Jedro

Na podlagi prvega odstavka 33. člena ZVZD ima delavec pravico odkloniti delo, če ni bil predhodno seznanjen z vsemi nevarnostmi ali škodljivostmi pri delu ali če delodajalec ni zagotovil predpisanega zdravstvenega pregleda.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo redno odpoved tožene stranke z dne 8. 5. 2007. Posledično je ugodilo reintegracijskemu ter reparacijskemu zahtevku. Ugotovilo je, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Podana je bila prepozno, in sicer po poteku tako 30-dnevnega roka kot tudi 6-mesečnega roka za podajo odpovedi. Sodišče je tudi zaključilo, da je tožnik odklonil delo po odredbi tožene stranke iz opravičljivih (zdravstvenih) razlogov. Po presoji sodišča je bila odpoved podana zaradi šikaniranja tožnika, ki je bil predsednik Sindikata ..., oz. da je šlo za diskriminacijo tožnika zaradi njegovega zdravstvenega stanja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil 6-mesečni rok za podajo odpovedi zamujen. Prav tako je presodilo, da je tožnik odklonil delo v delovnem obratu Z. iz opravičljivih (zdravstvenih) razlogov in da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper drugostopenjsko pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presodilo, da je bila odpoved podana prepozno. Tožena stranka se je s kršitvijo seznanila šele na zagovoru dne 25. 4. 2007, zato je odpoved podana znotraj 30-dnevnega (subjektivnega) roka. Ker gre za trajajočo kršitev, je šest-mesečni (objektivni) rok pričel teči šele zadnji dan očitane kršitve. Revizija očita sodišču bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), ker se je pri svoji odločitvi oprlo na izvedensko mnenje izvedencev, ki bi morali biti izločeni. Sodišče je pri odločitvi upoštevalo dokaz – poročilo o problematiki odstranjevanja azbesta z dne 14. 3. 2005 z naslovom „Azbest na vozilih slovenskih železnic“, zato je kršilo pravilo o prekluziji dokazov po določbi 286. člena ZPP in je podana bistvena kršitev določb pravnega postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizija uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotje je med ugotovitvijo sodišča, da „odpoved za čas od 11. 9. 2006 dalje ne more biti zakonita“ in listinami ter zapisniki o izvedbi dokazov, iz katerih izhaja, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana po poteku 30-dnevnega odpovednega roka od dneva vročitve odpovedi z dne 8. 5. 2007. Protispisnost je podana med izvidom z dne 23. 5. 2006 in ugotovitvijo sodišča, da tožniku v letu 2006 ni bil zagotovljen zdravstveni pregled. Revident se ne strinja z ugotovitvijo sodišča o prisotnosti azbesta na delovišču v Z., saj bi to dejstvo sodišče lahko ugotovilo zgolj z izvedencem ustrezne stroke. O možnosti stika tožnika z azbestom so podali mnenje izvedenci, ki niso imeli strokovnih znanj s področja varnosti in zdravja pri delu. Prav tako so se pri izdelavi izvedenskega mnenja oprli na nedovoljen dokaz (poročilo „Azbest na vozilih slovenskih železnic“ iz marca 2005). Glede zaključka sodišča, da okolje v obratu v Z. za tožnika zaradi neugodnih mikroklimatskih pogojev in obstoja azbesta ni bilo varno, revizija sodišču očita, da je spregledalo izpovedbe prič L. P., B. E., V. M. in A. K.. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je tožena stranka vedela, da je tožnik bolan oz. da je pri medicini dela, v kadrovski službi tožene stranke ter tožnikovem nadrejenemu obstajala dokumentacija o tem, da mora tožnik zaradi suma na azbestno bolezen delati v ugodnih mikroklimatskih pogojih. V zvezi s tem je sodišče prezrlo izpovedbi prič A. Z. in A. K. ter izvida zdravniškega pregleda iz leta 2005 in 2006, iz katerih izhaja, da je bil tožnik sposoben za opravljanje dela brez omejitev. Tožnik je šele v tožbi prvič navedel, da je imel zdravstvene razloge za odklonitev delovnih obveznosti po odredbi o premestitvi z dne 7. 9. 2006. Zato revident sodišču očita neupoštevanje določbe 34. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji).

