Jedro

Za pridobitev lastninske pravice na avtomobilu sicer velja tudi pridobitni način po določbi 64. člena SPZ, vendar pa presoja dobrovernosti zahteva upoštevanje skrbnosti pridobitelja.

Zunanji znak lastninske pravice na avtomobilu ni le posest, temveč tudi vpis v prometnem dovoljenju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je uveljavljal ugotovitev lastništva na vozilu znamke VW Tiguan Trend & Fun 2.0 ..., št. šasije 000. Ugodeno pa je bilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, s katerim je toženec uveljavljal izročitev prej navedenega vozila v neposredno posest. Tožniku oz. tožencu po nasprotni tožbi je bilo naloženo povračilo pravdnih stroškov v znesku 4.071,58 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik (toženec po nasprotni tožbi) in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni; podredno pa predlaga razveljavitev sodbe in vračilo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Izpostavlja, da je pri presoji dobrovernosti prvostopenjsko sodišče izhajalo iz napačnega stališča o njegovih predhodnih nakupih osebnih avtomobilov in poznavanju postopkov nakupa. Zanemarjena je bila njegova izpoved, da je v preteklosti zgolj enkrat kupil nov avtomobil, in še to pod povsem drugačnimi pogoji. Opozarja, da ima nakup starih vozil svoje specifike in da je prvič kupoval novo testno vozilo, česar pa sodišče prve stopnje ni ustrezno ovrednotilo in je posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Povsem logično je, da je bilo sporno vozilo registrirano in je imelo že nameščene tablice, zato v postopku nakupa odpadejo številna procesna dejanja. Zaradi leasinga pa odpadejo še nadaljnja procesna dejanja v postopku nakupa vozila, zato se mu ni zdelo prav nič nenavadno, da ni bilo treba izvesti nekaterih dejanj, ki jih je v postopku nakupa vozila sicer treba opraviti. Spregledana je bila njegova izpoved o prodajalčevem zagotovilu odplačanosti leasinga in lastništvu vozila. Ravnal je kot povprečno skrben kupec, pri čemer pa je sodišče v tem delu dejansko stanje napačno ugotovilo in materialno pravo napačno uporabilo. Bistveno je kršilo določbe postopka, ker je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič E. M. in M. D., saj bi prav njuno zaslišanje potrdilo, da je ravnal kot povprečno skrben kupec. Napačen je zaključek, da z vpogledov v prometno dovoljenje ni bil več dobroveren. Ob izročitvi vozila ni vedel in ni mogel vedeti, da vozilo ni last družbe A., d. o. o., saj mu je prodajalec zagotovil nasprotno. Poudarja, da je bil v času izročitve vozila v dobri veri in je zatorej pridobil lastninsko pravico na premičnini na orginaren način. Izpodbija odločitev o pravdnih stroških, ker ocenjuje, da bo na podlagi pritožbenih navedb upravičen do povračila vseh priglašenih stroškov.

3. Toženec oz. tožnik po nasprotni tožbi v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi, pravnim naziranjem in argumentaciji sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe in povračilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za pridobitev lastninske pravice na premičnini s pravnim poslom se zahteva veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico (40. člen Stvarnopravnega zakonika (2)), in veljavna izročitev v posest pridobitelja (60. člen SPZ). Lastninska pravica na premičnini se pridobi, čeprav prenosnik ni imel pravice razpolagati s stvarjo, pri čemer pa mora biti pridobitelj v trenutku izročitve v dobri veri in stvar pridobiti na podlagi odplačnega pravnega posla ob izpolnjenosti predpostavk iz 40. člena SPZ. Lastninska pravica se na tak način pridobi samo, če je bila premičnina prodana na javni dražbi, če prenosnik daje v okviru svoje dejavnosti takšne premičnine v promet ali če je prenosnik pridobil premičnino v posest po volji njenega lastnika (prvi in drugi odstavek 64. člena SPZ). Ureditev pridobitve lastninske pravice na premičninah od nelastnika (a non domino) temelji predvsem na okoliščinah v trenutku izročitve stvari. Prvostopenjsko sodišče je v določbi 64. člena SPZ našlo pravilno materialnopravno izhodišče in je skrbno presojalo obstoj pogojev za pridobitev lastninske pravice na premičnini od nelastnika. Argumentirano je pojasnilo razloge za tožnikovo nedobrovernost in kot pomembno okoliščino izpostavilo dejstvo, da se je tožnik ob izročitvi vozila z vpogledom v prometno dovoljenje imel možnost prepričati, da prodajalec ni lastnik vozila. Dokazni oceni, ki je opravljena v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 6. Pritožba gradi na tezi, da obstajajo bistvene razlikovalne okoliščine med nakupom novega vozila in nakupom novega testnega vozila. V pritožbi tožnik zatrjuje, da pri nakupu testnega vozila odpadejo številna procesna dejanja v postopku nakupa, vendar pa teh dejanj tekom postopka in v pritožbi ni konkretiziral. Z ničemer ni pojasnil razlikovalnih okoliščin med obema nakupoma vozil. Enako velja tudi za pritožbeno zatrjevanje, da glede na leasing odpadejo še nadaljnja procesna dejanja v postopku nakupa vozila. Bistveno v obravnavani zadevi je, da se je tožnik ob izročitvi vozila z vpogledom v prometno dovoljenje lahko prepričal, da prodajalec ni lastnik vozila; znano pa mu je tudi bilo, da je imel prodajalec vozilo v posesti na podlagi leasinga. To pa sta ključni okoliščini, ki bi morali pri tožniku vzbuditi večjo pozornost oz. skrbnost, na kar pravilno opozarja tudi prvostopenjsko sodišče, ko razloguje o povprečni skrbnosti kupca.

7. Za pridobitev lastninske pravice na avtomobilu sicer velja tudi pridobitni način po določbi 64. člena SPZ, vendar pa presoja dobrovernosti zahteva upoštevanje skrbnosti pridobitelja – to pa vodi do ugotovitve, da malomarnost ob sklepanju posla z nelastnikom ne potrjuje dobrovernosti (3). Zunanji znak lastninske pravice na avtomobilu ni le posest, temveč tudi vpis v prometnem dovoljenju. Tožnik pa v obravnavani zadevi ni postopal s skrbnostjo dobrega gospodarja, zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi njegovega zahtevka.

8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem prič. Kot je bilo že zgoraj izpostavljeno, je v obravnavani zadevi bistvena tožnikova seznanjenost z dejstvom, da je bila v prometnem dovoljenju vpisana lastninska pravica na toženca in ne na prodajalca ter da je bil seznanjen z dejstvom leasinga. Tožnik tako ni izkazal, da ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da prodajalec nima pravice razpolaganja z vozilom.

9. Ker pritožba ni utemeljena in niso podane niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor toženca pa ni pomembno pripomogel k odločitvi v zadevi, zato pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).

(1)

Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2)

Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju: SPZ.

(3)

Primerjaj II Ips 206/2001.