Jedro

Tožnik je bil v spornem času kljub določenim zdravstvenim težavam zmožen za delo. Zato njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

V prvem odstavku 68. člena ZDSS-1 je določeno, da v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva krije zavod svoje stroške ne glede na izid postopka. V sporni zadevi se je zavodu kot stranski intervenient pridružil tožnikov delodajalec. Po stališču pritožbenega sodišča se določba glede povračila stroškov postopka razteza ne samo na zavod, temveč tudi na stranskega intervenienta (delodajalca), ki se je pridružil zavodu. Stranski intervenient se je v predmetni zadevi pridružil nasprotni stranki (toženi stranki in sicer zavodu), kar pomeni, da upoštevaje prvi odstavek 68. člena ZPP s tem, ko tožnik v sporu ni uspel, tudi ni dolžan povrniti stroškov postopka zavodu (če bi jih le-ta priglasil), enako pa to velja tudi za stranskega intervenienta, ki se je pridružil zavodu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se stroškovni sklep v III. točki izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da stranski intervenient sam krije svoje stroške postopka.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodna odločba sodišča prve stopnje.

III. Stroške odgovora na pritožbo stranski intervenient sam krije.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo zavrglo tožbo v delu, v kolikor se nanaša na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 20. 12. 2016 ter št. ... z dne 23. 11. 2016, obe v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 14. 11. 2016 do 25. 11. 2016. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se odpravita prej omenjeni odločbi tožene stranke v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnik od 26. 11. 2016 dalje zmožen za delo in da se ugotovi, da je bil tožnik tudi v času od 26. 11. 2016 do 9. 11. 2017 začasno nezmožen za delo za polni delovni čas zaradi bolezni (I. in II. točka izreka). Nadalje je sodišče odločilo, da je tožnik dolžan v roku 8 dni plačati stranskemu intervenientu 556,91 EUR stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper sodno odločbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da mu je bil s strani tožene stranke priznan bolniški stalež do 25. 11. 2016. Po tem datumu pa se mu zdravstveno stanje ni v ničemer izboljšalo. Navedena okoliščina kaže na utemeljenost tožbenega zahtevka, pa čeprav sodni izvedenec meni, da je bil tožnik sposoben opravljati svoje delo. Tožnik se sklicuje na izpovedbo osebne zdravnice, ki je z njegovim zdravstvenim stanjem podrobno seznanjena in je na izrecno vprašanje sodišča odgovorila, da tožnik v obdobju od 26. 11. 2016 dalje ni bil sposoben opravljati svoje delo zaradi zdravstvenih težav, ki jih je imel v spornem času in je bil tudi naročen na specialistične preglede. Sodni izvedenec ni pojasnil, kako naj bi se tožniku zdravstveno stanje v času po 26. 11. 2016 izboljšalo. Izboljšanje tudi ni razvidno iz medicinske dokumentacije. Sodišče v postopku ni vezano na dokazne predloge strank in bi moralo zaradi ugotavljanja dejanskega stanja izvesti tudi dokaz z izvedencem medicine dela, ki bi lahko podal svoje mnenje o tožnikovi delazmožnosti za čas od 26. 11. 2016 dalje. Tožnik graja tudi odločitev sodišča v delu, ko je stranskemu intervenientu priznalo stroške. Tožnik namreč ni sprožil postopka zoper stranskega intervenienta, ki se je v postopek vključil po lastni odločitvi in bi posledično moral nositi tudi sam svoje stroške, ne glede na uspeh tožnika v tem sporu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo stranski intervenient poudarja, da se sodišče ni zgolj oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca, temveč je pri odločitvi upoštevalo tudi izpovedbo zaslišane priče, ki je izpovedala, da tožnika nikdar ni pregledala, temveč je le verjela njegovi avtoanamnezi, da ima bolečine. Pritožbene navedbe tožnika, da po mnenju zaslišane priče v spornem obdobju ni bil sposoben opravljati svojega dela ne morejo biti upoštevne, saj priča v spornem obdobju le tega sploh ni pregledala. Izvedensko mnenje je popolno, celovito ter jasno brez notranjih protislovij ali zunanjih neskladnosti ter strokovno in logično argumentirano. Sodišče mu je zato v celoti utemeljeno sledilo. Stranski intervenient se tudi strinja z obrazložitvijo v odločbi tožene stranke, da dejstvo, da je zavarovanec (torej tožnik) naročen na specialistične preiskave oziroma preglede, še ne more biti razlog za začasno nezmožnost za delo, če zato niso bili ugotovljeni medicinski razlogi. Glede vprašanja poslabšanja zdravstvenega stanja pa stranski intervenient opozarja na odločitev zdravstvene komisije v predsodnem postopku, da že v obdobju od 14. 11. 2016 do 25. 11. 2016 niso bili podani razlogi za začasno nezmožnost za delo, vendar pa zdravstvena komisija skladno z drugim odstavkom 241. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila)1 ni mogla odpraviti že uveljavljene zadržanosti od dela. Stranskemu intervenientu tudi ni jasno, zakaj bi moralo sodišče postaviti specialista medicine dela, prometa in športa, kajti ravno specialist s temi znanji je podal izvedensko mnenje. Glede priznanih stroškov za stranskega intervenienta pa poudarja, da je skladno z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)2 pri odločanju o stroških stranskega intervenienta potrebno uporabiti prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3. Ker tožnik v postopku ni uspel je dolžan stranskemu intervenientu, ki je bil na strani nasprotne stranke, povrniti stroške postopka. Izkazan je tudi pravni interes stranskega intervenienta kot delodajalca, da tožena stranka v socialnem sporu uspe. Stranski intervenient se sklicuje na sodno odločbo Psp 49/2011 z dne 10. 2. 2011. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava (razen v delu, ki se nanaša na priznanje stroškov stranskemu intervenientu) tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 12. 2016, s katero sta bili zavrnjeni pritožbi tožnika in pa stranskega intervenienta vloženi zoper odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 23. 11. 2016. Z omenjeno odločbo je imenovani zdravnik odločil, da je bil tožnik od 14. 11. 2016 do 25. 11. 2016 začasno nezmožen za delo (bolezen). Od 26. 11. 2016 dalje pa je tožnik zmožen za delo.