4. Tožnik v odgovoru na revizijo navaja, da je revizija neutemeljena, ter sodišču predlaga, da jo zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato Vrhovno sodišče ni upoštevalo revizijskih navedb, ki vsebinsko pomenijo izpodbijanje dokazne ocene sodišč nižje stopnje in odražajo nestrinjanje revidenta z ugotovljenim dejanskim stanjem.

8. V reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, ker je pri svoji odločitvi upoštevalo poročilo „Azbest na vozilih slovenskih železnic“ z dne 14. 3. 2005, ni podana. Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286. člena ZPP). Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP); dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju s tem določilom, se ne upoštevajo (šesti odstavek 286. člena ZPP). Dokument „Azbest na vozilih slovenskih železnic“ z dne 14. 3. 2005 je tožnik priložil pripravljalni vlogi z dne 12. 3. 2009 (1). Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo dne 19. 3. 2009 sprejelo dokazni sklep, da se vpogleda v to poročilo. V skladu 286.b členom ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožena stranka prekluzijo dokaza in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (in ne po 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ni uveljavljala na naroku za glavno obravnavo dne 19. 3. 2009, temveč šele v pripravljalni vlogi z dne 6. 11. 2009, v kateri je podala pripombe na izvedensko mnenje. Pri tem niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti kasneje v pravnih sredstvih ni navedla, zakaj te kršitve brez svoje krivde ni mogla uveljavljati prej. Zato s tem ugovorom v revizijskem postopku že iz tega razloga ne more uspeti.

9. Revizija tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče svoj zaključek oprlo na izvedensko mnenje izvedencev, ki bi morali biti izločeni. Revident je v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagal izločitev izvedencev zaradi njihove pristranskosti-naklonjenosti tožniku, v reviziji pa kot razlog za izločitev navaja nepravilnosti v izvedenskem mnenju in pomanjkanje strokovnega znanja. Navedbe, s katerimi revizija utemeljuje pravilnost zahteve za izločitev izvedencev, ne predstavljajo razloga za izločitev izvedenca po 70. členu ZPP v zvezi z 247. členom ZPP, zato sodišču v tej zvezi ni moč očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je vse nejasnosti in predvsem dvome, ki jih je imela tožena stranka zoper izvedensko mnenje, odpravilo tako z dopolnitvijo izvedenskega mnenja kot tudi z zaslišanjem izvedenca. Revizijske navedbe o nestrokovnosti izvedencev in o listinah, ki so jih izvedenci pri izdelavi mnenja upoštevali, predstavljajo nestrinjanje z izdelanim izvedenskim mnenjem ter izpodbijanje dokazne ocene izvedenskega mnenja, sprejete v izpodbijani sodbi, kar pa ni dovoljen revizijski razlog.

10. Vrhovno sodišče prav tako ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pomanjkljivosti, ki se očitajo izpodbijani sodbi, slednja nima. Le-ta vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, le-ti niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju. Sodbo se lahko preizkusi. Revizija kršitev utemeljuje med drugim tudi s sklicevanjem na načelo proste presoje dokazov po 8. členu ZPP. Pri tem pa iz njenih nadaljnjih navedb, s katerimi povzema vsebino izpovedb nekaterih prič ter podaja svoje zaključke, izhaja, da se zgolj ne strinja s sprejeto dokazno oceno sodišča in njegovimi dejanskimi ugotovitvami o obstoju azbesta in neugodnih mikroklimatskih pogojih za tožnikovo zdravje v obratu Z., kar pa ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja.

