Jedro

Ugovor, v katerem dolžnik za zatrjevana dejstva ni ponudil dokazov, je neobrazložen in zato neutemeljen. Za odlog izvršbe mora biti poleg ene izmed predpostavk iz 1.odstavka 71.člena ZIZ izkazana tudi verjetnost nastanka znatnejše škode. Ker dolžnik niti ni zatrjeval nastanka znatnejše škode, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdijo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik je dolžan povrniti upniku stroške odgovora na ugovor v znesku 48.259,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.12.1999 dalje do plačila, v 8 dneh.

Obrazložitev

V tej izvršilni zadevi je prvo sodišče na predlog upnika izdalo sklep o izvršbi zaradi izterjave denarne terjatve - glavnice v znesku 4.020.756,00 SIT in izvršilnih stroškov - na podlagi izvršilnega naslova - sklepa I 18/97 prvega sodišča z dne 9.6.1997 in 18.8.1997 o določitvi sodnih penalov, z rubežem denarnih sredstev na dolžnikovem žiro, tekočem, deviznem ali kateremkoli drugem računu pri banki X, podrejeno pa z rubežem in cenitvijo ter prodajo premičnin. Zaradi izterjave nedenarne terjatve - obveznosti po sodni poravnavi N 21/88 z dne 4.2.1994, ki je izvršilni naslov, pa z izpraznitvijo garaže, s pooblastitvijo upnice, da izprazni garažo na stroške dolžnika, in dosege dejanj, opisanih pod točko b2 izreka sklepa, z izrekom denarne kazni v znesku 300.000,00 SIT.

Dolžnik je proti sklepu o izvršbi vložil ugovor, v katerem navaja, da je sodna poravnava, ki je izvršilni naslov, neizvršljiva, če pristojni organ občine ne da ustreznega lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Ko je poizvedoval na občini, so mu povedali, da ima možnost pridobiti dovoljenje v prvi vrsti pod pogojem, da dajo sosedje pozitivno mnenje. V dokaz prilaga tri izjave sosedov.

Sporazum je sklenil v zmoti, da bo lahko spore z materjo rešil. Sodna poravnava sega v pristojnosti upravnega organa in je neizvršljiva.

Zato je vložil tožbo pri Okrožnem sodišču v Ljubljani zaradi ugotovitve delne ničnosti sodne poravnave. Račun dolžnika je sestavni del njegovega poslovanja, njega kot zasebnika. Sodišče mu je onemogočilo plačevanje obveznosti iz naslova socialnega, pokojninskega, invalidskega zavarovanja ter poravnavanje davčnih obveznosti. Sodišče bi lahko blokiralo le tista sredstva, ki dejansko pripadajo dolžniku kot osebni dohodek. S tega računa, ki je istočasno račun njegove dejavnosti, poravnava davke in prispevke državi in zase, gre za sredstva, ki so po 103. čl. ZIZ izvzeta iz izvršbe.

Predlaga novo izvršilno sredstvo z rubežem nepremičnin. Ugovarja zastaranje - potek 5-letnega roka od podpisa poravnave z dne 4.2.1994, saj je upnica (rok ni bil določen) vložila predlog 19.3.1999. Dostavlja kopije računov o neporavnanih obveznostih (B8 - 15) za okoli 424.000,00 SIT. Upoštevati je treba, da penali ne pripadajo upnici. Obenem predlaga odlog izvršbe in ponovi svoj predlog za drugo sredstvo izvršbe.

Upnica je na ugovor dolžnika odgovorila in predlagala njegovo zavrnitev.

Prvo sodišče je ugovor dolžnika odstopilo Višjemu sodišču v Ljubljani (2. odst. 54. čl. ZIZ), ker je ugotovilo, da ugovor ni utemeljen.

Sodišče druge stopnje je dolžnikov ugovor obravnavalo kot pritožbo in ugotovilo, da je le ta neutemeljena.