7. Sodišče je s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo od 14. 11. 2016 do 25. 11. 2016. Ker je tožnik zahteval odpravo izpodbijanih odločb tudi v delu, ki se nanaša na obdobje od 14. 11. 2016 do 25. 11. 2016, je sodišče v tem delu tožbo zavrglo, saj tožnik za presojo navedenega obdobja (bolniški stalež mu je bil za navedeno obdobje namreč priznan) nima pravnega interesa. Omenjena odločitev tudi ni sporna. Iz pritožbe namreč izhaja zgolj nestrinjanje tožnika z odločitvijo, da je bil v času od 26. 11. 2016 dalje zmožen za svoje delo na delovnem mestu "univerzalni ključavničar - monter I".

8. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prim. A.A., dr. med., specialista MDPŠ. Sodišče je zaslišalo tudi tožnikovo osebno zdravnico. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

9. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 4. 7. 2017 in pa iz izpovedbe sodnega izvedenca izhaja, da je pri tožniku osnovna bolezen kronična vnetna bolezen sluznice, poleg tega pa je imel in bil obravnavan pri osebni zdravnici zaradi bolečin v prsnem košu in sicer za prsnico. Upoštevaje opis del in nalog univerzalni ključavničar - monter I sodni izvedenec ugotavlja, da v primeru, če so izpolnjeni vsi pogoji varnega in zdravega dela (delo v dvojni zasedbi, uporaba tehničnih pripomočkov za prenos in montažo težjih predmetov, pravilne drže pri ročnem dvigovanju in prenašanju bremen v ergonomsko optimalnih kotih zgornjih okončin in trupa) je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za delo.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje sodnega izvedenca, ki ga je sodišče prve stopnje tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo. Izvedenec se je opredelil tudi do izpovedbe zaslišane osebne zdravnice, ki je predlagala podaljšanje bolniškega staleža. Ustrezno je pojasnil, da je pri vprašanju odobritve bolniškega staleža potrebno upoštevati obremenitve na delovnem mestu. Tožnik se je sicer večkrat (14-krat) zglasil pri osebni zdravnici, vendar je iz zdravstvenega kartona razviden le dvakratni zapis, kaj je bilo ugotovljeno oziroma kakšen pregled je bil opravljen. Po mnenju sodnega izvedenca bolečine tudi niso bile tako hude, da tožnik dela ne bi zmogel opravljati. Po njegovem mnenju delovno mesto ne zahteva take gibe, ki bi bili boleči oziroma taki gibi obsegajo manj kot 10 % delovnega časa, pa še to ne vsak dan. Zaradi bolečin tudi ni bil pri zdravniku in sicer vse od meseca decembra 2016 pa do marca 2017. 11. Sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da čakanje na specialistične preglede tudi ni razlog, da bi moral biti zavarovanec v bolniškem staležu. 12. Za presojo utemeljenosti začasne nezmožnosti za delo oziroma bolniškega staleža je potrebno uporabiti Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)4, ter Pravila. Tako je v 232. členu Pravil določeno, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Začasno nezmožnost za delo ugotavljata tudi imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija. Sodišče je presojalo odločitev obeh organov tožene stranke in tudi po stališču pritožbenega sodišča na podlagi prepričljivega mnenja sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa ugotovilo, da je bil tožnik kljub določenim zdravstvenim težavam, kot so bile že opisane v spornem obdobju zmožen opravljati svoje delo.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi že priznan bolniški stalež v času do 25. 11. 2016 pomenil, da je upravičen do bolniškega staleža tudi po omenjenem datumu, saj se mu stanje naj ne bi poboljšalo. S tem v zvezi pritožbeno sodišče poudarja, da je za presojo odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času odločanja tožene stranke. Ali in na podlagi kakšnega zdravstvenega stanje je bil tožniku že priznan bolniški stalež za odločitev v sporni zadevi ni odločilno. Bistveno je, da je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik glede na zdravstveno stanje, kakršno je obstajalo v času, ko je tožena stranka sprejela izpodbijano odločbo, pri tožniku ni bilo podanih zdravstvenih razlogov, zaradi katerih ne bi mogel opravljati svojega dela.

