Jedro

Tudi če dogovor ne bi bil zadosten pravni naslov za pravo priposestvovanje služnosti, so podani pogoji za nepravo priposestvovanje. Vprašanje, ali je imel tožnik ustrezen oziroma zadosten pravni naslov, ki omogoča sklepanje o dobri veri, ni pomembno. Pri nepravem priposestvovanju se ne zahteva dobra vera priposestvovalca in zato tudi ni nujno, da bi priposestvovalec izvrševal služnost na podlagi pravnega naslova, potrebnega za njeno pridobitev. Bistveno je redno dvajsetletno izvrševanje stvarne služnosti, ki ji lastnik služeče stvari ni nasprotoval.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin, parc. št. 518/3, 518/1, 518/2 in 517, k. o. ..., sedaj v lasti tožnika, obstaja na služeči nepremičnini s parc. št. 1072/67, iste k. o., sedaj v lasti toženca, stvarna služnost hoje in voženj s traktorjem s priključki, to je nakladalko za seno, balirko ter prikolico za drva, po poti širine okoli 3 m in dolžine 100 m, ki poteka od zahodnega dela služeče parcele s št. 1072/67, kjer se priključi na javno pot s parc. št. 3402/2, iste k. o., po služeči parceli v smeri vzhod, nato zavije v smeri sever, nato pa zopet v smeri vzhod, vse do gospodujoče parcele s št. 518/3, kot je razvidno iz začetnega prikaza PISO, ki je sestavni del te sodbe (I. točka izreka). Tožencu je še naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v višini 1.109,00 EUR (II. točka izreka).

2. Toženec se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je odločitev v nasprotju z materialnim pravom in obremenjena z relativnimi in absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka. Uveljavlja kršitev določb iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožnik se ne strinja z zaključkom nižjega sodišča, da je bil dogovor ter opravljeno plačilo leta 1983 dejansko odmena za ustanovitev služnosti. Pravdni stranki sta se sicer dogovorili glede uporabe sporne poti, a omejeno za obdobje 20 let. To izhaja iz dokumenta z dne 16. 4. 1982, ki povzema vsebino omenjenega dogovora, navedeno pa sta na zaslišanju potrdili tudi priči A. A. (toženčev oče) in B. B. (toženčev stric). Dokument dokazuje, da tožnik sporne poti po poteku 20 let ni uporabljal v dobri veri. Skladno z določbo 217. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pa stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, če je bila služnost dovoljena do preklica. Sodišče neutemeljeno zaključi, da je tožnik od leta 1983 do 2108 uporabljal sporno pot na podlagi dogovora in skladno z določili Zakona o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) priposestvoval že leta 1993. Ker je bil dogovor za uporabo poti dogovorjen za časovno omejeno obdobje, se takšen dogovor ne more šteti za zadostni pravni naslov, na podlagi katerega bi tožnik lahko v dobri veri že leta 1993 priposestvoval služnosti. Nemogoče je, da je bil dogovor v letu 1983 mišljen kot ustanovitev služnosti. Če bi bilo tako, bi bila služnost sklenjena s pisno pogodbo, a ni bila. Nepravilna je zato tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni pogoji za nepravo priposestvovanje. Ker dogovor ni zadosten pravni naslov, saj sta se tožnik in B. B. (toženčev ded) leta 1983 dogovorila za dvajsetletno uporabo sporne poti, tožnik po poteku obdobja ni mogel biti glede uporabe poti v dobi veri.

