Up-339/97

5.12.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku preizkusa ustavne pritožbe F. P. iz V., ki ga zastopa B. N., odvetnik v C. na seji senata dne 5. decembra 1997

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba F. P. zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Kp 332/97 z dne 18.11.1997 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. Ks 324/97 z dne 12.11.1997 se ne sprejme v obravnavo.

V preostalem delu se ustavna pritožba zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je dne 25.11.1997 vložil ustavno pritožbo zoper sklep, s katerim mu je sodišče podaljšalo pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki drugega odstavka 201. člena ZKP.

2.V ustavni pritožbi zatrjuje kršitev človekovih pravic iz 19. in 20. člena Ustave. V razlogih uveljavlja, da je bil nezakonito pridržan po 13.55 uri dne 11.11.1997, ko je potekla veljavnost sklepu o odreditvi pripora in da zato dne 12.11. pripora z izpodbijanim sklepom ni bilo mogoče več podaljšati; da se z izpodbijanim sklepom podaljšuje pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti na podlagi določb ZKP, ki niso v skladu z Ustavo in jih zato ni mogoče več uporabljati; s konkretnimi okoliščinami argumentira tudi, da ni begosumen in da na prostosti novih kaznivih dejanj ne bi več izvrševal, saj je pod nadzorom policije in v bolniškem staležu.

3.Predlaga sprejem ustavne pritožbe, razveljavitev napadenih sklepov in odpravo pripora.

4.Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je zoper pritožnika, obdolženega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ RS, s sklepom št. I Kpd 459/97 dne 14.10.1997 odredil pripor iz pripornih razlogov po 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 201. člena ZKP. V izreku sklepa se ugotavlja, da traja pripor od 12.10.1997 od 13.55 ure (ko je bil pritožnik pridržan) dalje in da lahko odrejeni pripor po tem sklepu traja največ 30 dni.

5.Senat Okrožnega sodišča v Celju je na predlog preiskovalne sodnice pritožniku pripor z izpodbijanim sklepom podaljšal za en mesec, do vključno 12.12.1997 do 13.55 ure. Zaključil je namreč, da se okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora zaradi begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, niso od odreditve pripora dalje v ničemer spremenile: na begosumnost kaže dejstvo, da je pritožnik po storitvi kaznivega dejanja pobegnil in se skrival, na ponovitveno nevarnost pa poleg pritožnikove predkaznovanosti zlasti razširitev preiskave, ki je sedaj v teku za skupno osem kaznivih dejanj zoper premoženje.

6.Višje sodišče je sklep o podaljšanju pripora potrdilo. Sklep šteje za zakonit, ker je bil pripor podaljšan v času, ko je še trajal, pri čemer upošteva kot relevanten datum izdaje sklepa o odreditvi pripora (14.10.1997) in datum, ko je pritožnik prejel sklep o podaljšanju pripora (12.11.1997). Pritrjuje pa tudi razlogom senata glede obstoja obeh pripornih razlogov. V zvezi z begosumnostjo šteje za odločilno tuje državljanstvo v povezavi z obsegom očitane kriminalne dejavnosti, v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti pa opozarja zlasti na predkaznovanost in število ter težo kaznivih dejanj, za katere teče preiskava. Sklicevanje pritožnika na poškodbo zavrača z ugotovitvijo, da naj bi pritožnik še po prihodu iz bolnišnice aktivno sodeloval pri kaznivem dejanju.

B.

7.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Pripor je mogoče odrediti le ob izpolnjenih pogojih, določenih v Ustavi in zakonu. ZKP določa v 1. točki drugega odstavka 201. člena, da se sme pripor odrediti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njegove istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila, po 3. točki iste zakonske določbe pa je mogoče pripor odrediti v primeru, če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi.

