Jedro

Odškodnine za nepremoženjsko škodo morajo biti vpete v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in tako imenovanimi katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Ta pravila morajo biti spoštovana tudi pri individualizaciji odškodnin v posameznih primerih.

Pri utemeljevanju odškodnine za skaženost, je potrebno upoštevati vidnost sprememb, možnost njihovega zakrivanja, starost, spol oškodovanca in vprašanje ali so spremembe vplivale na oškodovančevo psihično ravnotežje.

Izrek

Reviziji toženke se delno ugodi ter se zaradi delne ugoditve pritožbi toženke in zavrnitve pritožbe tožnika spremeni sodba sodišča druge stopnje 1) v odločbi o nepremoženjski škodi tako, da je toženka dolžna plačati tožniku iz tega naslova le 2.890.000,00 SIT (namesto na prvi stopnji prisojene 3,390.000,00 in na drugi stopnji zvišane za 500.000,00 SIT), z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.2.1997 dalje, v 15 dneh; 2) v odločbi o stroških pritožbenega postopka pa tako, da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške pritožbenega postopka 48.460,00 SIT, v 15 dneh. Stroškovna odločba sodišča prve stopnje pa ostane nespremenjena.

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožnik je dolžan povrniti toženki stroške revizijskega postopka 72.690,00 SIT, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora plačati tožniku še 3,540.000,00 SIT odškodnine in sicer od tega 3,390.000,00 za nepremoženjsko škodo od skupaj ugotovljene nepremoženjske škode v znesku 5,700.000,00 SIT. Toženko je zavezalo tudi k plačilu stroškov postopka. Višji tožbeni zahtevek tožnika pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo le pritožbi tožnika in zvišalo celokupno odškodnino za nepremoženjsko škodo za nadaljnjih 500.000,00 SIT, v preostalem delu pa je tožnikovo pritožbo, pritožbo toženke pa v celoti zavrnilo kot neutemeljeni. Toženko je zavezalo tudi k plačilu nadaljnjih stroškov tožnika na prvi stopnji v višini 34.425,00 SIT in pritožbenih stroškov 15.025,00 SIT.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka, ki je uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava in predlagala, da naj se zniža odškodnina za vse štiri oblike ugotovljene škode. Toženka meni v reviziji, da tožniku priznana odškodnina presega odškodnine, ki jih sodišča v Sloveniji priznavajo v podobnih primerih. Predlaga, da se zavrnejo tožnikovi odškodninski zahtevki, kolikor presegajo za telesne bolečine 1,500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 2,000.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT in za skaženost 300.000,00 SIT.

Tožnik na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Med pravdnima strankama ni sporno dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih na prvi in drugi stopnji in iz katerega izhaja, da je tožnik doživel kot motorist po krivdi toženkinega zavarovanca kot avtomobilista prometno nezgodo 9.12.1993, pri kateri je utrpel zlom bližnjega dela desne golenice, ki je segal v kolenski sklep ter udarninsko raztrganinsko rano na čelu, da je bil dvakrat operiran, 19 dni hospitaliziran, bil 11 dni popolnoma odvisen od nege tretjih, nosil mavec 1 mesec in 14 dni, pretrpel številna boleča prevezovanja ran in druge nevšečnosti v zvezi s fizioterapijo in rentgeniziranjem. V bolniškem staležu je bil dobri 2 leti in pol, nosil berglje več mesecev, trpel 4 dni zelo hude in 14 dni hude telesne bolečine, 2 meseca srednje in kak mesec blage, zatem pa občasne blage, ki se bodo pojavljale tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje je priznalo tožniku za telesne bolečine 2,300.000,00 SIT odškodnine, za strah 500.000,00 SIT, za skaženost 400.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 2,500.000,00 SIT ali skupaj 5,700.000,00 SIT, od česar je odštelo na 2,310.000,00 SIT revalorizirano akontacijo ter toženki naložilo, da mora tožniku plačati še 3,390.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče druge stopnje je tako prisojeno odškodnino zvišalo za 500.000,00 SIT iz naslova skaženosti, v razlogih svoje sodbe pa je še pojasnilo, da je bila odškodnina za telesne bolečine prisojena za 500.000,00 SIT previsoko, hkrati pa da je za tolikšen znesek prenizko odmerjena odškodnina za trajne posledice, ker je bilo ugotovljeno, da ima tožnik zaradi posledic poškodbe v kolenu težave pri poklekanju, počepanju, hoji, teku in podobno ter da je njegova življenjska aktivnost zmanjšana za 15%.

