Jedro

Predsednica Komisije je tožnikovi zahtevi zavrgla iz razloga, ker naj Komisija ne bi bila pristojna za reševanje teh zahtev. Iz 2. odstavka 69. člena ZPacP, na podlagi katerega je bil izdan izpodbijani sklep, izhaja, da predsednik Komisije zadevo odstopi pristojnemu organu, če reševanje druge zahteve ni v pristojnosti Komisije. Predsednica Komisije bi ob ugotovitvi, da v konkretni zadevi Komisija ni prisojna za reševanje tožnikovih zahtev za drugo obravnavo, morala navedeni zahtevi odstopiti pristojnemu organu. Tudi po 23. členu ZUP mora organ po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti na svojo stvarno pristojnost in mora po 4. odstavku 65. člena ZUP v primeru nepristojnosti vlogo brez odlašanja poslati pristojnemu organu. Če pa organ ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, brez odlašanja izda sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi stvarne nepristojnosti, in ga takoj pošlje stranki.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Komisije Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic št. 021-42/2010/4 z dne 23. 6. 2010 odpravi in zadeva vrne tej komisiji v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 80,00 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Komisija Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic (dalje Komisija) je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevi za drugo obravnavo kršitve pacientovih pravic pacienta A.A. – tožnika z dne 31. 3. 2010 in 21. 6. 2010. Iz izpodbijanega sklepa še izhaja, da stroški postopka niso nastali.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da Zakon o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08, v nadaljevanju ZPacP) v 1. členu določa, da ta zakon ureja pravice pacienta kot uporabnika zdravstvenih storitev pri izvajalcih zdravstvenih storitev ter postopke za uveljavljanje teh pravic. Namen zakona je omogočiti enakopravno, primerno, kakovostno in varno zdravstveno oskrbo. Zakon se torej nanaša na odnos med pacientom in izvajalcem zdravstvenih storitev, ki jih izvajajo v okviru svojih dejavnosti. Obe zahtevi za drugo obravnavo se nanašata na kršitve, ki naj bi jih zakrivil Zavod za prestajanje kazni zapora Dob (dalje ZPKZ Dob), in sicer navaja pacient – tožnik, da mu ni bila omogočena uporaba medicinskih pripomočkov za lajšanje bolečin, masažnega aparata, v drugi zahtevi pa navaja, da je bil znotraj ZPKZ Dob premeščen v sobo, ki se nahaja v najstrožjem oddelku z najbolj problematičnimi obsojenci. Gre za zatrjevane kršitve, ki naj bi jih pacientu - tožniku storil ZPKZ Dob in ne izvajalec zdravstvenih storitev, zaradi česar Komisija ni pristojna za reševanje teh kršitev.

Tožnik vlaga zoper navedeni sklep tožbo in uveljavlja tožbene razloge nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev pravil postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Izpodbijani sklep je v nasprotju z določbami Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 22/00 in spremembe, dalje ZIKS-1), Ustave RS in ZPacP. Tožnik je zaradi kršitev pacientovih pravic podal na Zdravstveni dom zahtevo za prvo obravnavo kršitve pacientovih pravic. Na ustni obravnavi je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je tožnik pacient, ter da se mu je zdravstveno stanje poslabšalo. Zastavljeno je bilo vprašanje, kdo in kako v praksi zagotavlja učinkovito varovanje pravice iz 51. člena Ustave, 85. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, dalje KZ-1) in 39. člena ZPacP, kot temeljne pravice obsojencev. Odgovor na to vprašanje bi rešilo problem zavodskih ravnanj v škodo tožnikovega zdravstvenega stanja, s povzročanjem bolečin in trpljenja, ki presegajo dopustno bolečino iz 10. člena ZIKS-1. Obenem so zdravniki priporočili premestitev tožnika v milejši režim prestajanja zaporne kazni iz zdravstvenih razlogov.

Na podlagi neuspele rešitve spora je tožnik sledil pouku in podal zahtevo za drugo obravnavo kršitve pacientovih pravic na Komisijo. Že pred tem je podal podobno zahtevo za drugo obravnavo dne 31. 3. 2010, v zvezi z odrekanim masažnim aparatom, indiciranim za lajšanje bolečin. Z izpodbijanim sklepom sta zavrnjeni obe zahtevi (pravilno zavrženi), pri čemer je Komisija napačno uporabila materialno pravo. Tožnik se sklicuje na 1. odstavek 51. člena Ustave RS, 39. člen ZPacP, 85. člen KZ-1. Tožnik meni, da Komisija preozko razlaga določila ZPacP, saj ne upošteva ostalih relevantnih norm pravnega reda, še posebej, kadar so le-ta hierarhično nadrejena. Iz razlage Komisije izhaja zaključek, da ZPacP velja samo za osebe, ki niso na prestajanju kazni. Sklicuje se na 58. člen, 59. člen in 212. člen ZIKS-1 ter na poglavje iz tega zakona – zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, iz katerega izhaja, da je ZPKZ Dob izvajalec zdravstvenih storitev. Iz povedanega izhaja, da je tožnik pacient, ki mu pravica do obravnave kršitve pacientovih pravic nesporno pripada.

Poslabšanje zdravstvenega stanja in povzročene bolečine so nasprotne z namenom zdravstvene oskrbe in željami lečečih zdravnikov po ustrezni zdravstveni oskrbi. Da se prepusti skrb za zdravje in nadzor v celoti ZPKZ Dob in generalni upravi je nerazumna, saj ti za to nimajo ustreznih kvalifikacij. Tožnik se sklicuje še na poročila članov Sveta za izvrševanje kazenskih sankcij glede nepravilnosti pri izvrševanju kazenskih sankcij ter na opozorila Varuhinje človekovih pravic in zastopnika pacientovih pravic.