11. Revizija nadalje neutemeljeno zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tako imenovana protispisnost). Le-ta ni podana, kadar sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) razume oz. tolmači drugače kot stranka, temveč če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Vrhovno sodišče je z vidika te bistvene kršitve določb pravdnega postopka preizkusilo zgolj tista očitana nasprotja, ki so v reviziji konkretizirana in vsebinsko obrazložena. Neutemeljeno se graja nasprotje med listinami in zapisniki o izvedbi dokazov ter ugotovitvijo sodišča, da „odpoved za čas od 11. 9. 2006 dalje ne more biti zakonita“ (drugi odstavek na 4. str. izpodbijane sodbe), saj se ta ugotovitev nanaša na obdobje kršitve delovnih obveznosti in ne na čas odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. na čas prenehanja delovnega razmerja, kot to skuša prikazati revizija. Prav tako je zmoten očitek protispisnosti med ugotovitvijo sodišča o tem, da tožena stranka v letu 2006 tožniku ni zagotovila zdravstvenega pregleda, ter izvidom zdravniškega pregleda z dne 23. 5. 2006. Ker iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da tožniku ni bil zagotovljen zdravstveni pregled z ozirom na azbestozo, ne pa da tožniku v letu 2006 sploh ni bil zagotovljen zdravstveni pregled, ne obstaja nasprotje v razlogih sodbe o vsebini listine (izvidom zdravniškega pregleda z dne 23. 5. 2006) in med samo to listino.

12. V obravnavani zadevi je tožena stranka dne 8. 5. 2007 tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V odpovedi mu je očitala, da v obdobju od 11. 9. 2006 do podaje redne odpovedi ni spoštoval oz. izpolnjeval delovnih nalog po odredbi tožene stranke z dne 7. 9. 2006. Iz dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje tudi izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 27. 3. 2007 podala pisno opozorilo po prvem odstavku 83. člena ZDR, s katero mu je očitala kršitev – neupoštevanje odredbe vse od 11. 9. 2006 dalje.

13. Na podlagi 3. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, ki je veljal v letu 2006, je delodajalec lahko delavcu redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi v primeru kršenja pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). Pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je moral delavca pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve (prvi odstavek 83. člena ZDR). V skladu s petim odstavkom 88. člena ZDR je delodajalec moral podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogom za redno odpoved (subjektivni rok) in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (objektivni rok). Po poteku prekluzivnega objektivnega in subjektivnega roka delodajalec pogodbe o zaposlitvi ni mogel več zakonito odpovedati. Pravočasnost odpovedi je z ZDR predpisan pogoj za njeno zakonitost. Presoja o tem torej pomeni presojo pravilne uporabe materialnega prava.

14. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je odpoved v delu, ki se nanaša na kršitev v obdobju od 11. 9. 2006 do dneva opozorila (27. 3. 2008), nezakonita, saj delodajalec za kršitev delovnih obveznosti, za katero je delavca predhodno pisno opozoril po prvem odstavku 83. členu ZDR, kasneje ne more redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi (2).

15. Zaključek izpodbijane sodbe, da je tožena stranka dne 8. 5. 2007 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi po poteku objektivnega roka, temelji na ugotovitvi sodišč, da se je tožniku očitalo, da od 11. 9. 2006 dalje ni ravnal v skladu z odredbo tožene stranke, in da je potrebno šteti, da je dne 11. 9. 2006 pričel teči šest-mesečni rok za podajo odpovedi.

16. Sodišči nižje stopnje sta zmotno presodili, da je objektivni rok za podajo odpovedi že potekel. Pričetek teka roka sta vezali na dan, na katerega se je nanašalo opozorilo tožene stranke, in sicer na prvi dan neupoštevanja odredbe tožene stranke (11. 9. 2006). V danem primeru se je tožniku očitala ponavljajoča kršitev pogodbenih obveznosti oz. opustitev v obliki nespoštovanja odredbe tožene stranke. Objektivni rok za podajo odpovedi ni začel teči že prvi dan, ko tožnik ni upošteval odredbe. Rok bi potekel šele po šestih mesecih od prenehanja kršitve (3). Ker je kršitev trajala vse do odpovedi, je bila ta podana znotraj šest mesečnega objektivnega roka.

17. Sodišče druge stopnje ni presojalo pravočasnost odpovedi tudi z vidika 30-dnevnega roka. Ni ugotavljalo, kdaj je bila tožena stranka z nastankom odpovednega razloga seznanjena. Ne glede na to, da izpodbijana sodba nima dejanskih ugotovitev glede subjektivnega roka in bi potek le-tega lahko vplival na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, saj se je strinjalo z materialno pravno presojo sodišč, da odpovedni razlog ni bil podan.

18. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da tožnik ni upošteval odredbe tožene stranke z dne 11. 9. 2006, v skladu s katero bi moral opravljati delo v obratu v Z.. Tako kot do izdaje odredbe je tudi po 11. 9. 2006 opravljal delo v obratu v M.. Tožnik je imel v času izdaje odredbe in podane odpovedi resne zdravstvene zadržke za odklonitev dela v obratu Z.. Sum na poklicno bolezen rebrne mrene zaradi izpostavljenosti azbestu je bil pri tožniku podan že v letu 2003. Prav tako sta sodišči na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključili, da je bil tožnik v času izdaje odredbe sposoben zgolj za delo brez neposrednega in/ali posrednega stika z azbestom. Tožnik ni bil seznanjen s tem, kakšno je stanje azbesta na delovišču v Z.. V času, ko bi moral pričeti z delom na delovišču v Z., ni bilo razpoložljivih podatkov o izpostavljenosti delavcev azbestnemu prahu in drugih podatkov, na podlagi katerih bi se lahko zanesljivo ugotovila stopnja zdravstvene ogroženosti tožnika na tem delovišču. Tožena stranka v času izdaje odredbe ni opravila meritev prisotnosti azbesta na delovišču v Z.. Tožnika tudi ni obvestila o nevarnostih in škodljivostih na tem delovišču. Sodišči sta prav tako ugotovili, da je v obratu Z. obstajala verjetnost neposrednega in posrednega stika tožnika z azbestom, s tem pa tudi poslabšanja tožnikovega zdravja.

19. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah Vrhovno sodišče soglaša z odločitvijo sodišč nižje stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi bilo opravljanje dela na delovišču v Z. za tožnika varno v smislu ZVZD, ter da je tožnik delo po odredbi opravičeno odklonil. Na podlagi prvega odstavka 33. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 s spremembami) ima delavec namreč pravico odkloniti delo, če ni bil predhodno seznanjen z vsemi nevarnostmi ali škodljivostmi pri delu ali če delodajalec ni zagotovil predpisanega zdravstvenega pregleda. Delavec ima pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu. Delovni proces mora biti prilagojen telesnim in duševnim zmožnostim delavca, delovno okolje in sredstva za delo pa morajo glede na naravo dela zagotavljati delavcu varnost in ne smejo ogrožati njegovega zdravja (8. člen ZVZD).

20. Neutemeljeni so revizijski očitki, da tožnik ni izpolnil njegove obveznosti obveščanja po 34. členu ZDR, saj sta sodišči nižje stopnje ugotovili, da je bila tožena stranka seznanjena tako z izvidom obdobnega zdravniškega pregleda z dne 30. 5. 2003 kot tudi s predlogom pooblaščenega zdravnika medicine dela z dne 4. 3. 2004, v katerem je bilo navedeno, da je tožnik zmožen za delo v ugodnih klimatskih razmerah brez izpostavljenosti azbestu. Po dejanskih ugotovitvah sodišč je tožnik tudi na sestanku ob premestitvi (5. 9. 2006) povedal, da ima „azbest na pljučih“ in da delovišče v Z. zanj nima ustreznih mikroklimatskih pogojev.

21. Ker tožnikovo ravnanje ni predstavljalo utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR, je pravilna presoja sodišč, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

22. Zaradi povedanega je sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

23. Ker odgovor na revizijo ni prispeval k odločitvi revizijskega sodišča, je to sklenilo tudi, da stroške odgovora krije tožnik sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožnik je v pripravljalni vlogi v zvezi s tem dokazom navedel: „Tožeča stranka je bila informirana o dokumentu, ki nosi naslov Azbest na vozilih Slovenskih železnic, datiran marec 2005, iz katerega je jasno razvidno, kje vse in v kakšnih velikih količinah se nahaja azbest v vozilih SŽ d. d.“ Op. št. (2): Prim. sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 86/2009 z dne 22. 6. 2010, VIII Ips 418/2008 z dne 9. 2. 2010 in VIII Ips 250/2007 z dne 23. 4. 2009. Op. št. (3): Prim. sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 160/2008 z dne 12. 1. 2010, VIII Ips 83/2009 z dne 21. 2. 2011 in VIII Ips 351/2008 z dne 20. 4. 2008.