Dolžnik glede dovoljene izvršbe zaradi izterjave denarne terjatve na denarna sredstva, ki jih ima na računih pri banki, podaja dejansko ugovor iz 7. točke prvega odstavka 53. čl. ZIZ, ko trdi, da je račun sestavni del njegovega poslovanja ter da na račun prejema osebni dohodek, izvršba nanj pa je po 102. čl. ZIZ omejena oziroma so ta sredstva na računu v smislu 103. čl. ZIZ zaradi poravnave davkov in drugih obveznosti iz naslova socialnega, pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja, izzvzeta iz izvršbe. Dolžnik za te svoje ugovore ni ponudil relevantnih dokazov. Predvsem v svojem ugovoru na splošno govori o računih pri banki, in ker ima pri banki po podatkih v spisu tako tekoči kot tudi devizni in žiro račun, ne opredeli, na kateri račun se njegov ugovor iz 7. točke prvega odstavka 53. čl. ZIZ v zvezi s 102. in 103. čl. oz. 137. čl. ZIZ nananaša. Pa tudi, če bi bilo mogoče ugotoviti, kateri račun ima dolžnik v mislih, ni ponudil dokaza za trditev, da je zasebnik, predvsem pa, da na račun pri banki prejema plačo in koliko ta plača mesečno znaša. Res je, da so po 103. čl. ZIZ izzvzeti iz izvršbe davki in prispevki. Vendar pa že iz razloga, ker dolžnik ni ponudil dokaza, iz katerega računa oziroma računov te terjatve državi plačuje, višino teh terjatev ter na kaj in na katero obdobje se nanašajo, teh trditev ni mogoče upoštevati kot razlogov, ki preprečujejo izvršbo. Dokazila o izplačilih, ki jih je predložil dolžnik v fotokopiji, povedanega ne morejo dokazovati, prav tako kot tudi tega ne more dokazovati delna fotokopija dohodninske odločbe za dolžnika. Zaradi povedanega je sklep prvega sodišča o tem, da je ugovor v tem delu neutemeljen, materialnopravna pravilen.

Glede izvršbe zaradi uveljavitve nedenarne terjatve je dolžnik podal ugovor zastaranja. Ker je izvršilni naslov sodna poravnava iz leta 1994, predlog za izvršbo pa je bil vložen 15.3.1999, glede na določbo 1. odst. 379. čl. ZOR terjatev ni zastarana in ugovorni razlog iz 11. točke prvega odstavka 53. čl. ZIZ ni podan. Končno nima prav dolžnik, da se sodni penali izterjajo v korist proračuna. V določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (čl. 294) in Zakona o izvršbi in zavarovanju (čl. 212) za takšno pritožbeno naziranje ni podlage. Neutemeljen je tudi dolžnikov ugovor o neizvršljivosti nedenarne terjatve.

Izpraznitve garaže dolžnik v ugovoru ne omenja, zatrjevana neizvršljivost sodne poravnave pa se glede na vsebino ugovora nanjo tudi ne nanaša. Trditev, da dolžnik gradbenih del, ki jih je dolžan izvesti po sklenjeni sodni poravnavi, ne izvede, ker ne dobi gradbenega oz. lokacijskega dovoljenja, z relevantnimi dokazi prav tako ni podprta. Predložene fotokopije izjav sosedov ne dokazujejo niti, da so to res sosedje, predvsem pa (in to je bistveno), da je dolžnik sploh zaprosil za lokacijsko oz. gradbeno dovoljenje ter da je pristojni upravni organ njegov predlog zavrnil. Skratka: za trditev o neizvršljivosti sodne poravnave ni ponudil relevantnih dokazov, saj tega tudi vložena tožba zaradi ugotovitve delne ničnosti sodne poravnave ne more dokazovati. Tudi glede izvršitve nedenarne terjatve ugovor dolžnika zaradi povedanega ni utemeljen.

S sklepom z dne 26.7.1999 je sodišče prve stopnje predlog dolžnika za omejitev izvršbe na računu pri banki X zavrnilo. Proti temu sklepu je dolžnik vložil pritožbo, v kateri uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga omejitev izvršbe, podrejeno pa razveljavitev sklepa. Ponavlja, da gre v smislu 103. čl. ZIZ za obveznosti države, ki niso rubljive. Sodišče bi lahko samo s poizvedbami ugotovilo, ali dolžnik s tega računa poravnava zatrjevane obveznosti, sedaj se mu jih je nabralo, kot izhaja iz fotokopij, za 424.000,00 SIT. Sodišče lahko po uradni dolžnosti omeji izvršbo, če bo namen izvršbe tudi drugače zasežen. Iz izvršilnega naslova bi sodišče lahko jasno videlo, da je dolžnik 56 % solastnik nepremičnine. Sodišče bi lahko zato že pred izdajo sklepa dalo možnost, da se izjasni o predmetu izvršbe. Tako je napadeni sklep vsaj preuranjen.

