Jedro

Že sam sklep o povečanju osnovnega kapitala s stvarnim vložkom po naravi stvari predstavlja izključitev prednostne pravice do novih delnic dosedanjih delničarjev po 337. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Za takšno izključitev zato ni treba sprejeti nobenega posebnega sklepa, zlasti pa tudi ne opraviti formalnih zahtev, ki jih takšna izključitev sicer zahteva po določbah 4. odst. 337. čl. ZGD-1. Vendar pa po oceni pritožbenega sodišča to ne velja tudi za materialne predpostavke izključitve prednostne pravice.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper izpodbijani del (tč. 1) sklepa o začasni odredbi z dne 01.03.2007, opr. št. Zg.

Proti temu sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil dolžnik po svojem pooblaščencu, pri čemer je predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da ni res, da je podana verjetnost, da je sklep o dokapitalizaciji zaradi izključitve prednostne pravice nezakonit. Ni naloga sodišča, da razlaga, kaj je za družbo utemeljen in koristen razlog. Delničarji morajo biti vnaprej poučeni, da se bo na skupščini odločalo o izključitvi prednostne pravice, pa tudi o razlogih za izključitev. Sklep mora biti izglasovan z ustrezno večino. Sodišče bi se moralo zato omejiti le na formalno pravilnost, le glede emisijskega zneska se lahko spusti v vsebino, pa še to, če nesorazmerno odstopa. Izpodbijani sklep je neobrazložen tudi glede nevarnosti, saj se sodišče prve stopnje ni poglobilo v nič; niti v to, koliko ima kdo glasov, niti v to, kaj pomeni predlagana dokapitalizacija glede glasovalnih pravic. Iz dokazov je namreč razvidno, da ima dolžnik 51% glasov, kar zadostuje, da preglasuje vse delničarje v vseh vprašanjih, razen glede nekaj izjem. Dokapitalizacija bi mu prinesla okrog 70% glasov, vendar pa to ne bi imelo vpliva na njegovo glasovalno moč. Glede tistih sklepov, glede katerih je potrebna 75% večina, pa je možna vrnitev v prejšnje stanje. Če je hotela P. d.d. kupiti kontrolni delež v S. d.o.o., je morala najeti sporni kredit. Gre za osnove ekonomije.

Upnik je podal odgovor na pritožbo in predlagal, da jo sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba dolžnika je utemeljena.

V konkretnem primeru je bil na skupščini družbe P. d.d. 12.02.2007 sprejet sklep o dokapitalizaciji družbe s stvarnim vložkom, in sicer na način, da se terjatev delničarja I. d.o.o. P. do družbe v višini najmanj 3.117.524,88 EUR konvertira v osnovni kapital družbe. Gledano z vidika ostalih delničarjev družbe, jim je bila s tem korporacijskim sklepom na pozitiven način odvzeta njihova prednostna pravica do novih delnic. Že sam sklep o povečanju osnovnega kapitala s stvarnim vložkom po naravi stvari predstavlja izključitev prednostne pravice do novih delnic dosedanjih delničarjev po 337. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Za takšno izključitev zato ni treba sprejeti nobenega posebnega sklepa, zlasti pa tudi ne opraviti formalnih zahtev, ki jih takšna izključitev sicer zahteva po določbah 4. odst. 337. čl. ZGD-1. Pritožbeno sodišče, ki mora na pravilno uporabo materialnega prava paziti tudi po uradni dolžnosti, zato ni sledilo napačnemu materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da morajo biti pri izključitvi prednostne pravice pri dokapitalizaciji s stvarnim vložkom hkrati izpolnjene tudi formalne predpostavke.

