Jedro

Objekt kazenskopravnega varstva pri nedotakljivosti stanovanja ni pravica do lastnine, temveč posameznikova pravica do zasebnosti v prostorih, ki jih uporablja za bivanje in kamor spusti le osebe, ki jim to dovoli.

Nedostojno vedenje in nadlegovanje drugega pri mirni uporabi stanovanja, ki se kaže v vstopanju obdolženke v dnevno sobo ter spalnico ob hkratnih grožnjah z neupravičenim slikovnim snemanjem spolnega odnosa oziroma oseb brez oblačil, je nedopusten poseg v pravico do zasebnosti uporabnika stanovanja.

Izrek

Pritožbi državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in stroških kazenskega postopka glede dejanja pod tč. 1 razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena ter se v nerazveljavljenih delih (glede dejanja pod tč. 2) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Sevnici obdolžena A. A. in B. B. oprostilo obtožb za kaznivi dejanji kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1 (v primeru A. A.) ter ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 v zvezi s 7. členom KZ-1B (v primeru B. B.). Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da stroški postopka, potrebni izdatki obdolžencev in nagrada ter potrebni izdatki njunih zagovornikov obremenjujejo proračun, sodna taksa pa se ne odmeri.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (pritožbeni razlog po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da oba obdolženca spozna za kriva kaznivih dejanj po obtožbi in vsakemu izreče denarno kazen v višini 130 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, skupno torej 3.900,00 EUR, plačljivo v roku treh mesecev.

3. Na pritožbo sta odgovorila zagovornika obeh obdolženih ter oba predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede dejanja pod točko 1 (obdolžena A. A.):

5. Državna tožilka v pritožbi utemeljeno izpodbija razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da obdolženka s svojim ravnanjem ni izpolnila zakonskih znakov kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1. Kot je razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je prvostopenjsko sodišče ob upoštevanju dejstva, da sta bila v času storitve očitanega dejanja oba obdolženca kot bivša zakonca solastnika (pravilneje: skupna lastnika) stanovanjske hiše na naslovu T. 37 (s tedaj še nedoločenima lastniškima deležema), sprejelo stališče, da obdolženkino solastništvo nepremičnine že pojmovno zajema njeno pravico do izvrševanja posesti v vseh prostorih tudi kritičnega večera, posledično pa, da „z njenega stališča“ ni mogoče govoriti o tujem stanovanju kot zakonskem znaku očitanega kaznivega dejanja.

6. Pravilne so pritožbene navedbe, da tudi solastnik hiše, ki v njej ne stanuje in v kateri ima pravico uporabe druga oseba, v konkretnem primeru B. B., s svojim neupravičenim vstopom izpolni zakonske znake očitanega dejanja. Kot izhaja iz ustavnosodne prakse ter prakse Vrhovnega sodišča, objekt kazenskopravnega varstva pri nedotakljivosti stanovanja ni pravica do lastnine, temveč posameznikova pravica do zasebnosti v prostorih, ki jih uporablja za bivanje in kamor spusti le osebe, ki jim to dovoli. V konkretni zadevi ni sporno, da se je obdolženka iz stanovanjske hiše odselila v letu 2003, že sama pa se je v zagovoru sklicevala na zapisnik naroka v eni od pravdnih zadev, kjer je navedeno, da lahko v hiši uporablja le svojo sobo, medtem ko posest v spodnji etaži, kar zajema tudi dnevno sobo ter spalnico, izvaja izključno B. B. Solastnik sme svoje solastniško upravičenje v smislu soposesti nepremičnine izvajati le pod pogojem, da ne moti mirne posesti souporabnika, tj. da izvajanje posesti ne presega običajnih okvirov. Nedostojno vedenje in nadlegovanje drugega pri mirni uporabi stanovanja, ki se kaže v vstopanju obdolženke v dnevno sobo ter spalnico ob hkratnih grožnjah z neupravičenim slikovnim snemanjem spolnega odnosa oziroma oseb brez oblačil, je nedopusten poseg v pravico do zasebnosti uporabnika stanovanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so glede odločilnih dejstev tudi razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju sami s sabo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje zaključuje, kot že povedano, da je obdolženka imela pravico vstopiti v „hišo“ (očita pa se ji neupravičen vstop v konkretne prostore v hiši, ki jih uporablja B. B.), istočasno pa se na str. 8 in 9 izpodbijane sodbe opredeli, da ne bi smela vstopiti v spalnico. Prav to pa je (poleg vstopa ter neodstranitve iz dnevne sobe) ključna vsebina očitka obtožbe, ki ga je prvostopenjsko sodišče materialnopravno zmotno presodilo.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, ki utemeljeno graja nesprejemljivo sodbeno obrazložitev, da je imela obdolženka pravico vstopiti v hišo zaradi vzdrževanja oziroma stroškov, saj navedeni razlogi ne morejo upravičevati njenega zadrževanja v zasebnih prostorih uporabnika, celo v nočnem času, prav tako pa se obdolženka na takšne motive za vstopanje v zagovoru niti ni sklicevala. Omenjala je domnevno kričanje, ki naj bi ga povezala s hčerko (pri čemer je dokazni postopek pokazal, da hčere v kritičnem času sploh ni bilo doma), vendar pa njenega zagovora ne potrdita B. B. in C. C., ki sta kakršno koli kričanje zanikala, niti priča D. D., ki je izpovedal zgolj o „ženskem stokanju“, kar pa z ozirom na dejstvo, da sta imela C. C. ter B. B. v hiši spolni odnos, niti ni presenetljivo. Hkrati je neprepričljivo in pravzaprav neobrazloženo razlogovanje izpodbijane sodbe, da značilnosti obdolženkinega mobilnega telefona ter delež svetlobe v hiši „bolj nakazuje“ na to, da je obdolženka želela preveriti, kaj je s hčerko. Ali so bila vhodna vrata odklenjena ali ne, je za odločitev v tej zadevi povsem nepomembno. S pritožbo pa se je strinjati tudi v delu, kjer državna tožilka navaja, da bi se obdolženka (tudi če bi sprejeli njen zagovor o zaznanem kričanju in skrbi za hčerko) po tem, ko se je mogla prepričati, da hči ni ogrožena oziroma je niti ni doma, lahko in morala nemudoma odstraniti iz zasebnih bivanjskih prostorov drugega, še posebej ob njegovih večkratnih ter izrecnih zahtevah.