Tudi zaključek sodišča o neprepričljivosti toženčevih trditev o dogovorjeni uporabi poti za obdobje 20 let je neutemeljen. V izpodbijani sodbi je pavšalno navedeno, da iz dopisa z dne 16. 4. 1982 ni razvidno, da bi bil dogovor sklenjen za to obdobje. Iz dopisa, ki ga omenja sodišče, jasno izhaja, da se uporaba poti dogovori za 20 let, to potrjuje zapis v njem, da »se lahko bodoča pogodba do poteka 20 let prekliče«. Neutemeljen je zato zaključek, da ni mogoče sklepati o časovni veljavnosti dogovora. Tudi očitek sodišča, da priče A. A. ter B. B. in C. C. (toženčeva strica), ki so izpovedale, da je bil dogovor sklenjen za določeno obdobje, niso prepričale iz razloga, ker so zainteresirani za izid pravde, ne more biti upravičen. Enako se lahko očita tudi tožnikovim pričam. Navedena argumentacija je vsebinsko prazna. Sodišče ne pojasni, zakaj toženčevim pričam ne verjame, kar je nenavadno ob tem, da sta bili priči B. B. in C. C. ob sklepanju dogovora prisotni, kar daje njunima izpovedbama večjo težo. Neobrazložen je tudi zaključek sodišča, da je neživljenjsko, da bi bil takšen dogovor sklenjen za določeno obdobje. Vprašanje, ali je bi dogovor sklenjen za določen čas, je ključno, zato bi moralo sodišče svoj odgovor opredeljeno pojasniti. Ob navedenem se pogoji za nepravo priposestvovanje po drugem odstavku 217. člena SPZ še niso iztekli. Od leta 2003, ko je potekla dvajstetleno obdobje, sta toženec in njegov prednik A. A. uporabo pač tolerirala, čeprav tožnik ni imel več dovoljenja zanjo. Stališče sodne prakse je, da prehodno časovno omejeno izvrševanje služnosti ne more voditi do zaključka, da je stranka v dobri veri glede pridobitve stvarne služnosti.

Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zaključilo, da toženec v času prenosa lastninske pravice nanj v letu 2017 ni bil dobroverni pridobitelj nepremičnine prosto bremen. Četudi je toženca občasno videl hoditi in voziti po poti, ni mogel sklepati na obstoj stvarne pravice. Tožnik je redko uporabljal sporno pot, nihče od domačih toženca tudi ni obvestil o obstoju kakšnega dogovora oziroma o plačilu za uporabo poti. Zato ni imel razloga za raziskovanje okoliščin o tem, da je njegova nepremičnina kakorkoli obremenjena. Toženec je bil leta 2017 v opravičljivi zmoti, da je pridobil zemljišče, ki je prosto vseh bremen.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je očitek kršitve postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotje med vsebino dokaza in razlogi sodbe - protispisnost je lahko le napačen prepis vsebine listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razloge (povzetek listine), pri katerem se sodišče vrednostno še ni opredelilo. Če zatrjevano nasprotje ni nastalo pri prenosu vsebine iz spisa v sodbo, pač pa je rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za očitek protispisnosti, temveč kvečjemu za očitek zmotne dokazne ocene.1 Pavšalni pritožbeni očitek brez konkretne opredelitve, v čem in kako naj bi se kazal napačen prepis, ne utemeljuje očitane kršitve postopka. Očitek napačne ali pomanjkljive dokazne ocene določenega dokaza (v povezavi z drugimi dokazi) lahko meri na zmotno ugotovitev dejanskega stanja in ne na to procesno kršitev.

6. Izpodbijana sodba tudi ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V njej so navedeni (zadostni in prepričljivi) razlogi o odločilnih dejstvih kot tudi argumentacija v smeri odgovora na posamezna sporna pravna in dejanska vprašanja, ki so se pojavila in obravnavala v zadevi. Odločitev je mogoče preizkusiti. Pritožbeno ponavljanje posameznih (pravočasnih) trditev, podanih že pred sodiščem prve stopnje, ki jih je sodišče prve stopnje obravnavalo in se do njih tudi konkretno opredelilo, ne utemeljuje obstoja očitane kršitve postopka.

