Jedro

Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s spregledanimi trditvami tožnice (da je tožnica kot protipravno ravnanje očitala bistveno več kot zgolj neodzivnost toženke na njena SMS obvestila in sporočila), je torej neutemeljen. Glede na to, da je bila najprej obveznost tožeče stranke po sodni poravnavi v okviru šestmesečnega roka pisno in tudi to zgolj okvirno naročiti dela, česar ni storila, že osnovna predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti, protipravnost ravnanja toženke, ni podana. Sodišče prve stopnje je torej ostale dokazne predloge utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne. Tožnica v pritožbi ni pojasnila, zakaj in v zvezi s čim bi bilo zaslišanje odvetnika C. C. za odločitev v zadevi še relevantno ter kako bi na odločitev vplivalo, zato je tudi pritožbeni očitek o tovrstni kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v petnajstih dneh povrniti 746,64 EUR njenih stroškov z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki A., d. o. o., ..., Ljubljana, v roku 15 dni od prejema prvostopne sodbe plačati znesek 46.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 30. 3. 2018 dalje do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 2.996,67 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dale do plačila.

2. Zoper sodbo se je zaradi bistvenih kršitev postopka (po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev ustavnih pravic pravočasno pritožila tožnica.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo in priglasila stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da je predloženo pritožbo obravnavalo kljub temu, da je bila tožnica 15. 6. 2023 izbrisana iz sodnega registra, zaradi česar je bil postopek glede na 3. točko prvega odstavka 205. člena ZPP prekinjen. Vsa procesna dejanja v zvezi s pritožbo so bila namreč opravljena že pred prekinitvijo postopka (prim. drugi odstavek 207. člena ZPP).

6. Prvotna tožnica v tej zadevi (družba B., d. o. o., tudi že izbrisana1) je s toženko sklenila sodno poravnavo, v kateri se je toženka med drugim zavezala za tožnico opraviti strojna dela v denarni protivrednosti 46.000,00 EUR, naročena znotraj roka šestih mesecev od dneva sklenitve sodne poravnave, kar je bilo 30. 3. 2018. Po tožbenih trditvah toženka strojnih del ni opravila in svoje obveznosti ni izpolnila, tega namena pa naj ne bi imela že od samega začetka, saj se na pozive tožnice naj ne bi odzivala vse do poteka roka po sodni poravnavi. Tožnica od toženke zahteva povračilo premoženjske škode v vrednosti strojnih del, ki se jih je toženka zavezala opraviti.

7. Nesporno je, da sta stranki sklenili sodno poravnavo, s katero se je toženka zavezala, da bo tožnici izvedla strojna dela v višini 46.000,00 EUR po predhodno prejetem pisnem naročilu tožnice. V zvezi s šestmesečnim rokom, ki se je iztekel 30. 9. 2018 in v katerem bi morala tožnica toženki oddati pisno naročilo, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali tožnica tega ni mogla storiti zaradi razlogov na strani toženke. Po stališču sodišča prve stopnje bi lahko tožnica (ki takega naročila ni podala) sama definirala lokacijo izvedbe strojnih del, okvirni terminski plan in podobno, a tega ni storila, niti ni angažirala projektanta, prav tako ni izkazovala, da bi pozivala toženko k podaljšanju roka. Zato je zaključilo, da tožnica dogovorjenega roka za naročilo ni upoštevala, kljub temu, da so ji bile posledice poteka roka znane, obveznost toženke pa je s potekom šestmesečnega roka iz sodne poravnave prenehala. Toženka namreč s tem, ko ni odgovarjala na SMS obvestila in sporočila tožnice, ni kršila nobenih pogodbenih obveznosti oziroma zavez iz sodne poravnave.

8. Pritožnica sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (in hkrati kršitev pravic iz 25. člena Ustave RS), ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje odvetnika C. C., priče D. D. in za angažiranje izvedenca strojne stroke. Že na tem mestu višje sodišče pojasnjuje, da se do dokaza z angažiranjem izvedenca strojne stroke, ker tožnica tega dokaza niti ni predlagala, ne bo opredeljevalo.

