Jedro

Manj verjetna je pravica dediča, ki trdi, da v zapuščino predmetno stanovanje ne spada, saj je kot zemljiškoknjižna lastnica v zemljiški knjigi vpisana zapustnica.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem obsegu (glede napotitve dediča S.J. na pravdo) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zapuščinski postopek prekinilo do rešitve pravdne zadeve, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod opr.št. P 85/03 zaradi ugotovitve, ali je J.R. lastnik (do celote) stanovanja v prvem nadstropju, kopalnice in shrambe v pritličju v skupni izmeri 53,70 m2, kot je to določno opredeljeno v izreku, nadalje do rešitve pravdne zadeve zaradi ugotovitve ali predstavlja stanovanje v P. in hranilna vloga na hranilni knjižici odprti pri B.d.d. v višini 408.113,70 SIT ter 194 delnic z oznako MHLR, izdajatelja M., d.d. in 1940 delnic z oznako MR1N izdajatelja M., d.d., skupno premoženje zapustnice in njenega izvenzakonskega partnerja J.S. in v primeru, da navedeno premoženje predstavlja njuno skupno premoženje, koliko znaša delež vsakega od njiju na tem premoženju ter J.S. napotilo na pravdo, da s tožbo, ki jo mora vložiti v 30-ih dneh zoper M.L., B.I., P.M., K.A., V.T.in J.Z. dokaže, da so navedeno stanovanje, hranilna vloga in delnice skupno premoženje zapustnice in znaša njegov delež na tem premoženju 1/2. Ob tem je dediča opozorilo, da bo v primeru, če ne bo ravnal po sklepu, zapuščinsko obravnavo nadaljevalo in jo končalo ne glede na zahtevke, glede katerih je bil napoten na pravdo.

Zoper sklep se je dedič S.J. pritožil. Meni, da odločitev ni pravilna, pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tako ugodi, da sklep spremeni in napoti na pravdo druge dediče, podrejeno sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče šteje namreč pravico dediča za manj verjetno in svojo odločitev opre le na dejstvo, da je vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica stanovanja zapustnica, napotitve glede drugega premoženja pa ni obrazložilo. Dejstvo, da je vpisana kot lastnica stanovanja zapustnica je jasno, saj je bila imetnica stanovanjske pravice in je stanovanje odkupila po Stanovanjskem zakonu. Dediči so na naroku izjavili, da pritožniku priznavajo status izvenzakonskega partnerja. Zakonita domneva pa je, da predstavlja premoženje enega od zakoncev, če je pridobljeno v času trajanja zakonske zveze oziroma zunajzakonske zveze, njuno skupno premoženje in da je delež vsakega do 1/2. Nenazadnje pa je sodišče tudi razglasilo pritožnika za dediča. Njegova pravica je po mnenju pritožnika bolj verjetna in zato bi moralo sodišče napotiti na pravdo tiste dediče, ki niso priznali, da predstavlja to premoženje skupno premoženje. Pripominja še, da je odločitev preuranjena, saj pravda glede lastništva stanovanja z J.R., ki teče pred okrožnim sodiščem, še ni končana. To je nekakšno predhodno vprašanje v tem zapuščinskem postopku, od rešitve tega pa je odvisno, ali bo potrebno sprožiti pravdo glede stanovanja ali ne. Vložitev tožbe namreč za pritožnika predstavlja velik strošek.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče v zapuščinskem postopku odloča o pravicah dedno pravne narave (npr. kdo so zapustnikovi dediči, katero premoženje sestavlja zapuščino, katere pravice iz zapuščine gredo posameznim dedičem in volilojemnikom, ...). Odločanje o obstoju in obsegu teh pravic pa je vezano lahko tudi na rešitev predhodnega vprašanja. Reševanju predhodnih vprašanj urejajo členi 210 do 213 Zakona o dedovanju (ZD). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je med dediči spor o tem, ali določeno premoženje spada v zapuščino (1.tč. 212.čl. ZD). Zato je pravilno postopalo, ko je prekinilo zapuščinsko obravnavo in napotilo stranko na pravdo. Na pravdo pa mora sodišče napotiti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (1.odst. 213.čl. ZD). Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je manj verjetna pravica dediča, ki trdi, da v zapuščino predmetno stanovanje ne spada, glede na trditve sodedičev, da stanovanje spada v zapuščino, saj je ugotovljeno, da je kot zemljiškoknjižna lastnica v zemljiški knjigi vpisana zapustnica. Res je pritožnik dedič, toda skupno premoženje je le tisto premoženje, ki je v času skupnosti pridobljeno in to s skupnimi sredstvi (51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Po drugi strani pa Stvarnopravni zakonik v 11.čl. uzakonja domnevo, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je v zemljiški knjigi vpisan. Pritožnik lahko dokazuje, da to dejstvo, ki se po zakonu domneva, ne obstoji (3. odst. 214. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je njegova pravica manj verjetna, enako glede denarnih sredstev, saj je očitno, glede na ugotovitve v postopku, kot to izhaja iz ugotovitev na zapuščinski obravnavi, da gre za sredstva, ki so formalno last zapustnice. Odločitev je torej pravilna, podlago ima v 212. in 213. čl. ZD. Neutemeljeno pritožba tudi trdi, da je odločitev o zahtevku tretjega, ki toži dediče na ugotovitev, da je izključni lastnik predmetnega stanovanja in je v teku že pravda, predhodno vprašanje za rešitev te zadeve. Za take trditve ni podlage v zakonu, nenazadnje ne gre niti za spor med dediči. Pritožbeno sodišče, ki tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, je iz navedenih razlogov pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.tč. 365.čl. ZPP v zvezi s 163.čl. ZD).