7. Tožnik je uveljavljal obstoj stvarne služnostne pravice, pridobljene s priposestvovanjem. Zahteval je, da se ugotovi služnostna pravica na toženčevi nepremičnini s parc. št. 1072/67, k.o. ..., v korist nepremičnin s parc. št. 518/1, 581/2, 681/3 in 517, iste k.o. Sodišče prve stopnje se je v okviru trditvene in dokazne podlage obeh strank osredotočilo na obdobje po letu 1981, ko je tožnik postal lastnik gospodujočih nepremičnin. Obstoj poti zadnjih štirideset let ni pritožbeno sporen, v smislu, da ta ne bi obstajala oziroma da ne bi potekala, kot je tožnik zatrjeval. Tudi ni sporno, da jo je tožnik vse od leta 1983 do leta 2017, ko je toženec postal lastnik služeče nepremičnine, oziroma do leta 2018, ko je služečo nepremičnino spremenil iz gozda v travnik in tožniku onemogočil uporabo gospodujočih (štirih travniško gozdnih) površin, le-te uporabljal v izpodbijani sodbi ugotovljenem obsegu za namen kmetijskega gospodarjenja.

8. Glede na v izpodbijani sodbi neizpodbito izhodišče nižjega sodišča, da se priposestvovalna doba ugotavlja od leta 1983, ko je tožnik nesporno s tedanjim lastnikom služeče nepremičnine, toženčevim dedom B. B., razrešil dvoletni spor glede uporabe poti, so pri odločanju glede pridobitve stvarne služnosti s priposestvovanjem lahko upoštevna pravila ZTLR (54. člen) in SPZ (217. člen v zvezi s 269. členom). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik pridobil stvarno služnost, ker jo je dejansko izvrševal v dobri veri deset let (t. i. pravo priposestvovanje služnosti), kot tudi s potekom dvajsetih let (t. i. nepravo priposestovanje služnosti) v luči 217. člena SPZ. Na tem mestu velja opozoriti, da ZTLR, ki je veljal pred uveljavitvijo SPZ, pravega priposestvovanja ni urejal. Določba 54. člena takrat veljavnega ZTLR je namreč določala, da se služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval. Takšna je tudi vsebina določbe drugega odstavka 217. člena veljavnega SPZ, ki ureja pogoje za t. i. nepravo priposestvovanje služnosti. Od leta 2003 pa je SPZ v prvem odstavku 217. člena določil tudi pogoje za t. i. pravo priposestvovanje služnosti. Sodišče prve stopnje je upoštevaje prvi odstavek 269. člena SPZ pravilno upoštevalo materialno pravo in v njegovi luči ugotavljajo, ali so izpolnjeni pogoji za obe vrsti priposestvovanja služnosti. V konkretnem primeru so tudi po presoji pritožbenega sodišče podani pogoji za nastanek stvarne služnosti s priposestvovanjem.

9. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožnik neprekinjeno uporabljal sporno pot in dejansko izvrševal služnost za (v izpodbijani sodbi) ugotovljen namen in v ugotovljenem obsegu od leta 1983 do 2018, kateremu nihče ni nasprotoval, ne toženčev ded, ne oče. V vsem tem času je tožnik sporno pot, ki je sicer danes slabše vidna, je pa bila uporabljena na (navzven) zaznaven način, uporabljal takrat, ko je bilo potrebno (sezonsko) gospodarjenje z gozdnim in travniškim zemljiščem. Pri uporabi ga je opažal/videl (poleg zaslišanih prič) tudi toženec, kot je to sam priznal. 10. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča, da je tožnik pot dejansko uporabljal od razrešitve spora, ko je prišlo do odplačnega dogovora med njim in B. B. To med strankama niti ni bilo sporno. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno, da je šlo pri dogovoru za odmeno za ustanovitev služnosti, in to za neomejen čas. Ustno sklenjen dogovor je zadosten pravni naslov, saj se je na podlagi nesporno opravljenega plačila in (dolgoletne in neosporavane) uporabe služeče nepremičnine očitno tudi realiziral, zato je bil lahko tožnik na njegovi podlagi v dobri veri glede pridobitve stvarne pravice. Odsotnost sklenitve pisne pogodbe ne vodi do drugačnega zaključka.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da dogovor v letu 1983 ni bil mišljen kot ustanovitev neomejeno trajajoče služnosti, pač pa za obdobje 20 let. Ravno dopis z dne 16. 4. 1982, ki ga omenja pritožba, tega ne ponuja. Čeprav gre le za predlog toženčevega prednika B. B. o ureditvi spornega razmerja glede uporabe poti s sklenitvijo služnostne pogodbe, je očitno prišlo do uresničitve tega, sicer sklenitve pogodbe v ustni obliki, saj je ugotovljeno, da je tožnik predniku plačal odmeno za to, in pot nato tudi brez upiranj uporabljal do 2018. Do takrat sta to spoštovala tudi sin A. A. in toženec, kot njegova pravna naslednika. Iz dopisa toženčevega prednika v obliki predloga je tudi razvidno, da je pogoj za sklenitev pogodbe in s tem uporabo služeče nepremičnine ta »da se mora tožnik obnašati kot dober sosed, sicer se ta bodoča pogodba lahko do preteka 20 let od podpisa pogodbe prekliče«. Takšen zapis tudi po presoji pritožbenega sodišča ne daje razlage, da je bila (bodoča ustna) pogodba sklenjena za točno določeno obdobje ali do preklica, temveč ravno nasprotno. O kakšni časovni omejenosti ni mogoče sklepati. Glede na zapis bi se pogodba lahko do poteka 20 let res preklicala, a pod pogojem. Da bi se dotlej pogoj izpolnil in da bi bila pogodba preklicana, pa niti ni bilo zatrjevano, tudi v pritožbi ne. Zapis v dopisu glede na okoliščine primera lahko vodi kvečjemu v nasprotno sklepanje, da je bila dogovorjena časovno neomejena služnost sporne poti. Sodišče prve stopnje je v zvezi s časovno veljavnostjo pogodbe v dokazno oceno vključilo tudi izpovedi pravdnih strank in njunih prič. Prepričljivo je obrazložilo, zakaj toženčevim pričam A. A., B. B. in C. C. ne verjame. Zmotno je pritožbeno stališče, da sodišče toženčevim pričam ni sledilo zato, ker so navedeni zainteresirani izid pravde. Zapis nima takšnega pomena, kot mu pripisuje pritožba. Sodišče je v 15. točki izpodbijane sodbe tehtalo izpovedi zaslišanih nasprotujočih prič in pojasnilo, zakaj izpovedi toženčevih treh prič v povezavi z drugimi dokazi niso prepričljive. Da bi bili priči C. C. in B. B. (strica toženca) ob sklepanju dogovora (med tožnikom in toženčevim dedom B. B.) v letu 1983 prisotni, v postopku pred nižjim sodiščem ni bilo zatrjevano (prvi odstavek 337. člena ZPP), tudi sicer pa je to bežno izpovedal le B. B., medtem ko je C. C. to zanikal. Glede na to je neprepričljivo pritožbeno zavzemanje o večji teži in pomenu njunih izpovedi glede trajanja pogodbe.

