Jedro

Izvedeni dokazni postopek ni potrdil zavesti obdolženca o zlorabi oškodovankinega stanja akutne vinjenosti. Ker je prvostopno sodišče utemeljeno podvomilo v zavest obdolženca o tem, da zlorablja vinjenost oškodovanke, so vsi pomisleki pritožbe, ki skušajo prepričati, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje, neutemeljeni. Izveden dokazni postopek je namreč pokazal, da je obdolženčev zagovor, ko je povedal, da je oškodovanko vprašal, ali lahko pride v posteljo in da je oškodovanka privolila v odnos, pri katerem je tudi sodelovala, delno potrdila oškodovanka sama. Oškodovanka zaslišana na glavni obravnavi je povedala, da ne ve, ali je obdolžencu pred odnosom dala kakšne impulze, da lahko pride k njej, ovrgla pa tudi ni možnosti, da je pri samem odnosu sodelovala. Glede na navedeno, in ker je izvedenka povedala, da ne more z gotovostjo trditi, ali je oškodovanka spala ali ne, sodišče prve stopnje navedbam izvedenke v njenem pisnem mnenju, da je oškodovanka trdno spala, ni sledilo, kar se ob izpovedbi oškodovanke na glavni obravnavi, tudi po zaključku pritožbenega sodišča, pokaže kot pravilno. Spregledati namreč ni tudi dogajanja med obdolžencem in oškodovanko preden je ta odšla v sobo, saj so obdolženi in zaslišane priče povedali, da sta se obdolženi in oškodovanka pred dejanjem poljubljala in objemala na balkonu, da pa sta to isto počenjala tudi na WC-ju, pa pove oškodovanka sama. Okoliščina, da je oškodovanka sredi odnosa vstala in odšla, pa tudi ne potrjuje storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, tudi zato ne, ker je obdolženi takoj z odnosom končal, ko je oškodovanka to željo izrazila. Razen navedenega, obdolženčev zagovor glede obnašanja oškodovanke pred in med odnosom, z nobenim izvedenim dokazom ni ovržen, niti z izpovedbo oškodovanke in mnenjem izvedenke ne, kot to skuša prikazati pritožba, ko se sklicuje na izpovedbo oškodovanke, ki je bila ves čas postopka enaka, kar pa ne drži, kot je pritožbeno sodišče že izpostavilo, ob navedbi oškodovankine izpovedbe na glavni obravnavi. Razen tega pa je potrebno pomisleke izvedenke o tem, ali je oškodovanka v kritičnem času spala ali ne, šteti obdolžencu v korist, ne pa v škodo. Ker noben izveden dokaz ni potrdil očitka iz obtožbe, da je obdolženi zlorabil oškodovankino stanje akutne vinjenosti, se vsi pomisleki pritožbe, ko skuša prepričati, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, neutemeljeni, odločitev sodišča prve stopnje, ki je obdolženca zaradi pomanjkanja dokazov oprostilo obtožbe, pa pravilna.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe storitve kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 182. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in nagrada zagovornice proračun.

Zoper takšno sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga izrek obsodilne sodbe in kazensko sankcijo opozorilne narave oziroma razveljavitev prvostopne sodbe in novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo ter na tej osnovi zanesljivo ugotovilo, da ne razpolaga s takšnimi dokazi, na podlagi katerih bi z vso gotovostjo lahko zaključilo, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, zaradi česar ga je utemeljeno oprostilo obtožbe. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbena izvajanja pravilnosti razlogov, s katerimi je utemeljen prvostopni oprostilni izrek, ne morejo niti malo omajati. Pritožbeno sodišče pa se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na ustrezne razloge prvostopne sodbe ter le še v zvezi s pritožbo dodaja: Po stališču pritožbe je oškodovanka v času dejanja spala, pri čemer se sklicuje na izpovedbo oškodovanke in mnenje izvedenke, za katerega meni, da ga je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo.

Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Bistvo celotne zadeve je v tem, da izvedeni dokazni postopek ni potrdil zavesti obdolženca o zlorabi oškodovankinega stanja akutne vinjenosti, kar tudi sodišče prve stopnje ugotavlja v razlogih napadene sodbe. Ker je prvostopno sodišče utemeljeno podvomilo v zavest obdolženca o tem, da zlorablja vinjenost oškodovanke, so vsi pomisleki pritožbe, ki skušajo prepričati, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje, neutemeljeni. Izveden dokazni postopek je namreč pokazal, da je obdolženčev zagovor, ko je povedal, da je oškodovanko vprašal, ali lahko pride v posteljo in da je oškodovanka privolila v odnos, pri katerem je tudi sodelovala, delno potrdila oškodovanka sama. Oškodovanka zaslišana na glavni obravnavi je povedala, da ne ve, ali je obdolžencu pred odnosom dala kakšne impulze, da lahko pride k njej, ovrgla pa tudi ni možnosti, da je pri samem odnosu sodelovala. Glede na navedeno, in ker je izvedenka Ana Verovnik povedala, da ne more z gotovostjo trditi, ali je oškodovanka spala ali ne, sodišče prve stopnje navedbam izvedenke v njenem pisnem mnenju, da je oškodovanka trdno spala, ni sledilo, kar se ob izpovedbi oškodovanke na glavni obravnavi, tudi po zaključku pritožbenega sodišča, pokaže kot pravilno. Spregledati namreč ni tudi dogajanja med obdolžencem in oškodovanko preden je ta odšla v sobo, saj so obdolženi in zaslišane priče povedali, da sta se obdolženi in oškodovanka pred dejanjem poljubljala in objemala na balkonu, da pa sta to isto počenjala tudi na WC-ju, pa pove oškodovanka sama. Okoliščina, da je oškodovanka sredi odnosa vstala in odšla, pa tudi ne potrjuje storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, tudi zato ne, ker je obdolženi takoj z odnosom končal, ko je oškodovanka to željo izrazila. Razen navedenega, obdolženčev zagovor glede obnašanja oškodovanke pred in med odnosom, z nobenim izvedenim dokazom ni ovržen, niti z izpovedbo oškodovanke in mnenjem izvedenke ne, kot to skuša prikazati pritožba, ko se sklicuje na izpovedbo oškodovanke, ki je bila ves čas postopka enaka, kar pa ne drži, kot je pritožbeno sodišče že izpostavilo, ob navedbi oškodovankine izpovedbe na glavni obravnavi. Razen tega pa je potrebno pomisleke izvedenke o tem, ali je oškodovanka v kritičnem času spala ali ne, šteti obdolžencu v korist, ne pa v škodo. Ker noben izveden dokaz ni potrdil očitka iz obtožbe, da je obdolženi zlorabil oškodovankino stanje akutne vinjenosti, se vsi pomisleki pritožbe, ko skuša prepričati, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, neutemeljeni, odločitev sodišča prve stopnje, ki je obdolženca zaradi pomanjkanja dokazov oprostilo obtožbe, pa pravilna.

Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba, vložena zoper prvostopni oprostilni izrek, neutemeljena.

Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP, je o pritožbi okrožnega državnega tožilca odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).