Po presoji revizijskega sodišča utemeljuje zgoraj navedeno dejansko stanje odškodnino za telesne bolečine v znesku 1,800.000,00 SIT in za strah v višini 500.000,00 SIT kot sta pravnomočno prisojeni, za skaženost pa le v višini 400.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti le v višini 2,500.000,00 SIT in ne v višjih zneskih, kot je bilo presojeno v postopku na drugi stopnji. Odškodnine za nepremoženjsko škodo morajo biti vpete v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in tako imenovanimi katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Ta pravila morajo biti spoštovana tudi pri individualizaciji odškodnin v posameznih primerih. Res ima tožnik po končanem zdravljenju trajne funkcionalne posledice, ki pa se kažejo le v zmanjšani gibljivosti desnega kolena lažje stopnje. Tožnik je bil z odločbo zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije uvrščen po ugotovitvah nižjih sodišč v tretjo kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu, izvedenec pa je ocenil nastale posledice kot 15% okvaro zdravja. Te ugotovitve in vse ostale okoliščine tudi po presoji revizijskega sodišča ne utemeljujejo višje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti kot 2,500.000,00 SIT. Zato je toženkina revizija v tem obsegu utemeljena, medtem ko zahtevek za večje znižanje ni utemeljen. Iz bistveno enakih razlogov, čeprav za drugo področje škode, se pokaže tudi odškodnina za skaženost v višini 900.000,00 SIT, za pretirano ter je tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljena le v višini 400.000,00 SIT. Navzven vidne spremembe po poškodbah niso sporne, izvedenec jih je ocenil le za kozmetski defekt in tudi tožnika več kot toliko ne motijo (kot je sam izpovedal). Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo pri utemeljevanju odškodnine za to obliko škode, da je potrebno upoštevati vidnost sprememb, možnost njihovega zakrivanja, starost, spol oškodovanca in vprašanje ali so spremembe vplivale na oškodovančevo psihično ravnotežje (razlogi sodišča prve stopnje na 8. strani sodbe). Vse to pa potrjuje utemeljenost zaključka sodišča prve stopnje, da je odškodnina za skaženost utemeljena v višini 400.000,00 SIT ter revizija neutemeljeno zahteva večje znižanje višine te odškodnine.

Po oceni revizijskega sodišča sta bili odškodnini za telesne bolečine (1,800.000,00 SIT) in za strah (500.000,00 SIT) odmerjeni v skladu z določilom 200. člena ZOR ter odškodnina za telesne bolečine tudi v skladu z določilom 203. člena ZOR. Tako dolžina zdravljenja kot ugotovljeno trajanje in intenzivnost telesnih bolečin utemeljujejo priznano odškodnino za telesne bolečine v vsej višini ter so drugačna revizijska izvajanja neutemeljena. Enaki pravni zaključki veljajo tudi glede odškodnine za strah, pri čemer je le opozoriti, da je tožnik utrpel zaradi načina nezgode kot motorist močan primarni strah, zaradi dolžine zdravljenja pa je bil utemeljeno zaskrbljen tudi za izid zdravljenja, kar potrjuje obstoj sekundarnega strahu. Zato priznana odškodnina iz tega naslova ni previsoka kot neutemeljeno meni revizija.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi je revizijsko sodišče delno ugodilo toženkini reviziji in znižalo odškodnini za skaženost in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, skupaj za 1,000.000,00 SIT (zaradi česar znaša toženkina obveznost iz naslova nepremoženjske škode 2,890.000,00 SIT: 1,800.000,00 + 500.000,00 + 400.000,00 + 2,500.000,00 minus valorizirana akontacija 2,310.000,00). Ta del odločitve temelji na prvem odstavku 395. člena ZPP. V preostalem delu pa je toženkino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Ta del odločitve pa temelji na 393. členu ZPP.

Delna sprememba odločbe o glavni stvari ni vplivala na stroškovno odločbo sodišča prve stopnje. Zaradi spremenjenega uspeha pravdnih strank v pritožbenem postopku, pa je revizijsko sodišče delno spremenilo stroškovno odločbo pritožbenega sodišča. Toženka je v pritožbenem postopku uspela z zneskom 500.000,00 SIT, zaradi česar ji gre povračilo nastalih stroškov po odvetniški in taksni tarifi od navedenega zneska 48.460,00 SIT (34.960,00 SIT za sestavo pritožbe in 13.500,00 SIT za takso). Zaradi delnega uspeha toženke v revizijskem postopku pa mora tožnik povrniti toženki tudi te stroške in to od zneska 1,000.000,00 SIT in sicer 72.690,00 SIT (52.440,00 SIT za sestavo revizije in za sodno takso 20.500,00 SIT). Ta odločitev temelji na drugem odstavku 166. in 154. člena ZPP.