12. Tudi če dogovor ne bi bil zadosten pravni naslov za pravo priposestvovanje služnosti, so podani pogoji za nepravo priposestvovanje. Vprašanje, ali je imel tožnik ustrezen oziroma zadosten pravni naslov, ki omogoča sklepanje o dobri veri, tu ni pomembno. Pri nepravem priposestvovanju se ne zahteva dobra vera priposestvovalca in zato tudi ni nujno, da bi priposestvovalec izvrševal služnost na podlagi pravnega naslova, potrebnega za njeno pridobitev. Bistveno je redno dvajsetletno izvrševanje stvarne služnosti, ki ji lastnik služeče stvari ni nasprotoval. To je v obravnavani zadevi tudi dokazno ugotovljeno. Dobrovernost priposestvovalca torej ni predpostavka nepravega priposestvovanja, vendar pa mora pri izvrševanju dejanj uporabe služeče nepremičnine ravnati pošteno. Kdaj priposestvovalec ne ravna pošteno, je določeno v tretjem odstavku 217. člena, enako v tretjem odstavku 54. člena prej veljavnega ZTLR, ki določa, da stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabil zaupanje lastnika, ali posestnika služne stvari, če je služnost izvrševal s silo ali zvijačo, ali če je bila služnost dovoljena do preklica. Pritožbeno sodišče se strinja, da teh okoliščin toženec, ki vprašanje poštenosti veže na vprašanje obstoja ustreznega pravnega naslova za izvrševanje služnostne pravice, ni dokazal. Kot je bilo že pojasnjeno, je med tožnikom in toženčevim pravnim prednikom obstajal dogovor o uporabi poti v luči obstoja stvarne služnosti za nedoločen čas. To je bilo prepričljivo ugotovljeno v izvedenem dokaznem postopku. Dejstvo je, da je tožnik sporno pot uporabljal okoli 35 let in da je obstajal odplačen dogovor. Očitno je, da je toženčev prednik z dogovorom privolil v časovno neomejeno uporabo poti. Toženec je trdil, da se je pravni prednik s tožnikom dogovoril za uporabo poti proti plačilu, a za točno določeno obdobje s preklicem. A tega izvedeni dokazi, tudi dokument z dne 16. 4. 1982, ne potrjujejo. Dejstvo je tudi, da se od leta 1983 do 2018 ni nihče upiral uporabi sporne poti s strani tožnika, kar govori kvečjemu v prid, da tudi o prekariju ni moč govoriti.

13. Toženčeva teza, da ga varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo, zaradi česar je dobil nepremičnino prosto bremen, torej prosto stvarne služnosti, je bila pravilno ovržena. Sodišče prve stopnje je v 14. točki izpodbijane sodbe tožencu pojasnilo, zakaj se ne more uspešno sklicevati na to načelo. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da toženec v letu 2017 kot novi pridobitelj služeče nepremičnine ni zadostno opravil svoje poizvedovalne dolžnosti, ki se izkazuje skozi potrebno skrbnost, da razišče zunanje okoliščine, ki lahko kažejo na že obstoječo ali pričakovano pravico, s katero je obremenjena nepremičnina, ki jo pridobiva, oziroma da se pozanima, kakšna je pravica neposrednega posestnika na nepremičnini.2 Toženec je v postopku priznal, da je tudi pred prevzemom kmetije v letu 2017 videl tožnika in njegovo družino, da se vozi in hodi po sporni poti. Ugotovljeno je, da je bila pogostost uporabe vezana na potrebna dela na gospodujočih nepremičninah, zato pavšalna pritožbena navedba, da ga je videl občasno, nima želene teže. Dejstvo je, da je zaznal tožnikovo večkratno dolgoletno uporabo poti. Ker so obstajali jasni zunanji prepoznavni znaki, da dejanska posestna stanja ne ustrezajo zemljiškoknjižnemu stanju, bi moral tožnik konkretneje poizvedeti, predvsem pri neposrednemu posestniku, o njegovi pravici na nepremičnini oziroma o statusu njegove uporabe. Situacija v naravi je razlog, ki bi moral tožencu vzbuditi dvom o pravilnosti podatkov v javni knjigi glede neobremenjenosti parcele. Okoliščina, da na obstoj služnosti ni pomislil, in da ga tudi domači niso obvestili o obstoju kakršnegakoli dogovora glede tožnikove uporabe, ne utemeljuje skrbne raziskovalne dolžnosti. Ker je ni opravil, se ne more uspešno sklicevati, da tožnikova pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne more iti njemu v škodo (prim. 44. člen SPZ)

14. Po povedanem so pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člena ZPP).

15. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP). Odločitev o njih je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Glej odločbe VS RS II Ips 54/2016, II Ips 235/2015, II Ips 1/2010, II Ips 722/2005, id. 2 Glej odločbe VS RS II Ips 192/2018, VSL I Cp 2306/2019 id.