Jedro

Oporoka je močnejši pravni naslov za dedovanje od zakona in to kljub temu, da je sporna v tej zadevi ustna oporoka pred dvema pričama, ki je formalno veljavna upoštevaje določbe členov 72 - 75 ZD.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek po pokojni V. S. H. prekinilo in dediča B.M. napotilo na pot civilne pravde zoper J. J. A. in B. Ž. z zahtevkom, da je veljavna ustna oporoka, ki sta jo zapisala A. Š. in K. P. B. dne 13.11.1996 in je bila dostavljena sodišču dne 15.11.1996. Za vložitev tožbe je določilo rok trideset dni. Zoper sklep se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje oporočni dedič B. M. in predlaga razveljavitev oziroma spremembo sklepa. Navaja, da je sodišče njegovo pravico štelo "manj verjetno" od ostalih dveh dedičev, ki ustno oporoko izpodbijata. Sodišče res po prosti oceni ocenjuje, katera pravica je več ali manj verjetna, kljub temu pa mora to svojo oceno obrazložiti, česar sodišče prve stopnje ni storilo. Že zaradi tega bi bilo treba sklep razveljaviti. Pritožnik meni, da je njegova pravica bolj verjetna, kot pri obeh dednih konkurentih, ki oporoko izpodbijata. Ustno oporoko je predložil sodišču v pravilni obliki in v skladu s členom 74 ZD, tako da tej oporoki s stališča obličnosti ni mogoče ničesar očitati. Zato naj A. in Ž. dokazujeta, da je ta oporoka neveljavna, ne pa, da dedič vtožuje pozitivno ugotovitev, da je veljavna. Pritožba je utemeljena. Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v 1. odstavku 210. člena določa, da sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Med ostalim tako ravna sodišče, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke. Sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (1. odstavek 213. člena ZD). Sodišče prve stopnje je potem, ko je ugotovilo, da dva od zakonitih dedičev pokojne V. S. H. zatrjujeta neveljavnost ustne oporoke, napotilo na pravdo zoper njiju pritožnika, torej oporočnega dediča, zgolj z obrazložitvijo, da je njegova pravica manj verjetna v primerjavi z obema zakonitima dedičema. Takšno stališče sodišča prve stopnje pa je zmotno. Glede na uveljavljeno sodno prakso se v takem primeru na pravdo napoti osebo, ki neveljavnost oporoke zatrjuje, saj se šteje, da je njegova pravica manj verjetna. Oporoka je močnejši pravni naslov za dedovanje od zakona in to kljub temu, da je sporna v tej zadevi ustna oporoka pred dvema pričama, ki je formalno veljavna upoštevaje določbe členov 72 - 75 ZD. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na pravdo napotilo oporočnega dediča, na kar pravilno opozarja pritožba, je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo. Poleg tega je vprašljiva tudi pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o tem, katere od zakonitih dedičev se napoti na pravdo, zato je treba vrniti zadevo v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/99 v zvezi s 163. členom ZD). Zakoniti dedič J. - J. A. je namreč po podatkih v spisu večkrat podal izjavo o odpovedi dediščini, nato pa še izjavo o razveljavitvi te izjave. Glede teh izjav se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti upoštevaje določbo 138. člena ZD, ki predpisuje nepreklicnost izjave o odpovedi dediščini.