Jedro

Na izključni uporabi spornega prostora ima tožnica interes, ker ji to olajšuje in kvalitativno izboljšuje uporabo poslovnega prostora s pripadajočimi WC prostorom. V tem je vsekakor podan ekonomski interes tožnice, ki na podlagi tega lahko v spornem prostoru brez skrbi pušča svoje stvari, poslovnega prostora in stranišča pa ji tudi ni bilo potrebno zaklepati, kar ji omogoča lažjo uporabo poslovnega prostora in WC prostora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta toženca z odstranitvijo vrat in lijaka motila tožnico v posesti notranjega prostora med poslovnim prostorom in straniščem na K., naložilo tožencema, da sta dolžna vzpostaviti prejšnjo posestno stanje z namestitvijo vrat in lijaka nazaj na odstranjeno mesto ter jima prepovedalo na tak ali podoben način motiti posest tožnice ter da sta tožnici dolžna povrniti 1.181,28 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje sta vložila pritožbo toženca. Bistvo pritožbenih navedb je: da sta toženca odstranila vrata in lijak je sodišče prve stopnje štelo za dokazano na podlagi izpovedi tožnice, čeprav njuna izpovedba ni podprta z nobenimi drugimi dokazi; sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožencev, da sta želela le preprečiti postavitev vrat nazaj. Tožnica je izpovedala, da je bilo dejanje storjeno 28. 3. 2010, v tožbi pa da je bilo motilno ravnanje storjeno 29. 3. 2010. Dejansko stanje je v tem delu ostalo nepopolno in napačno ugotovljeno; sama odstranitev montažne stene oziroma vrat ne more predstavljati motitvenega ravnanja. Tožnica ima še vedno dostop do prostora in ga lahko uporablja, kot ga je prej. Izgubila je samo ugodnost, da lahko sama uporablja prostor, s čimer pa njena posest ni motena; vztrajata, da motenja posesti ni, ker tožnica nima ekonomskega interesa, ker ni onemogočena v pridobivanju ekonomske koristi. Gre bolj za urejanje medsebojnih lastniških razmerij, kot pa za ekonomski interes, ki bi dopuščal sodno varstvo.

3. Tožnica v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev stroškov za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi izpovedi tožnice, ki ji je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, je dokazano, da je imela tožnica sporni prostor (prostor – hodnik med njenim poslovnim lokalom in straniščem) v izključni posesti, saj je ona imela edina dostop do tega prostora in ga je tudi edina uporabljala. Na podlagi njene izpovedi je tudi dokazano, da sta toženca odstranila montažno steno in lijak v spornem prostoru. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da verodostojnost izpovedi tožnice ni omajana, ker je na zaslišanju izpovedala, da je bilo motilno ravnanje storjeno 28. 3. 2010, ker je to pripisati oddaljenosti dogodka. Da se določena dejstva štejejo za dokazano, ni pomembno število dokazov, ampak njihova prepričljivost. Ni slediti pritožbi, da izpovedi tožnice ni verjeti, ker ni podprta z nobenimi drugimi dokazi. Najboljši dokaz sta odstranjena montažna stena z vrati in odstranjeni lijak, samo motilno dejanje.

6. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je dejanje toženih strank (odstranitev montažne stene z vrati ter odstranitev lijaka) opredeliti kot motilno ravnanje. Pritožba sama navaja, da se je z odstranitvijo montažne stene z vrati omogočil dostop v sporni prostor tudi drugim osebam, ki do tega motilnega ravnanja dostopa niso imele. Tožnica ima iz tega razloga na spornem prostoru – hodniku bistveno zožano posest napram posesti iz pred motilnega ravnanja, kar je pravno opredeliti kot motilno ravnanje. Odstranitev lijaka pa je opredeliti kot odvzem posesti in zato ni nobenega dvoma, da to predstavlja motenje tožničine posesti.

7. Za odločitev ni bistveno, da ima hodnik lastnost skupnega dela stavbe. Pomembno je, da ga je imela tožnica v izključni posesti, ki jo je zaradi dejanj tožene stranke izgubila.

8. Zmotno je stališče pritožbe, da dejanje ni opredeliti kot motilno ravnanje, ker je odsoten neposredni ekonomski interes. Na izključni uporabi spornega prostora ima tožnica interes, ker ji to olajšuje in kvalitativno izboljšuje uporabo poslovnega prostora s pripadajočimi WC prostorom. V tem je vsekakor podan ekonomski interes tožnice, ki na podlagi tega lahko v spornem prostoru brez skrbi pušča svoje stvari, poslovnega prostora in stranišča pa ji tudi ni bilo potrebno zaklepati, kar ji omogoča lažjo uporabo poslovnega prostora in WC prostora.

9. Za urejanje medsebojnih solastniških odnosov ima tožena stranka na voljo ustrezen nepravdni postopek, ne pa da si je vzela pravico, za katero je mislila, da ji gre.

10. Pritožbo tožene stranke je bilo zato kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Toženca s pritožbo nista uspela, odgovor na tožbo pa ni bil niti nujen niti potreben. Odgovor na pritožbo ni prav v ničemer pripomogel k razjasnitvi pritožbenih navedb. Vsaka stranka mora zato sama kriti svoje pritožbene stroške.