8. Ker je izpodbijana sodba glede kaznivega dejanja, opisanega pod točko 1, obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo absolutne narave, kot je bilo pojasnjeno, hkrati pa je sodišče prve stopnje pri presoji izhajalo iz napačnih materialnopravnih naziranj, je pritožbeno sodišče ob delni ugoditvi pritožbi sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje znova izvesti vse potrebne dokaze (B. B. bo v spremenjeni procesni situaciji mogoče zaslišati kot pričo) ter vnovič odločiti, ali je obdolženki očitano kaznivo dejanje dokazano tako v objektivnem kot v subjektivnem pomenu. Pri tem bo moralo upoštevati pravna stališča, ki jih je v tej odločbi navedlo sodišče druge stopnje, svojo odločitev pa obrazložiti razumljivo, prepričljivo in notranje koherentno.

Glede dejanja pod točko 2 (obdolženi B. B.):

9. Preizkus izpodbijane sodbe v delu, ki obravnava kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, je pokazal, da je sodišče prve stopnje v utemeljitev odločitve, da obdolženemu B. B. očitano dejanje ni dokazano, navedlo sprejemljive razloge, ki se jim sodišče druge stopnje pridružuje. Pritožbene navedbe državne tožilke, da je bilo dejansko stanje v tem delu zmotno ugotovljeno, pa takšne presoje ne morejo omajati.

10. Za odločitev je bistveno vprašanje, ali je ravnanje obdolženca, ki je A. A. nedvomno prijel in jo odvlekel iz dnevne sobe na odprto teraso, pri A. A. moglo ustvariti občutek osebne ogroženosti oziroma strahu za življenje in telo. Za obstoj predmetnega kaznivega dejanja res ni ključno, ali je storilec svojo nakazano grozečo namero nameraval uresničiti ali ne, je pa odločilno, ali je grožnja resna ter objektivno zmožna, da pri oškodovanki povzroči prestrašenost. Slednje pa v izvedenem postopku ni bilo dokazano.