14. Glede pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče pridobiti izvedensko mnenje izvedenca za MDPŠ, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bil za razjasnitev dejanskega stanja postavljen ravno sodni izvedenec s področja medicine dela, prometa in športa.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo, kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o povrnitvi stroškov postopka stranskemu intervenientu. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. ZDSS-1 v 69. členu določa, da dokler ni končan postopek na prvi stopnji, sodišče o začetku postopka tudi po uradni dolžnosti obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. Tako ravna sodišče tudi v primeru, če je v spornem pravnem razmerju tretji soudeležen tako, da se odločitev lahko sprejme samo na enak način tudi zanj. V sporni zadevi je upoštevaje navedeno določbo ter 199. člen ZPP stransko intervencijo na strani tožene stranke priglasil tožnikov delodajalec, čemur je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. V Ps 175/2017 z dne 13. 4. 2017 ugodilo. Glede povrnitve stroškov postopka stranskemu intervenientu pa je potrebno uporabiti določbe ZDSS-1, kot specialnega predpisa. Skladno z 19. členom navedenega zakona se v postopku v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače. Glede povrnitve stroškov postopka je v prvem odstavku 68. člena določeno, da v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva krije zavod svoje stroške ne glede na izid postopka. V sporni zadevi se je zavodu kot stranski intervenient pridružil tožnikov delodajalec. Po stališču pritožbenega sodišča se določba glede povračila stroškov postopka razteza ne samo na zavod, temveč tudi na stranskega intervenienta (delodajalca), ki se je pridružil zavodu. Pritožbeno sodišče pri tem posebej opozarja na odločitev Ustavnega sodišča RS5, ko je presojalo prvi odstavek 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih6 in ga razveljavilo, v kolikor določa, da zavarovanec, ki v socialnem sporu uspe, ne more zahtevati povračila stroškov postopka od (zavoda) skladno z načelom uspeha. Ustavno sodišče RS v omenjeni odločbi posebej poudarja, da gre v primeru zavarovanca praviloma za ekonomsko šibkejšo stranko, pri čemer je pomembno, da se z ustrezno določbo omogoči, da se bodo zavarovanci lažje odločili za vložitev tožbe na sodišču, brez strahu, da bi v primeru neuspeha morali kriti tudi stroške ekonomsko močnejše nasprotne stranke. Tudi iz komentarja k 68. členu ZDSS-17 izhaja, da za zavarovanca (praviloma tožnika) ne veljajo določbe 154. člena ZPP po katerih mora praviloma stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške oziroma se stroški povrnejo glede na dosežen uspeh. Stranski intervenient se je v predmetni zadevi pridružil nasprotni stranki (toženi stranki in sicer zavodu), kar pomeni, da upoštevaje prvi odstavek 68. člena ZPP s tem, ko tožnik v sporu ni uspel, tudi ni dolžan povrniti stroškov postopka zavodu (če bi jih le-ta priglasil), enako pa to velja tudi za stranskega intervenienta, ki se je pridružil zavodu. Glede sklicevanja stranskega intervenienta na zadevo opr. št. Psp 49/2011 z dne 10. 2. 2011, ko je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je naložilo, da tožnik (ki v sporu ni uspel) povrne stranskemu intervenientu stroške postopka, pa pritožbeno sodišče poudarja, da ena odločitev še ne pomeni, da gre za ustaljeno sodno prakso. V predmetni zadevi je pritožbeno sodišče tudi z upoštevanjem že citirane ustavne odločbe odločilo drugače, kot pa izhaja iz prej omenjene sodbe.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi ter na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP stroškovni sklep v III. točki izreka spremenilo tako, da stranski intervenient sam krije svoje stroške postopka, enako tudi stroške odgovora na pritožbo.

1 Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 5 Odločba U-I-53/00 z dne 12. 6. 2003. 6 Ur. l. RS, št. 19/94. 7 Zakon o delovnih in socialnih sodiščih s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2005, str. 299.