Vendar pa po oceni pritožbenega sodišča to ne velja tudi za materialne predpostavke izključitve prednostne pravice. Prednostna pravica, ki sodi v sklop korporacijskih upravičenj, zagotavlja uravnavanje ustreznega ravnotežja med interesi po krepitvi lastnega kapitala in med upravičenimi interesi delničarjev po ohranitvi dosedanje kapitalske udeležbe. V konkretnem primeru gre za izdajo na novo izdanih delnic na podlagi konverzije terjatev enega delničarja (debt to equity swap), kar je v bistvu povečanje osnovnega kapitala s stvarnim vložkom. Pri takšnem povečanju pa je že po naravi stvari jasno, da je prednostna pravica izključena, toda to še ne opravičuje večinske delničarje, da izigrajo manjšinske delničarje s tem, da se ne spoštujejo materialne predpostavke za izključitev te pravice. Pravilno je torej stališče, da je izključitev dopustna le, če je v interesu delniške družbe, če ustreza namenu, ki ga zasleduje, in je sorazmerna v smislu prednosti za delniško družbo in slabosti za posamezne delničarje. Kadar o izključitvi prednostne pravice, ki mora biti stvarnopravno upravičena, odloča skupščina, mora to upravičenje obstajati že ob izdaji sklepa o povečanju osnovnega kapitala.

V predmetnem postopku, ki zadeva izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve upnika, je sodišče prav tako vezano na trditveno in dokazno gradivo strank postopka. Z drugimi besedami to pomeni, da mora upnik s stopnjo verjetnosti dokazati verjetnost terjatve, to je v konkretnem primeru izpodbojnost omenjenega skupščinskega sklepa. V tej zvezi je upnik zgolj zatrjeval, da dolžnik ni izkazal stvarno upravičenih razlogov za izključitev prednostne pravice. Če bi bil dolžnik glede na takšno trditev v postopku povsem pasiven, potem bi upnik uspešno izkazal verjetnost svoje nedenarne terjatve. Vendar pa je bil na tem mestu dolžnik aktiven, saj se je skliceval na konkretno materialno predpostavko za izključitev prednostne pravice, ki je razvidna iz pisnega poročila z dne 12.02.2007: družba (dolžnik) namreč nima sredstev za vračilo kredita delničarju I. d.o.o., zato je utemeljeno povečanje osnovnega kapitala s stvarnim vložkom (konverzijo), pri čemer je s tem izkazano tudi upravičenje za izključitev prednostne pravice. Poleg tega je dolžnik v pritožbi tudi navedel, da če do dokapitalizacije ne bo kmalu prišlo, se bo moral dolžnik zadolžiti pri bankah ali pa prodati premoženje, pri čemer se bo vsekakor kapitalsko izčrpal. Kljub takšnemu procesnemu stanju stvari pa upnik ni z ničemer konkretiziral in posledično tudi izkazal, zakaj izključitev prednostne pravice v obravnavanem primeru stvarno ni bila upravičena, zlasti v smeri, da je začrtan cilj (vračilo kredita) mogoče doseči tudi drugače, z milejšimi ukrepi. Iz tega razloga se pritožbeno sodišče pridružuje pritožbenim očitkom, da ni naloga sodišča, da samo razlaga (raziskuje), kaj je za družbo utemeljen in koristen razlog v zvezi s predlagano dokapitalizacijo. Kolikor je sodišče prve stopnje iskalo opravičila za ugotovitev neobstoja materialne predpostavke za izključitev prednostne pravice, je po oceni pritožbenega sodišča to počelo brez kakršnihkoli konkretnih zatrjevanj oziroma navajanj upnika v postopku pred sodiščem prve stopnje. Procesno gradivo so v našem pravu dolžne preskrbeti stranke, nikakor pa ne sodišče (razen glede izjem iz 2. odst. 7. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki pa v konkretnem primeru ne pridejo v poštev). Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbo čl. 7/1 ZPP in s tem nedopustno poseglo v razpravno načelo, pri čemer je takšna kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Podana je torej relativna bistvena kršitev procesnih določb, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (čl. 354/1 ZPP v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ).

Izrek o stroških temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.