8.Ustavno sodišče je v svojih odločbah in sklepih, s katerimi je odločalo o ustavnih pritožbah do sedaj že večkrat opredelilo merila, po katerih so sodišča dolžna presojati obstoj pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, zato da zadostijo zahtevam iz Ustave in zakona. V luči navedenih meril z izpodbijanima sklepoma kršitev ustavne pravice pritožnika do osebne svobode očitno ni podana. Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov je razvidno, da sta sodišči tako begosumnost kot ponovitveno nevarnost ugotavljali na podlagi konkretnih okoliščin na strani pritožnika, ki sta jih povezali z naravo in težo kaznivih dejanj za katere je uvedena preiskava, ter na tej podlagi presodili, da je nevarnost bega in nevarnost, da bo pritožnik na prostosti kazniva dejanja ponavljal, tolikšna, da opravičuje poseg v pritožnikovo osebno svobodo.

9.Kršitve ustavne pravice do osebne svobode sodišče tudi ni zagrešilo s tem, ko je pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti odredilo po poteku roka, ki ga je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-18/93 določilo Državnemu zboru za uskladitev ustreznih določb ZKP z Ustavo. Najprej zato, ker predstavlja zadostno podlago za zakonit pripor in s tem za dopustno omejitev pravice do osebne svobode že obstoj enega pripornega razloga, v konkretnem primeru begosumnosti. Sicer pa je imelo sodišče tudi za odreditev pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti zakonsko podlago v določbi 3. točke drugega odstavka 201. člena ZKP. Kot je Ustavno sodišče navedlo v svoji odločbi št. U-I-168/97 z dne 3.7.1997, določba še vedno velja, odrejeni pripor pa je zakonit in v skladu z Ustavo, kolikor so sodišča pri odločanju uporabila zakonske in ustavne določbe v skladu z merili, ki so opredeljena v odločbah Ustavnega sodišča.

10.Ker glede na navedeno z izpodbijanima aktoma očitno niso bile storjene zatrjevane kršitve človekovih pravic, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. Kot je Ustavno sodišče že navedlo v zadevi Up 185/95 z dne 24.10.1996 (OdlUS V, 186) , uveljavljanje kršitve pravice do osebne svobode, ki naj bi bila storjena s tem, da je bil pritožnik v priporu določen čas brez izdane sodne odločbe, ne more biti predmet ustavne pritožbe zoper izpodbijana akta. Sklep senata o podaljšanju pripora lahko za pritožnika učinkuje šele od njegove vročitve in se zato ne more nanašati na čas odvzema prostosti pred tem. V tem delu ustavne pritožbe pa gre lahko le za to, da je bila z morebitnim nezakonitim dejanjem (pridržanjem), ki naj ne bi imelo podlage v sodni odločbi, kršena pritožnikova pravica do osebne svobode. Po določbi drugega odstavka 157. člena Ustave odloča o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, v upravnem sporu pristojno sodišče. To je po veljavni zakonski ureditvi Vrhovno sodišče. Zato glede kršitve pravic, ki jih pritožnik uveljavlja v tem delu, niso bila izčrpana vsa pravna sredstva.

11.Po določbi prvega odstavka 51. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Po določbi drugega odstavka tega člena pa lahko pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice. Drugi pogoj, ki dovoljuje predčasno obravnavo ustavne pritožbe le v primeru, ko Ustavno sodišče s svojo odločitvijo prepreči, da bi z izvršitvijo protiustavnega akta za pritožnika nastale nepopravljive škodljive posledice, v konkretnem primeru ni podan. Škodljive posledice za pritožnika so prenehale že z vročitvijo sklepa senata o podaljšanju pripora. Ker morata biti pogoja za izjemno predčasno odločanje o ustavni pritožbi izpolnjena kumulativno, procesni pogoji za obravnavo ustavne pritožbe v tem delu niso izpolnjeni in jo je bilo treba zato v skladu z določbo 2. alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS zavreči.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka in 2. alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata

dr. Boštjan M. Zupančič