Komisija je kršila pravila postopka, ko je z izpodbijanim sklepom na podlagi 69. člena ZPacP tožnikovi zahtevi zavrgla, saj je v primeru nepristojnosti dolžna ravnati po 2. alineji 2. odstavka 69. člena ZPacP in zadevo odstopiti pristojnemu organu. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne Komisiji v ponovno obravnavo ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

V dopolnitvi tožbe tožnik navaja, da je Komisija edina pristojna za določitev okvirov pristojnosti ZPKZ Dob pri izvajanju zdravstvenih storitev ter da edina lahko relevantno presoja, ali je obravnava obsojencev – bolnikov po ZPacP primerna ali ne.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožnikove navedbe. Ne strinja se s tožnikovo navedbo, da je Komisija dolžna tožnikovo zadevo odstopiti v reševanje pristojnemu organu. Ker je v konkretnem primeru šlo za pritožbo pacienta, ki nima neposredne povezave z izvajalci zdravstvenih storitev, le na te pa se ZPacP nanaša, pritožbe ni bilo mogoče odstopiti nobenemu upravnemu organu. Navaja, da je tožeča stranka v zahtevi za drugo obravnavo z dne 20. 6. 2010 (pravilno 21. 6. 2010) navedla, da do kršitev pacientovih pravic ni prišlo pri izvajalcu zdravstvene storitve, ampak izključno v ZPKZ Dob. Glede na to tožena stranka meni, da dejansko ne gre za uveljavljanje pravic pacienta, temveč za očitek kršitve človekovih pravic, ki naj bi jih storil ZPKZ, zaradi česar Komisija ni pristojna, da pa vloge ne more odstopiti drugemu organu, ki bi bil pristojen za reševanje navedenih kršitev, saj vsebuje zdravstvene podatke, ki jih je Komisija dolžna varovati.

Tožba je utemeljena.

Z izpodbijanim sklepom je Komisija zavrgla tožnikovi zahtevi za drugo obravnavo z dne 31. 3. 2010 in z dne 21. 6. 2010. Pristojnosti Komisije opredeljuje 66. člen ZPacP. Iz 1. odstavka 66. člena izhaja, da je Komisija pristojna za odločanje o drugi zahtevi: zaradi nedoseženega dogovora v postopku obravnave prve zahteve; zaradi nespoštovanja dogovora, ki je bil sklenjen v postopku obravnave prve zahteve; če izvajalec zdravstvenih storitev kljub pravočasno in pravilno vloženi prvi zahtevi obravnave ni izvedel. Iz 1. odstavka 69. člena ZPacP izhaja, da če predsednik Komisije ugotovi, da je druga zahteva nerazumljiva ali nepopolna, pozove pacienta, da drugo zahtevo v osmih dneh dopolni ali popravi. Če pacient druge zahteve v roku ne dopolni ali nepravilnosti ne odpravi, ali če je zahteva anonimna ali prepozna, predsednik Komisije s sklepom drugo zahtevo zavrže. Iz 2. odstavka 69. člena ZPacP pa izhaja, da predsednik Komisije v 15 dneh od prejema popolne druge zahteve: s sklepom drugo zahtevo zavrže, če pacient predhodno ni vložil prve zahteve ali če o zadevi teče sodni ali upravni postopek; zadevo odstopi pristojnemu organu, če reševanje druge zahteve ni v pristojnosti Komisije, in o tem obvesti pacienta, ali zadevo vzame v obravnavo in skliče pripravljalni narok.

Glede na to, da je v konkretni zadevi predsednica Komisije tožnikovi zahtevi zavrgla iz razloga, ker naj Komisija ne bi bila pristojna za reševanje tožnikovih zahtev, je utemeljeno sklicevanje tožnika, da tako postopanje ni pravilno. Iz omenjenega 2. odstavka 69. člena ZPacP, na podlagi katerega je bil izdan izpodbijani sklep, izhaja, da predsednik komisije zadevo odstopi pristojnemu organu, če reševanje druge zahteve ni v pristojnosti Komisije. Predsednica Komisije bi ob ugotovitvi, da v konkretni zadevi Komisija ni prisojna za reševanje tožnikovih zahtev za drugo obravnavo, morala navedeni zahtevi odstopiti pristojnemu organu.

Tudi po 23. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) mora organ po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti na svojo stvarno pristojnost in mora po 4. odstavku 65. člena ZUP v primeru nepristojnosti vlogo brez odlašanja poslati pristojnemu organu. Če pa organ ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, brez odlašanja izda sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi stvarne nepristojnosti, in ga takoj pošlje stranki.

Ker izpodbijani sklep ni izdan v skladu z zgoraj navedenimi zakonskimi določbami, je že iz navedenega razloga nezakonit, kar je razlog za njegovo odpravo. Iz navedenih razlogov se sodišče ni opredeljevalo do tožnikovih nadaljnjih ugovorov, ki se nanašajo na pristojnosti Komisije.

V ponovnem postopku bo tožena stranka ugotovila na kaj se predmetni tožnikovi zahtevi nanašata in pri ugotavljanju, ali je pristojna za reševanje predmetnih tožnikovih zahtev, presodila tožnikove navedbe, s katerimi utemeljuje pristojnost Komisije v navedeni zadevi. V primeru, da bi ugotovila, da ni pristojna za reševanje predmetnih zahtev, pa bo zadevo ob upoštevanju relevantnih določb ustreznega zakona (ZIKS-1) odstopila pristojnemu organu, kot to določa že omenjeni 69. člen ZPacP.

Iz navedenih razlogov je sodišče izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in št. 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženi strani v ponoven postopek.

Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1 in 1. odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07).