Jedro

Spor o pravici do vpisa pogodbe v register ni spor, v katerem bi bila pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Dejstvo, da znaša vrednost dobička, ki je v pogodbi (katere vpis v register se skuša doseči) predviden za delitev delavcem, 50.000,00 EUR, ni relevantno pri presoji, ali gre za vrednostni spor.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, št. 963-2/2016-2 z dne 20. 6. 2016, s katero je prvostopenjski upravni organ odločil, da se zavrne tožnikova zahteva za odobritev in vpis pogodbe o udeležbi delavcev pri dobičku za leto 2015, sklenjene dne 30. 5. 2016 med tožnikom in N. H. kot predstavnico delavcev. Vlada Republike Slovenije je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo, št. 02100-10/2016/4 z dne 24. 11. 2016, tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje tožnik (v nadaljevanju revident) vlaga revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 1., 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Stranka, ki vloži izredno pravno sredstvo, mora izkazati, da so za njegovo vsebinsko obravnavo izpolnjene procesne predpostavke, konkretno njegova dovoljenost. 5. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga.1

6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja revident, je revizija dovoljena le, če gre za spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 EUR.

7. Revident je s tožbo v tem upravnem sporu izpodbijal odločitev o upravičenosti do vpisa pogodbe v register pogodb o udeležbi delavcev pri dobičku. Spor o pravici do vpisa pogodbe v register ni spor, v katerem bi bila pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Dejstvo, da znaša vrednost dobička, ki je v pogodbi (katere vpis v register se skuša doseči) predviden za delitev delavcem, 50.000,00 EUR, ni relevantno pri presoji, ali gre za vrednostni spor. Zato revizija na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

8. Revident uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V skladu s trditvenim in dokaznim bremenom ter ustaljeno upravnosodno prakso2 mora revident natančno in konkretno, glede na vsebino zadeve navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

9. Zgolj z navedbo, "da gre v obravnavni zadevi za pomembno pravno vprašanje, ki se nanaša na vprašanje dopustnosti neobrazloženega odstopa upravnega organa od ustaljene sodne prakse", pri čemer "v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še odločalo", revident navedenemu standardu natančne in konkretne opredelitve pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za odločitev v obravnavani zadevi, ni zadostil in (tudi) ni izkazal zatrjevane neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje. Revident bi namreč moral najprej natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve, nato pa opraviti primerjavo za odločitev v tej zadevi pomembnega pravnega vprašanja in dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe s sodbami sodišča prve stopnje, s katerimi utemeljuje neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje, ter utemeljiti, v čem je zatrjevana neenotnost glede tega vprašanja. Revident pa ni navedel niti v primerjavi s katerimi zadevami je sodišče prve stopnje odločilo neenotno, niti te neenotnosti ni izkazal s predložitvijo odločb sodišča prve stopnje, iz katerih bi bilo razvidno, da je sodišče prve stopnje, ob bistveno enakem dejanskem in pravnem stanju glede enakega pravnega vprašanja, v drugi zadevi zavzelo drugačno stališče. Le navajanje revizijskih razlogov in nestrinjanje z razlogi izpodbijane sodbe, brez ustrezne konkretizacije pravnega vprašanja, pa samo po sebi še ne utemeljuje dovoljenosti revizije, zato revizije na obravnavani podlagi ni mogoče dovoliti.

10. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi zaradi zelo hudih posledic, ki naj bi jih zanj imela izpodbijana odločitev (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča3 mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

11. Revident je v zvezi s tem navedel, da ima odločitev v tem postopku zanj hude materialne posledice, ker predstavlja delitev dobička njegovim zaposlenim izjemno motivacijo. Po njegovem mnenju bi neizplačilo dobička pomenilo hude negativne posledice za odnos delavcev do njega. Po presoji Vrhovnega sodišča povzeto ne zadošča niti za dovolitev revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj so povzete trditve preveč splošne in nekonkretizirane, poleg tega jih revident ni z ničemer izkazal. 12. Ker revident torej ni izkazal pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Razloge za to je VSRS pojasnilo v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015. 2 Prim. sklepe VSRS v zadevah X Ips 286/2008, X Ips 189/2009, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013 in druge. 3 Npr. sklepi VSRS v zadevah X Ips 212/2008, X Ips 85/2009 in X Ips 148/2010.