Jedro

Upravni organi morajo glede določanja stranskih udeležencev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja odločati skladno z ZUP in materialnimi predpisi, ki določajo pravno korist oseb, ki zatrjujejo pravni interes za sodelovanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožbi se delno ugodi, sklep Upravne enote Radovljica št. 351-164/2010-10 z dne 21. 7. 2010 se odpravi v 2. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožba zoper 2. točko odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-352/2010-2-KB z dne 17. 12. 2010 se zavrže. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR v roku 15 dni od vročitve te sode, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano 2. točko navedenega sklepa zavrgel predlog tožnika za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo istega organa št. 351-322/2009-7 z dne 14. 12. 2009, s katero je bilo investitorjema A.A. in B.B. (prizadetima strankama v tem upravnem sporu) izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta – ograje in opornega zidu s posegom na zemljišču s parc. št. 325/5 k.o. ... S 1. točko izreka sklepa je navedeni postopek za izdajo gradbenega dovoljenja obnovil po uradni dolžnosti, s 3. točko pa je zadržal izvršitev navedene odločbe, ki je postala pravnomočna dne 29. 12. 2009. V obrazložitvi sklepa upravni organ navaja, da je pri izdaji gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt vezan na določbe Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 in naslednji, v nadaljevanju ZGO-1), ki v 74. b členu določa, da je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta stranka samo investitor. Ker lahko po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji, v nadaljevanju ZUP) obnovo postopka postopka predlaga samo oseba, ki bi v postopku morala biti udeležena kot stranka, pa ji ta možnost ni bila dana, dovoljenje pa se nanaša na gradnjo nezahtevnega objekta, v katerem je po 74. b členu ZGO-1 stranka samo investitor, predloga ni vložila upravičena oseba. Zahtevo tožnika za obnovo postopka je zato zavrgel na podlagi 267. člena ZUP (2. točka izreka sklepa).

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper 2. točko sklepa upravnega organa prve stopnje, z izpodbijano 2. točko odločbe pa odpravil 1. in 3. točko sklepa upravnega organa prve stopnje in obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt št. 351-322/2009-7 z dne 14. 12. 2009, investitorjev A.A. in B.B. – za gradnjo opornega zidu in ograjo na zemljišču parc. št. 325/5 k.o. ..., ki je bila uvedena po uradni dolžnosti, ustavil. S 3. točko je zavrnil zahtevo tožnika za povrnitev stroškov pravnega zastopanja v zvezi s pritožbo.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka dogovor z dne 1. 7. 2004 napačno štela za soglasje za gradnjo na meji in za manjši odmik objekta od meje. Sploh pa soglasje ni bilo dano za gradnjo pol metra visoke ograje na pol metra visok zid. Opozarja, da je gradnja v nasprotju z 28. členom PUP ..., kar podrobneje pojasni. Poleg tega sta prizadeti stranki zgradili objekt povsem v nasprotju z gradbenim dovoljenjem. Tožnik je predlagal obnovo, ker je bila odločba izdana na podlagi neresničnih navedb prizadetih strank, poleg tega pa tudi dejansko ne gre za nezahtevni objekt, saj je glede na gradbenotehnične značilnosti zgrajenega objekta očitno, da to ni oporni zid z višino manj kot 1,5 m ali ograja nižja od 2,2 m, temveč sta prizadeti stranki dejansko zgradili teraso v višini kote pritličja svoje stanovanjske hiše, za kar bi potrebovali gradbeno dovoljenje. Poleg tega je napačen zaključek toženke, da so podani pogoji za zavrženje njegovega predloga za obnovo postopka. Glede na naravo gradnje, ki je bila dovoljena, je očitno, da posega v njegove pravice in obveznosti, saj je bil na mejo njegove parcele postavljen objekt višine preko 2,4 m. Takšna gradnja predstavlja poseg v njegove pravice, med drugim tudi v lastninsko pravico. Poleg tega je močno spremenila bivalne razmere na njegovi nepremičnini. Kljub določbi 74. b člena ZGO-1 ni mogoče izključiti uporabe določb 42. in 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Upravni organ druge stopnje pa je tudi napačno odločil, ko je v 2. točki izreka odpravil 1. in 3. točko sklepa upravnega organa prve stopnje, kar podrobneje pojasni. Predlaga, da sodišče sklep upravnega organa prve stopnje v 2. točki spremeni tako, da se predlogu za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo Upravne enote Radovljica št. 351-322/2009-7 z dne 14. 12. 2009, ugodi in se obnova tega postopka dovoli oz. Podrejeno, naj ta sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, odločbo upravnega organa druge stopnje pa odpravi v 2. točki izreka in toženki naloži, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Prizadeti stranki A.A. in B.B. v odgovorih na tožbo navajata, da so se vsa dela na zahodni meji, ki so zdaj sporna, začela šele po sklenitvi dogovora s tožnikom. Tožnik je vsakodnevno prisostvoval gradnji ter jo nadziral in usmerjal delavce, večkrat pa so imeli tudi osebni kontakt. Neresnične so navedbe, da ni dovolil manjšega odmika od predpisanega, saj je v dogovoru jasno zapisano, da so si stranke začeto gradbišče ogledale in na to nimajo pripomb. Izkop se kasneje ni spreminjal ali premikal. Gradbena inšpektorica je dne 6. 8. 2009 ugotovila, da je zgrajeno v skladu z dogovorom in izdanim dovoljenjem. Pri tem nadzoru je bil prisoten tudi tožnik, ki na kraju samem ni imel pripomb na ugotovitve gradbene inšpekcije.

