Jedro

Iz povzetih zakonskih predpisov izhaja, da se je funkcionalno zemljišče, ki je pripadalo hiši in ni bilo v samostojnem prometu, vedno prenašalo skupaj s hišo, ko je na podlagi pravnih poslov prišlo do prenosa lastninske pravice na hiši.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotožnica lastnica do ¼, drugotožnik pa ¾ idealnega deleža nepremičnin, ki so v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru izvedenca geodetske stroke B. T. z dne 26. 2. 2016, ki je sestavni del sodbe, označene z rezerviranimi parcelami številkami: 293/51, 293/53, 293/55, 293/57, 293/58 in 293/60, vse k.o. X.1, kar v naravi predstavlja del nepremičnin z ID št.: 0000-293/12, 0000-293/13, 0000-293/14, 0000-293/16, 0000-293/17 in 0000-293/21, vse k.o. X. (točka I izreka sodbe). Kar sta tožnika s tožbenim zahtevkom zahtevala več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka II izreka sodbe). Sodišče je še odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka (točka III izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikoma pripada lastninska pravica na zemljišču, kjer stoji stavba in zemljišče, ki je potrebno za običajno rabo stavbe. Obseg tega zemljišča je določilo na način, da je izvedencu naložilo, da upošteva tako Zazidalni načrt ..., ki je določal površino funkcionalnega zemljišča v obsegu 460 m², kot splošni pomen funkcionalnega zemljišča, s tem, da je izvedenec smiselno zaobjel zemljišče okrog stavbe in dovoz do garaže iz javne poti.

2. Toženka vlaga pritožbo zoper I. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da pritožbeno sodišče razpiše pritožbeno obravnavo. Navaja, da kljub temu, da naj bi bilo funkcionalno zemljišče standard v okolišu, kjer se nahajajo nepremičnine, glede na „zazidalni načrt ...“, tožnikoma taka površina zemljišča ne pripada, ker ni pravnega temelja, na podlagi katerega bi tožnika pridobila na nepremičninah pravico uporabe, ki je podlaga za lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini. Tožnika nista dokazala, da sta imetnika pravice uporabe na nepremičninah. Tožnikoma pripada kot funkcionalno zemljišče le tisti del zemljišča, ki se nahaja pod stavbo in najmanjši možni del okoli stavbe. Za večji obseg, kot ga je določilo sodišče prve stopnje ni pravne podlage. Zmotna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj tožnika nista pridobila lastninske pravice v obsegu, kot sta jo zahtevala s tožbenim zahtevkom, toženka pa je tožnikoma ves čas priznavala, da sta upravičena do lastninske pravice na stavbišču. Večji del tožbenega zahtevka je bil tudi zavrnjen. Tožnika bi zato morala toženki povrniti vsaj del pravdnih stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče le delno povzema zgodovinski potek pravnih poslov in odločitev upravnih organov, na podlagi katerih se je prenašala lastninska pravica oziroma pravica uporabe na nepremičninah in hiši2. Nepremičnine so predstavljale travnik, ki so bile pred drugo svetovno vojno v lasti J. M. L. Nepremičnine je leta 1942 prodala F. in M. O., ki sta nepremičnine nato prodala M. in A. B. Nova lastnika sta na nepremičninah zgradila hišo po začetku druge svetovne vojne. Z odločbo I 1940/47 je bilo ugotovljeno, da je nična pogodba med J. M. L. ter M. in F. O., zato so bile nepremičnine zaplenjene in so postale splošno ljudsko premoženje SFRJ, na katerem je imela upravo MLO ..., kar je bilo vpisano v zemljiško knjigo. Od takrat dalje so nepremičnine družbena lastnina, na stanovanjski hiši pa je bila ohranjena zasebna lastnina v korist M. in A. B. Leta 1976 sta hišo kupila starša tožnikov. Tožnika sta postala solastnika hiše na podlagi darilne pogodbe in dedovanja.

6. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo celotno zemljišče v družbeni lastnini in da je bila ob zaplembi nepremičnin stanovanjska hiša v zasebni lasti že zgrajena. V sodni praksi3 je sprejeto kot pravilno izhodišče, da se v takšnih pravnih primerih za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča k stavbi uporabljajo določbe Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradbah in gradbenih zemljišč (ZNNZ), ki v 37. členu določa, da v primeru, če na nacionalizirani gradbeni parceli stoji zgradba, ki ni nacionalizirana, ima lastnik zgradbe pravico brezplačnega uživanja zemljišča, ki ga pokriva zgradba, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo (v nadaljevanju funkcionalno zemljišče), vse dotelj, dokler stoji na tem zemljišču zgradba. Enake pravice lastnikom stavbe, ki je stala na zemljišču v družbeni lasti, je določal Zakon o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja4. 7. Iz povzetih zakonskih predpisov izhaja, da se je funkcionalno zemljišče, ki je pripadalo hiši in ni bilo v samostojnem prometu, vedno prenašalo skupaj s hišo, ko je na podlagi pravnih poslov prišlo do prenosa lastninske pravice na hiši. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da tožnika oziroma njuni pravni predniki niso priposestvovali nepremičnin5, da pa sta tožnika imela z dnem uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) pravico uporabe zemljišča pod stavbo in na zemljišču, potrebnem za normalno rabo stavbe, ki se je na podlagi samega zakona (ex lege) spremenila v solastninsko pravico pravnega prednika tožnikov in drugotožnika. Ob smrti pravnega prednika tožnikov, pa se je njegov solastninski delež prenesel na oba tožnika.

8. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o obsegu funkcionalnega zemljišča izhajalo iz predpostavk, ki jih sodna praksa šteje za odločilna za določitev obsega takšnega zemljišča6. Za območje, kjer se nahajajo nepremičnine, v času gradnje hiše, niti ob pravnem poslu, ki sta ga sklenila zakonca Z. leta 1976, niso obstajali prostorski akti, ki bi določali merila in pogoje za določitev funkcionalnega zemljišča, prav tako pa tudi ni bilo izdano upravno dovoljenje. Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor je namreč določal, da je gradbena parcela sestavljena iz stavbnega zemljišča, na katerem stoji objekt (stavbišče) in stavbnega zemljišča, potrebnega za redno rabo objekta (funkcionalno zemljišče) ter da funkcionalno zemljišče za obstoječe objekte, kjer ni sprejet prostorski izvedbeni načrt, določi za urejanje prostora pristojni občinski upravni organ na zahtevo lastnika na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev7. 9. Iz teh razlogov sodišče prve stopnje funkcionalnega zemljišča ni moglo določiti na podlagi prostorskih aktov, ki bi veljali v času gradnje hiše oziroma v času sklenitve pravnega posla iz leta 1976. Iz teh razlogov tudi ni upoštevalo izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec funkcionalno zemljišče določil na celotni obstoječi parceli oziroma ko je določil funkcionalno zemljišče zgolj po stanju dejanske uporabe zemljišča. Sodišče prve stopnje tožnikoma zato tožnikoma ni priznalo te pravice na zemljišču, kjer je stala nekoč vrtna lopa in tudi ne na zemljišču, kjer je samostojna garaža in lopa, ki sta bila zgrajena po uveljavitvi ZLNDL in ju morata tožnika po odločbi pristojnega organa, odstraniti. Sodišče prve stopnje je pri določitvi funkcionalnega zemljišča upoštevalo „zazidalni načrt ...“ iz leta 1984, ki je določal površino funkcionalnega zemljišča v obsegu 460 m² in splošni pomen funkcionalnega zemljišča ter obstoječe dejansko stanje. Na tej podlagi je izvedenec določil pripadajoče zemljišče v skupni površini 460 m², pri tem pa smiselno zaobjev zemljišča okrog stavbe in dovoz do garaže z javne poti. Na teh zemljiščih je sodišče prve stopnje tožnikoma priznalo lastninsko pravico, ki so bila v elaboratu izvedenca označene z rezervnimi parcelnimi številkami.

10. Zmotne so zato pritožbene navedbe, da tožnika nista dokazala pravne podlage, na podlagi katere sta pridobila pravico uporabe in posledično lastninsko pravico na zemljiščih v obsegu, kot jima jo je priznalo sodišče prve stopnje. Pritožba le pavšalno navaja, da tožnika tudi nista dokazala tega upravičenja v obsegu, kot jima ga je priznalo sodišče prve stopnje v sodbi, zato podrobnejši odgovor na te pritožbene navedbe ni potreben.

11. Tožnika sta delno umaknila tožbo, delno je bil njun tožbeni zahtevek zavrnjen, kar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe glede priznanja stroškov upoštevalo, upoštevalo pa je tudi, da je toženka vseskozi nasprotovala tožbenemu zahtevku tako po temelju kot tudi po višini, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je temelj vseskozi priznavala, kar nenazadnje izhaja že iz pritožbenih navedb. Odločitev o stroških je zato pravilna.

12. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi zahtevek toženke za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. 1 V nadaljevanju nepremičnine. 2 Podrobneje glej 11. - 21. tč. obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje. 3 Glej sklep VSRS II Ips 173/2018. 4 Podrobneje o tem glej 46. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 5 Podrobneje o tem glej 22. - 44. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 6 Glej sklepa VSRS II Ips 259/2008 in II Ips 173/2018. 7 Podrobneje glej točko 51 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.