tožene stranke ni pravilna. Ob ropu je prišlo do dejanske okrnitve svobode tožnika, ki je bila protipravna in tudi pravno relevantna za temelj plačila odškodnine. Dejanska okrnitev svobode ni povezana le s strahom za življenje, kot to zmotno ugotavlja tožena stranka, temveč je vsakršna dejanska okrnitev svobode kogarkoli protipravna. Tožniku je bila svoboda okrnjena, ker je bila vanj naperjena pištola in ker se je bal za svoje življenje. Tožnik je bil osramočen in ponižan. Z njim so grdo ravnali. Takšno ravnanje je kaznivo že samo po sebi. Formalistično je gledanje tožene stranke, da je rop premoženjsko kaznivo dejanje, saj je element ropa tudi sila in nasilje zoper določeno osebo. Tako je pri izvršitvi ropa vsekakor prišlo do protipravnih ravnanj do tožnika. Tudi v njegovo dostojanstvo je bilo namerno protipravno poseženo. Kaznivo dejanje ropa je že po svoji definiciji kaznivo dejanje, pri katerem si storilec pridobi stvar s silo zoper določeno osebo in je element kaznivega dejanja tudi nasilje. Tožena stranka zmotno šteje, da strah, čast in dobro ime niso priznana vrsta škode po ZOZKD. Osebnostne pravice so pravice, ki pritičejo določeni osebi kot človeku in socialnemu bitju. Gre za pravice, ki se nanašajo na telesno in duševno celovitost določene osebe. Okrnitev drugih osebnostnih pravic pa je pravno priznana škoda po 5. alineji prvega odstavka 10. člena ZOZKD. Tožnik meni, da bi morala tožena stranka pri določanju denarne odškodnine upoštevati vse okoliščine primera, povezane s tožnikom. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, tožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženi stranki pa tudi naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba je utemeljena.

Med strankama je v predmetni zadevi sporno, ali je tožena stranka z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje odškodnine žrtvam kaznivih dejanj z dne 26. 5. 2014. Materialno podlago za priznanje odškodnine žrtvam kaznivih dejanj ureja ZOZKD. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka v predmetni zadevi ugotovila, da tožnik sicer izpolnjuje formalne pogoje iz navedenega zakona, to je, da je državljan Republike Slovenije (5. člen ZOZKD), ne izpolnjuje pa materialnih pogojev iz 6. člena ZOZKD. Po mnenju tožene stranke tožnik s predloženimi listinami ni uspel izkazati takšnih poškodb, ki bi jih lahko uvrstili v kategorije poškodb, ki so določena v 3. členu Pravilnika, izdanem na podlagi 9. člena ZOZKD.

Po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja, da tožena stranka ni ravnala po pravilih postopka, ker tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe. Tožena stranka tožnika ni seznanila z mnenjem in ugotovitvami, ki so jih podali člani komisije, strokovnjaki medicinske stroke glede kvalifikacije poškodb in mu tudi ni omogočila, da se o tem izjasni, kakor tudi ne da se izjasni o vseh okoliščinah in dejstvih v predmetni zadevi. Na podlagi določbe 3. člena ZOZKD se v postopkih uveljavljanja pravice do odškodnine žrtvam kaznivih dejanj smiselno uporabljajo določbe ZUP. Res je, da mora dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek stranka navesti natančno, po resnici in določno. Za svoje navedbe mora tudi predlagati dokaze. Trditveno dokazno breme je tako nedvomno na strani stranke, glede na določbo 140. člena ZUP. Na organu, ki vodi postopek pa je, da pravno pomembna dejstva ugotovi do takšne stopnje zanesljivosti, ki izključuje vsakršen dvom. Sodišče ugotavlja, da tožniku v nasprotju z določbo 9. člena (načelo zaslišanja stranke) in 146. člena ZUP ni bila omogočena udeležba v ugotovitvenem postopku. Na podlagi 146. člena ZUP je potrebno tožnika pred odločitvijo seznaniti z uspehom dokazovanja, torej z vsemi ugotovljenimi dejstvi, vključno z oceno članov komisije glede kvalifikacije tožnikovih poškodb in mu tudi omogočiti, da se o tem izreče še pred izdajo odločbe ter po potrebi dopolni oz. pojasni svoje trditve oz. predlaga izvedbo dokazov. ZOZKD ne daje podlage za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, če pogoji iz 144. člena ZUP niso izpolnjeni.

Utemeljen je tudi tožnikov ugovor, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, katere listine in v katero dokumentacijo je komisija vpogledala, kaj je pri svoji odločitvi upoštevala, katere dokaze je izvedla, katerih ne in zakaj. Prav tako je tudi utemeljen ugovor tožnika, da se je tožena stranka pri odločanju o odškodnini za telesne bolečine v obrazložitvi sklicevala na svojo dosedanjo prakso, ki pa je ni navedla, zato se v tem delu izpodbijane odločbe ne more preizkusiti. Upravni akt mora na podlagi 214. člena ZUP obsegati navedbo dejanskega stanja in pravne podlage za odločitev. Obrazložitev pa mora vsebovati dejansko stanje s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev navedeno v izreku. Če upravni akt nima vseh predpisanih sestavin, ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče ugotavlja, da so bila pri odločanju bistveno kršena pravila postopka, kar je vplivalo ali bi lahko vlivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. V posledici tega je bilo tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (2. in 3. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na predhodno navedeno je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku naj tožena stranka navedene kršitve pravil upravnega postopka odpravi. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča, ki se nanaša na vodenje postopka in materialno pravo (četrti odstvek 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora v ponovljenem postopku slediti stališčem in mnenjem sodišča, ki se tičejo postopka in o zadevi glede na rezultat ugotovitvenega postopka ponovno odločiti.

Na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 je sodišče odločalo brez glavne obravnave.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV (davčna stopnja DDV veljavna v trenutku vložitve predmetne tožbe), torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).