K 1. točki izreka: Tožba zoper sklep o zavrženju tožnikovega predloga za obnovo postopka je utemeljena.

Izpodbijana odločitev temelji na 74.b členu ZGO-1, Ustavno sodišče pa je z odločbo št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 20/11) razveljavilo prvi in drugi odstavek 62. člena ter 74.b člen ZGO-1, ker je presodilo, da je s temi določbami posameznikom, ki imajo v materialnem pravu izkazan pravni interes za varstvo svojih pravnih koristi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, uvedenem na zahtevo investitorja, odvzeta možnost učinkovitega varovanja njihovih pravnih koristi. Navedena odločitev ustavnega sodišča se nanaša na priznanje statusa stranke v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja, prav od tega vprašanja pa je odvisna utemeljenost predloga za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, ki je v obravnavanem primeru sporna Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – ZUstS) v 44. členu določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Povedano z drugimi besedami, odločba Ustavnega sodišča učinkuje na vse postopke, ki še niso pravnomočno končani. Ker je bil obravnavani postopek obnove začet že pred izdajo navedene odločbe Ustavnega sodišča dne 3. 3. 2011, do njene izdaje pa še ni bil pravnomočno končan, v zadevi ni mogoče uporabiti 74.b člena ZGO-1 kot podlage za presojo obnovitvenega razloga po 9. točki 260 člena ZUP, torej ali bi tožnik moral biti udeležen kot stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta.

Kot je navedlo Ustavno sodišče v 36. točki obrazložitve, bodo morali pristojni upravni organi glede določanja stranskih udeležencev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja o tem vprašanju odločati skladno z ZUP in materialnimi predpisi, ki določajo pravno korist oseb, ki bodo zatrjevale pravni interes za sodelovanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Enako velja tudi v obravnavanem primeru, ko gre za vprašanje, ali bi tožnik moral biti udeležen kot stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta, od katerega je odvisno, ali je podan uveljavljani razlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano 2. točko sklepa upravnega organa prve stopnje (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji – v nadaljevanju ZUS-1) in mu zadevo v tem delu vrnilo organu v ponovni postopek.

V ponovnem postopku upravni organ ne bo smel odločati po določbah ZGO-1, ki jih je Ustavno sodišče razveljavilo, ne glede na to, da je tožnik predlog za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP vložil še pred razveljavitvijo teh določb. Pri ponovnem odločanju pa bo upravni organ moral ugotoviti, ali ima tožnik pravni interes, ki mu ga priznava materialno pravo in na podlagi teh ugotovitev ponovno odločiti o tožnikovem predlogu za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Prav tako bo moral upoštevati pravna stališča iz te sodbe in ponovno preizkusiti, ali so v zadevi izpolnjeni pogoji za sodelovanje tožnika v postopku (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka: Po določbi 1. odstavka 17. člena ZUS-1 je tožnik lahko oseba, ki je bila stranka ali stranska udeleženka v postopku izdaje upravnega akta.

Ker tožnik v postopku obnove, začetem po uradni dolžnosti, ni bil stranka ali stranski udeleženec, glede na določbo 17. člena ZUS-1 tudi ne more biti stranka v upravnem sporu, v katerem izpodbija to odločbo. To pomeni, da je tožbo vložila oseba, ki za njeno vložitev ni aktivno legitimirana. Tožbo zoper 2. točko izreka odločbe upravnega organa druge stopnje je bilo zato potrebno po 3. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. K 3. točki izreka: Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), po katerem je tožnik, ki v sporu uspe, če je bil v postopku zastopan po odvetniku in je bila zadeva rešena na nejavni seji, upravičen do povrnitve stroškov v višini 350,00 EUR.