Jedro

Čeprav se med postopkom zaradi prekrška na sodišču spremeni zakon in je na novo predpisana pristojnost prekrškovnega organa, se sodišče ne sme izreči za nepristojno in zadeve odstopiti prekrškovnemu organu.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je S.R. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki prvega odstavka 11. člena ZJRM in mu izreklo globo v višini 80 EUR ter odločilo, da je dolžan plačati povprečnino v višini 80 EUR. Višje sodišče v Mariboru je storilčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je storilec dolžan plačati 220,00 EUR povprečnine.

2. Vrhovni državni tožilec je 28.9.2007 zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženemu namesto globe v znesku 80 EUR izreče globo v znesku 40 EUR. Vložnik uveljavlja kršitev določb drugega odstavka 2. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter "3. v zvezi s 1., 2. in 3. odstavkom 52. člena ZP-1." Navaja, da je Ustavno sodišče z odločbo z dne 14.12.2006, opr. št. U-I-69/06, razveljavilo tretji odstavek 223. člena ZP-1, v kolikor je bilo na njegovi podlagi mogoče izreči kazen zapora. Sodišče prve stopnje v času, ko je izdalo sodbo, ni bilo več pristojno za odločanje o prekršku, saj redni postopek takrat ni bil dovoljen. Sodišče je bilo dolžno zadevo odstopiti pristojnemu prekrškovnemu organu. Poleg tega je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča spremenjeni zakon za storilca milejši, saj bi lahko prekrškovni organ v skladu s tretjim odstavkom 52. člena ZP-1 izrekel le najnižjo predpisano globo, to je 40,00 EUR (splošni minimum).

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. Veljavni Zakon o prekrških (ZP-1) pozna naslednje sankcije za prekrške: globa, opomin, kazenske točke v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja, prepoved vožnje motornega vozila, izgon tujca iz države, odvzem predmetov in vzgojni ukrepi (drugi odstavek 4. člena ZP-1). V skladu z ZP-1 se za prekrške ne more predpisati in izreči kazen zapora, kar je bila ena od sankcij po prej veljavnem Zakonu o prekrških (ZP). V skladu s prehodnimi določbami ZP-1 je moral zakonodajalec predpise, s katerimi so določeni prekrški, pa niso v skladu z ZP-1, uskladiti s tem zakonom v treh letih po njegovi uveljavitvi (prvi odstavek 223. člena ZP-1). Do uskladitve predpisov se uporabljajo sankcije iz teh predpisov, pri čemer predpisane denarne kazni veljajo kot predpisane globe (drugi odstavek 223. člena ZP-1). V tretjem odstavku istega člena je zakonodajalec ohranil možnost izrekanja kazni zapora za nekatere prekrške, med njimi tudi za prekrške zoper javni red in mir, pri čemer so se glede izrekanja kazni zapora uporabljale določbe ZP (tretji odstavek 223. člena ZP-1). Prehodno (uskladitveno) triletno obdobje iz prvega odstavka 223. člena se je izteklo 7.2.2006, ne da bi zakonodajalec uspel uskladiti vse predpise z določbami ZP-1. Zakonodajalec je predpis, ki določa prekrške s področja javnega reda in miru, z ZP-1 uskladil s sprejetjem Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), ki je začel veljati 21.7.2006. Pred tem datumom je prekrške s tega področja predpisoval Zakon o prekrških zoper javni red in mir (ZJRM).

5. Prekršek, ki se očita storilcu, je bil storjen 2.4.2006, torej v času, ko je veljal še ZJRM. Prav tako je takrat še v celoti veljala prehodna določba tretjega odstavka 223. člena ZP-1. Prekrškovni organ, ki je obdolžilni predlog pri sodišču prve stopnje vložil 21.4.2006, je storilcu očital prekršek po 4. točki prvega odstavka 11. člena ZJRM, za katerega je bila predpisana denarna kazen do 120.000,00 SIT ali zapor do 30 dni. Za odločanje o prekrških, za katere je bila predpisana kazen zapora, je bilo tudi po uveljavitvi ZP-1 pristojno le sodišče, ki je edino lahko izreklo kazen zapora.(1) Obdolžilni predlog je bil torej vložen pri takrat pristojnem organu za odločanje o prekršku, to je pri sodišču prve stopnje, ki je uvedlo redni sodni postopek.

6. Ustavno sodišče je z odločbo z dne 14.12.2006, opr. št. U-I-69/06, še pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje, razveljavilo tretji odstavek 223. člena ZP-1, v kolikor je mogoče na njegovi podlagi izreči kazen zapora. Razveljavitev dela zakona na podlagi odločbe Ustavnega sodišča je imela v konkretnem primeru učinek na materialnopravne določbe predpisa, ki določa prekršek (4. točka prvega odstavka 11. člena ZJRM), kar pomeni, da ni bilo mogoče izreči kazen zapora, ne glede na to, da je bila predpisana v času storitve prekrška. Del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za prekrške, storjene pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, o katerih pred začetkom učinkovanja razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen Zakona o ustavnem sodišču - ZUstS), torej tudi za obravnavani prekršek.