Pritožba dolžnika proti sklepu z dne 26.7.1999 ni utemeljena.

Pritožnik v svoji pritožbi proti sklepu, s katerim je sodišče zavrnilo predlog za omejitev izvršbe, dejansko le ponavlja svoje razloge iz ugovora proti sklepu o izvršbi. Na te pritožbene navedbe je v tem sklepu sodišče druge stopnje že odgovorilo, ko je obrazložilo, da dolžnik razlogov za omejitev izvršbe v smislu 102. oz. izzvzetje iz izvršbe iz 103. čl. ZIZ ni podprl z relevantnimi dokazi. Sklicevanje pritožnika, da bi moralo sodišče dokaze zbirati po uradni dolžnosti, ni upoštevno (primerjaj tudi 2. odst. 55. čl. ZIZ). O dolžnikovem predlogu v smislu 34. čl. ZIZ je sodišče odločilo s posebnim sklepom z dne 13.9.1999 (list. št. 28) in predlog zavrnilo, proti temu sklepu pa je po določbi 4. odst. 34. čl. ZIZ ni pritožbe. Zaradi vsega povedanega je tedaj tudi ta dolžnikova pritožba neutemeljena in sodišče druge stopnje izpodbijani sklep potrdilo.

S sklepom z dne 13.9.1999 (list. št. 29) je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe. Proti temu sklepu je dolžnik vložil pritožbo, v kateri uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da predlogu za odlog izvršbe ugodi, podrejeno pa predlaga njegovo razveljavitev. Graja odločitev prvega sodišča kot nepravilno. Dolžnik, je kot je navedel v tej zadevi, vložil ustrezno tožbo na ugotovitev ničnosti sodne poravnave, saj ta poravnava ne more imeti nobenih pravnih posledic. Namreč, kot izhaja iz dejanskega stanja, dolžnik ni v situaciji, da bi izpolnil obveznosti iz te poravnave, saj gre za pogoje, ki jih ne more izpolniti oz. ni mogoče pridobiti ustreznega dovoljenja za gradnjo prizidka. Torej gre za izpolnjen pogoj v smislu določil 71. čl. ZIZ, ki narekuje sodišču odločitev v smislu predloga dolžnika. V nadaljevanju pritožbe ponavlja svoje trditve iz ugovora proti sklepu o izvršbi.

Pritožba dolžnika proti sklepu z dne 13.9.1999 (list. št. 29) ni utemeljena.

Odločitev prvega sodišča, ki je dolžnikov predlog za odlog izvršbe zavrnilo, je pravilna. S skrbnimi, popolnimi in pravilnimi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče. Tožba zaradi ugotovitve delne ničnosti sodne poravnave je namreč le eden izmed dveh pogojev, ki morajo biti kumulativno podani za utemeljenost dolžnikovega predloga za odlog izvršbe. Drugega pogoja z 1. odst. 71. čl. ZIZ dolžnik namreč ni niti zatrjeval niti dokazal. Ta drugi pogoj pa je, da bi dolžnik z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo. Ponovljene trditve dolžnika iz ugovora o rubežu računa pa nastanka znatnejše škode iz razlogov, ki jih je navedlo že prvo sodišče, prav tako ne morejo dokazovati.

Odločitev sodišča druge stopnje, ki je vse pritožbe zavrnilo in potrdilo izpodbijane sklepa sodišča prve stopnje, temelji na določbi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ.

Upnica je na zahtevo sodišča (list. št. 17) na dolžnikov ugovor odgovorila in navedla razloge, zaradi katerih meni, da dolžnikov ugovor ni utemeljen. Zato je upravičena do povrnitve potrebnih stroškov za odgovor na ugovor, ki so specificiranem stroškovniku v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo odmerilo v znesku 48.259,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obresti od 8.12.1999 dalje do plačila.