11. Sodišče prve stopnje je na str. 8 in 9 izpodbijane sodbe ocenilo zagovora obeh obdolženih in izpovedbe prič ter na tej podlagi zaključilo, da dokazni postopek ni potrdil navedb A. A., da jo je obdolženec zvlekel vse do roba visoke terase brez ograje, nakar naj bi z njo še „zamahoval“ proti robu. Izvedeni dokazi nasprotno potrjujejo zagovor obdolženca, da je A. A. zgolj odstranil iz dnevne sobe, potem ko sama ni želela opustiti motenja posesti njegovih zasebnih prostorov, in sicer le do točke, ko jo je „postavil čez prag“ balkonskih vrat. Da ne bo ponavljanja, se razlogom sodbe sodišče druge stopnje pridružuje. Pri tem pa je pomembno, da izvedeni dokazi niso izpodbili obdolženčevega zagovora, da je A. A., ki se je kljub motenju posesti odstranitvi iz stanovanja silovito upirala, zvlekel proti najbližjemu, odprtemu izhodu na teraso, od koder nedvomno vodijo stopnice, po katerih je mogoče zapustiti prostore hiše. Prav tako dokazni postopek ne daje opore za trditve A. A., da naj bi jo obdolženec izpustil izključno zaradi prihoda D. D. v dnevno sobo, sicer pa bi s svojim početjem nadaljeval. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno, da je obdolženec z izvajanjem samopomoči zaradi predhodnega motenja posesti prenehal samoiniciativno, tj. takoj ko je A. A. odstranil iz dnevne sobe, in ne šele ob robu terase. Po presoji pritožbenega sodišča je imel obdolženi pravico do samopomoči, tudi v smislu izpolnjenosti pogojev po 31. členu Stvarnopravnega zakonika. Kljub jasno izraženim zahtevam A. A. prostorov obdolženca ni želela zapustiti, odhodu se je celo fizično upirala, zaradi česar ni mogoče sprejeti stališča pritožbe, da bi jo lahko obdolženi mirno pospremil do vhodnih vrat. 12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izpovedba C. C., po kateri je A. A. še na terasi grabila po zunanji steni hiše ob leseni klopi, ovrže obdolženčev zagovor. Pritožnica spregleda, da tako personalni dokazi kot fotografije v spisu izkazujejo, da se omenjena lesena klop nahaja povsem ob vhodu v hišo, torej v neposredni bližini praga, zaradi česar oprijemanje A. A. v tem predelu ne dokazuje, da jo je obdolženec odvlekel še kam dlje prek praga, kot je potrebno, da oseba v celoti zapusti notranje prostore. Državna tožilka spregleda tudi izpovedbo C. C., da sta obdolženec in A. A. odnehala zato, ker mu A. A. očitno ni bila (fizično) kos, kar pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da bi obdolženec z vlečenjem lahko nadaljeval, če bi bil to resnično njegov namen. Obdolženčevega ravnanja ni kot ogrožajočega prepoznal niti D. D., saj je dogajanje na terasi v družbi gole C. C. zgolj opazoval iz dnevne sobe. A. A. pa ni skušal niti pomagati, kar bi gotovo storil, če bi bila v življenjski nevarnosti. Pritožnica neuspešno problematizira verodostojnost izpovedbe C. C., saj je o svojem pasivnem opazovanju izpovedal tudi priča D. D. sam.

13. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da ni bilo dokazano, da se je A. A. ob obdolženčevem ravnanju prestrašila za svoje življenje, kot je sicer navajala. V tem pogledu je odločilno ugotovljeno dejstvo, da se je po tem, ko jo je obdolženec na terasi izpustil, samoiniciativno vrnila v dnevno sobo, tam iskala mobilni telefon, razpravljala z ostalimi prisotnimi in se v stanovanju vsaj še nekaj časa zadrževala. Povsem neživljenjsko je, da oseba, ki bi se v tolikšni meri čutila ogroženo, kot skuša prikazati A. A., ne bi zapustila terase po dobro poznanih stopnicah (ne oziraje se na to, ali je bilo pobočje, kamor stopnice vodijo, nekoliko slabše osvetljeno ali ne) ter se na ta način umaknila storilcu, ki naj bi ji stregel po življenju. A. A. pa je, prav nasprotno, silila nazaj v hišo in v bližino obdolženca, kar poraja precejšen dvom v zatrjevanja, da je obdolženčevo prejšnje ravnanje dojela kot resno grožnjo zoper življenje in telo. Navedenega ne more omajati pritožbeno izpostavljanje klicev A. A., namenjenih D. D., češ da jo obdolženec namerava ubiti, saj so za tovrstno kričanje možni številni razlogi, začenši s teatralnostjo. Ključno pa je, da bi bilo za obsodbo treba s stopnjo gotovosti dokazati, da so bili ti klici odraz vtisa osebne ogroženosti, česar pa dokazni postopek pred prvostopenjskim sodiščem ni potrdil. Po obrazloženem ni mogoče pritrditi niti pritožbeni tezi, da so sledi poškodb, ki jih je nedvomno utrpela A. A., posledica njenega upravičenega upiranja protipravnemu ravnanju obdolženca. Bolj sprejemljivo je stališče izpodbijane sodbe, da gre za posledice, ki so nastale zaradi neutemeljenega (fizičnega) nasprotovanja zapustitvi dnevnega prostora. Ker torej ni dokazano, da bi pri A. A. sploh prišlo do občutka resne ogroženosti, ne more biti govora o storitvi očitanega kaznivega dejanja. Zato so brezpredmetna pritožbena izvajanja, ki skušajo dokazati ter utemeljiti obstoj direktnega naklepa pri obdolžencu.

14. Državni tožilki s pritožbo ni uspelo vnesti pomislekov v dokazne zaključke sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja, opisanega pod točko 2 izreka, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno, izpodbijano sodbo pa je potrdilo, saj pri presoji ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu s prvim odstavkom 383. člena ZKP pazi po uradni dolžnosti.