7. V nasprotju s stališčem zahteve za varstvo zakonitosti pa odločba Ustavnega sodišča ni imela vpliva na stvarno pristojnost za odločanje o konkretnem prekršku, za katerega je bil postopek ob odločitvi Ustavnega sodišča že uveden pred do takrat pristojnim sodiščem.(2) Načelo pravne varnosti, načelo ekonomičnosti ter načelo odločanja brez nepotrebnega odlašanja zahtevajo, da se (stvarna) pristojnost ustali z uvedbo postopka in se med postopkom ne spreminja. Do podobnega zaključka privede analogija z ureditvijo v kazenskem postopku. Če okrožno sodišče v kazenskem postopku med glavno obravnavo ugotovi, da je pristojno okrajno sodišče, ne pošlje zadeve temu sodišča, temveč samo izvede postopek in izda odločbo (drugi odstavek 36. člena ZKP). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje do 14.12.2006 že opravilo celoten dokazni postopek in je kasneje le še izdalo sodbo. Tako ni pravilno stališče vrhovnega državnega tožilca, da bi se moralo sodišče prve stopnje takoj po odločbi Ustavnega sodišča izreči za nepristojno in zadevo odstopiti v odločanje prekrškovnemu organu. Višje sodišče je na enak pritožbeni očitek obdolženca odgovorilo, da okoliščina, da je v zadevi odločilo okrajno sodišče in ne prekrškovni organ, ni v obdolženčevo škodo, saj so bile njegove pravice pri postopku in izdaji sodbe celoviteje zaščitene v sodnem postopku, kjer veljajo v primerjavi z upravnim postopkom večje procesne garancije.

8. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi kršitev drugega odstavka 2. člena ZP-1, ker naj ne bi bil uporabljen predpis, ki je za storilca milejši. Pri tem zahteva navaja, da bi moral o prekršku odločiti prekrškovni organ v hitrem postopku, ki bi lahko izrekel globo le v višini splošnega minimuma, to je 40 EUR (tretji odstavek 52. člena v zvezi s 1. alinejo drugega odstavka 17. člena ZP-1). Tudi to stališče ni pravilno. Tretji odstavek 52. člena ZP-1 določa, da se v hitrem postopku storilcu izreče globa v znesku, v katerem je predpisana, če je predpisana v razponu, pa se izreče najnižja predpisana mera globe, če z zakonom ni določeno drugače. Navedena določba ureja izrekanje globe v hitrem postopku, in se uporablja v primerih, ko o prekršku odloča prekrškovni organ v hitrem postopku. V konkretnem postopku je bil izveden redni sodni postopek, zato uporaba te določbe ne pride v poštev. Hitri postopek o prekršku zasleduje načelo učinkovitosti, zato je zasnovan kot poenostavljen postopek ugotavljanja dejanskega stanja in izreka sankcije. Sodni postopek je v primerjavi s hitrim postopkom po svoji naravi bolj garantističen, dejansko stanje se temeljiteje ugotavlja v dokaznem postopku. Naloga sodišča je natančneje ugotoviti vse pravno relevantne okoliščine in jih vestno presoditi, ob tej presoji pa izreči sankcijo, ki ustreza vsakemu posameznemu primeru. Zato lahko prekrškovni organ izreče globo le v najnižjem predpisanem znesku, medtem ko je naloga sodišča, da tehta okoliščine posameznega primera in na podlagi tega odmeri konkretnemu primeru ustrezno globo.

9. Sodišče je globo 80 EUR odmerilo v okviru predpisane sankcije. Po ZJRM je za storilcu očitani prekršek predpisana globa (denarna kazen) v znesku do 120.000,00 SIT oziroma 500,75 EUR (prvi odstavek 11. člena ZJRM), pri čemer je potrebno upoštevati splošni minimum 10.000,00 SIT oziroma 40 EUR (1. alineja drugega odstavka 17. člena ZP-1). Po sedaj veljavnem ZJRM-1 je za ravnanje, ki se očita storilcu, v prvem odstavku 8. člena predpisana globa v razponu od 83,45 EUR (20.000,00 SIT) do 208,65 EUR (50.000,00 SIT). Glede na navedeno ni mogoče trditi, da ZJRM-1, ki je začel veljati po storitvi prekrška, a pred pravnomočnostjo izpodbijane sodbe, za storilca milejši in bi sodišče moralo nanj opreti odločbo o sankciji. Zato uveljavljana kršitev drugega odstavka 2. člena ZP-1 ni podana.

10. Ker niso podane kršitve, na katere se sklicuje vložnik, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo. Op.št.(1):Prim. odločitev Ustavnega sodišča v sporu o pristojnosti z dne 16.6.2005, opr. št. P-11/05. Op.št.(2):Učinek na stvarno pristojnost je imela le glede tistih prekrškov, za katere še pred odločbo Ustavnega sodišča ni bil uveden postopek.