Jedro

Če je sodišče ob ugotovljenem dejanskem stanju zavzelo drugačno stališče glede uporabe materialnega prava in ocenilo, da pravna opredelitev storilčevega ravnanja po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 ne pride v poštev (da gre za navidezni idealni stek, ne pa za realni stek), je razumno, da v izreku izpodbijane sodbe ni odločilo o ustavitvi postopka o prekršku zaradi prekrška po prvem odstavku 6. člena ZP-1.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Urad za občinsko inšpekcijo in redarstvo občine Piran je storilca D. V. z uvodoma navedenim plačilnim nalogom spoznal za odgovornega za prekrške po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1), za katerega mu je določil globo 250,38 EUR, prvem odstavku 7. člena ZJRM-1, za katerega mu je določil globo 104,32 EUR, drugem odstavku 7. člena ZJRM-1, za katerega mu je določil globo 417,29 EUR, ter po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1, za katerega mu je določil globo 333,83 EUR, nato pa mu za navedene prekrške izrekel enotno globo 1.105,82 EUR. Okrajno sodišče v Piranu je zahtevi za sodno varstvo (storilčevega zagovornika) delno ugodilo in izpodbijani plačilni nalog spremenilo tako, da je storilčevo dejanje opredelilo po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 in mu na podlagi te določbe določilo (pravilno: izreklo) globo 417,29 EUR. Z isto sodbo je sodišče postopek o prekršku zaradi prekrška po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1 na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo, ker dejanje ni prekršek, postopek o prekršku zaradi prekrška po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 pa je ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker ni dokazano, da ga je storilec storil. Sodišče je še odločilo, da stroški postopka o prekršku, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun.

2. Vrhovna državna tožilka je zoper uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Piranu vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve tretjega in sedmega odstavka 65. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1. Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zaradi prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 ustavi, v preostalem pa sodba ostane v veljavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovemu zagovorniku, ki se o njej nista izjavila.

B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti ob citiranju določb tretjega in sedmega odstavka 65. člena ZP-1 navaja, da je sodišče delno sledilo dejanskemu stanju, kot ga je ugotovil prekrškovni organ, delno pa je dejansko stanje ugotovilo drugače, zato bi moralo v izreku sodbe zavzeti stališče do vseh relevantnih odločitev v izreku plačilnega naloga in pri tem odločiti, da se na podlagi določb 65. člena ZP-1 postopek o prekršku zaradi prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 ustavi. Po stališču vrhovne državne tožilke iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče odločilo samo o prekrških po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1, drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 ter prvem odstavku 22. člena ZJRM-1, medtem ko se ni opredelilo do prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1. Ker se je storilec v zahtevi za sodno varstvo opredelil tudi do prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, bi moralo sodišče odločiti tudi o tem delu plačilnega naloga. Tako se sodišče ni opredelilo do tega, ali plačilni nalog v delu, ki se nanaša na omenjeni prekršek, ostane v veljavi ali ne oziroma ali se spremeni tudi v tem delu. Glede na ugotovljeno dejansko stanje bi moralo sodišče postopek o prekršku ustaviti tudi v tem delu. Po mnenju vrhovne državne tožilke ni mogoče argumentirati, da se izrek sodbe nanaša na plačilni nalog v celoti in da velja le besedilo, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Če bi se izrek lahko razlagal tako široko, ne bi bilo potrebe za izrecen zapis, da se postopek o prekršku zaradi prekrškov po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1 in prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 ustavi. Po zatrjevanju vrhovne državne tožilke sodišče ni ravnalo v skladu z določbami 65. člena ZP-1, s čimer je storilo napako, ki je vplivala na zakonitost sodbe, saj je plačilni nalog v spornem delu ostal v veljavi, čeprav bi moral biti tudi v tem delu spremenjen v korist storilca.

5. Sodišče s sodbo ugodi zahtevi in spremeni odločbo prekrškovnega organa, ali jo spremeni po uradni dolžnosti (med drugim), če ugotovi, da so bila odločilna dejstva v izpodbijani odločbi o prekršku sicer pravilno ugotovljena, da pa je treba glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi materialne določbe tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, spremeniti odločbo (tretji odstavek 65. člena ZP-1). Če sodišče po izvedenem dokaznem postopku spozna, da so bila odločilna dejstva v izpodbijani odločbi pravilno ugotovljena, da pa je treba glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi zakona oziroma za odpravo kršitev določb postopka drugače odločiti, ravna po določbah tretjega odstavka tega člena (sedmi odstavek 65. člena ZP-1, veljavnega v času storitve prekrška, oziroma osmi odstavek 65. člena sedaj veljavnega ZP-1).

6. V obravnavani zadevi je prekrškovni organ storilca spoznal za odgovornega za prekrške po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, prvem odstavku 7. člena ZJRM-1, drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 ter prvem odstavku 22. člena ZJRM-1. Sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevi za sodno varstvo in storilca spoznalo za odgovornega za prekršek po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1, postopek o prekršku zaradi prekrškov po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1 in prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 pa je na podlagi 1. oziroma 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo. Iz razlogov sodbe je med drugim razvidno, da je sodišče po dopolnitvi dokaznega postopka z zaslišanjem občinskih redarjev in storilčeve partnerke zaključilo, da je storilec storil prekršek po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 s tem, ko se je nedostojno vedel do občinskega redarja, ki je z njim opravljal uradni postopek, ker mu je rekel, naj se spelje in naj mu ne teži. V zvezi s storilčevim prepiranjem in vpitjem je sodišče pritrdilo stališču zahteve za sodno varstvo in zaključilo, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o kršitvah po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 in prvem odstavku 7. člena ZJRM-1, temveč bi lahko šlo le za kršitev po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1. Ker pa prekrškovni organ v opisu dejanskega stanja ni podal vseh znakov tega prekrška, je sodišče postopek zaradi tega prekrška na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo, ker dejanje ni prekršek. Postopek o prekršku zaradi prekrška po prvem odstavku 22. člena ZP-1 pa je sodišče ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker je ocenilo, da v opisu dejanskega stanja ukrepi občinskega redarja niso dovolj konkretizirani.

7. S tem, ko je sodišče v izpodbijani sodbi v zvezi s prekrškoma po prvem odstavku 6. člena ZP-1 in prvem odstavku 7. člena ZP-1 zaključilo, da bi storilčevo (eno) ravnanje (prepiranje in vpitje) lahko predstavljalo le prekršek po prvem odstavku 7. člena, je po presoji Vrhovnega sodišča ocenilo, da gre za navidezni idealni stek, ne pa za realni stek. Sodišče je torej ob ugotovljenem dejanskem stanju zavzelo drugačno stališče glede uporabe materialnega prava (prvi odstavek 27. člena ZP-1) in ocenilo, da pravna opredelitev storilčevega ravnanja po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 ne pride v poštev. Zato je ob taki presoji sodišča glede uporabe materialnega prava razumno, da v izreku izpodbijane sodbe ni odločilo o ustavitvi postopka o prekršku zaradi prekrška po prvem odstavku 6. člena ZP-1. 8. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve določb postopka o prekršku. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.