9. V dokaznem postopku je sodišče prebralo vse listine pravdnih strank in zaslišalo takratna zakonita zastopnika tožnice E. E. ter toženke F. F. Ostale dokazne predloge je kot nepotrebne zavrnilo z obrazložitvijo, da je bilo pravno pomembno dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi izvedenih dokazov.

10. V zvezi s tem pritožnica le pavšalno uveljavlja, da naj bi bila očitana bistvena kršitev postopka podana že zato, ker nepopolna, površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga strankam naj ne bi omogočala omogoča polnega vsebinskega dialoga s sodiščem prve stopnje. Po stališču pritožnice bi sodišče prve stopnje moralo pojasniti razloge o nepotrebnosti ali nerelevantnosti predlaganih dokazov in zavrnitev vsakega posameznega dokaznega predloga ustrezno obrazložiti.

11. Vendar je kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP relativne narave – podana je le, če je stranki dejansko odvzeta možnost izjavljanja, ta pa je posledica kršitve katere od določb postopka in je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče pa je dolžno (po tehtanju predlaganih dokazov) izvajati zgolj dokaze o dejstvih, ki so v sporu pravno relevantna. To so tista dejstva, na katera je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Če je dokazni predlog pavšalen ali nesubstanciran oziroma če sodišče oceni, da izvedba dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati, dokaza ni dolžno izvesti. Zato bi morala tožnica (glede na uporabljeno materialnopravno podlago in ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi) v pritožbi konkretno navesti, kateri njeni dokazni predlogi so bili predlagani v zvezi s katerimi pravno relevantnimi dejstvi, kaj je z njimi tožnica dokazovala in kako naj bi ugotovitev teh dejstev vplivala na odločitev v tej zadevi. V tem smislu pa pritožbe ni obrazložila oziroma konkretizirala.

12. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožnica po sklenjeni sodni poravnavi toženki dolžna predložiti pisno naročilo za izvedbo strojnih del, česar v pritožbi ne izpodbija, niti tega ni uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Trdila je, da tega naj ne bi mogla storiti iz razlogov na strani toženke. Dokazni postopek je pokazal, da je šestmesečni rok iz sodne poravnave predstavljal rok za definiranje del, pri čemer tožnica ni definirala ne lokacije izvedbe strojnih del, ne okvirnega terminskega plana niti okvira potrebnih del. Prav tako za izdelavo dokumentacije ni angažirala projektanta, na kar se je v postopku na pripravo projektne dokumentacije sklicevala sama. Prav tako ni trdila, da bi toženko zaprosila za podaljšanje roka. Sama torej (ne glede na ravnanje toženke) ni storila nič za realizacijo zavez iz sodne poravnave. Sklicevanje na trditve F. F., da je za toženko zelo dobro leto, da ima ogromno dela, ogromno naročil in ogromno zasedenih delavcev, zato da v naslednjih mesecih svoje obveznosti ne bo mogla izpolniti, je, ker tožnica naročila niti ni podala, nerelevantno. Pritožnica prav tako ne trdi, da bi se v postopku pred sodiščem prve stopnje sklicevala na to, da je predlagala spremembo sodne poravnave. Zgolj v tem primeru bi lahko bile relevantne tudi trditve toženke, na katere opozarja v pritožbi, da je toženka glede na obseg dela dala možnost naknadne spremembe poravnave in bi toženka namesto izvedbe strojnih del plačala tožnici ustrezni denarni znesek. Za odločitev v zadevi prav tako ni pomembno, če je toženka trdila, da bo zadeve bistveno lažje definirati proti koncu poletja oziroma jeseni, da se bo potem lahko pripravila projektna dokumentacija in da bo tožnica vsaj do konca leta 2018 oddala pisno naročilo. Pritožbeni očitek, da je te njene trditve sodišče prve stopnje spregledalo, je neutemeljen. V obrazložitev sodbe namreč sodijo le relevantna dejstva, na podlagi katerih temelji odločitev, zato sodišče ni dolžno povzemati navedb pravdnih strank, če niso odločilne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka.

13. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s spregledanimi trditvami tožnice (da je tožnica kot protipravno ravnanje očitala bistveno več kot zgolj neodzivnost toženke na njena SMS obvestila in sporočila) je torej neutemeljen. Glede na to, da je bila najprej obveznost tožeče stranke po sodni poravnavi v okviru šestmesečnega roka pisno in tudi to zgolj okvirno naročiti dela, česar ni storila, že osnovna predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti, protipravnost ravnanja toženke, ni podana. Sodišče prve stopnje je torej ostale dokazne predloge utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne. Tožnica v pritožbi ni pojasnila, zakaj in v zvezi s čim bi bilo zaslišanje odvetnika C. C. za odločitev v zadevi še relevantno ter kako bi na odločitev vplivalo, zato je tudi pritožbeni očitek o tovrstni kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

14. V zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem pritožnica sodišču prve stopnje očita nepravilen zaključek, da bi lahko sama definirala lokacijo izvedbe strojnih del, okvirni terminski plan, okvir potrebnih del in podobno. Iz zgoraj povedanega izhaja, da se višje sodišče s tem zaključkom strinja, pritožnica pa tudi sama trdi, da je toženka prevzela obveznost izvesti strojna dela po naročilu tožnice. Na sodelovalno dolžnost toženke se pri tem ne more utemeljeno sklicevati, saj toženki niti ne očita, da ta morebiti ne bi hotela usklajevati in potrjevati dokumentacije, predložene s strani tožnice. Uspeti pa ne more niti s pritožbenimi trditvami, da strojnih del ni mogoče naročiti brez ustrezne projektne dokumentacije, ki da mora biti vedno usklajena in potrjena tako s strani naročnika kot tudi izvajalca. Dokazni postopek namreč ni pokazal, da bi kakršnakoli projektna dokumentacija sploh obstajala.

15. Zakaj bi bil zaključek sodišča, da bi tožnica lahko sama definirala lokacijo izvedbe strojnih del, okvirni terminski plan, okvir potrebnih del in podobno ali pa za to angažirala projektanta, napačen, pritožnica ni pojasnila, iz procesnega gradiva pa izhaja, da je že v postopku podala zgolj načelne trditve o pripravi projektne dokumentacije. Ostali njeni očitki so se namreč nanašali na to, da naj bi toženka naročilo preprečila z zavajanjem in izogibanjem tožnici. Dejansko stanje v zvezi s projektnimi vprašanji tako v tem postopku ni relevantno. Ker pa brez trditvene podlage tudi ni dokazovanja, se pritožnica neutemeljeno sklicuje na zaslišanje D. D., ki da bi podal mnenje, ali bi lahko tožnica naročila strojna dela brez vsakršnega sodelovanja izvajalca teh del, torej toženke. Pritožnica v pritožbi namreč ne trdi, da bi konkretne trditve o tem pred sodiščem prve stopnje sploh postavila in kje. Naštevanje faz, na podlagi katerih se pisno naročilo lahko izvrši, zato pritožbeno ne more biti uspešno. Prav tako razlage pritožnice o tem, kdo potrjuje projektno dokumentacijo.

16. S tem je višje sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP), ki pa niso utemeljeni. Ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Tožnica svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, toženki pa je v 15 dneh dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Višje sodišče je toženki za odgovor na pritožbo glede na vrednost spornega predmeta priznalo 1000 točk (1. točka tar. št. 22 OT), materialne stroške v višini 2 % (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) skupaj znaša 746,64 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15-dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika ter 313. člen ZPP).

1 Sedanja tožnica je v stečajnem postopku nad prvotno tožnico kupila terjatev do toženke, sodišče prve stopnje pa je dovolilo subjektivno spremembo na strani tožnice.