Jedro

Davčni organ je odločil na pravni podlagi 97. ZDavP-2. Po navedeni določbi se zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, če ni z zakonom drugače določeno. Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožniku z izvršljivo odločbo naloženo plačilo DDV, da je rok za plačilo potekel, in da tožnik tega zneska do izdaje izpodbijane odločbe tudi ni plačal. Po presoji sodišča v času izdaje izpodbijane odločbe oz. v času, ko je davčni organ odločal, je imel podlago v določbi šestega odstavka ZDavP-2 za pobotanje oz. je zahtevani DDV tožniku vrnil na način, kot to določa navedena določba ZDavP-2, tako, da se je pobotala tožnikova obveznost, ki je zapadla v plačilo 3. 5. 2014 z obstoječim dolgom oz. s tožnikovo terjatvijo do davčnega organa iz naslova presežka iz obračuna DDV-O, ki ga je tožnik zahteval z obračunom DDV-O 9. 6. 2009.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana zavrnil zahtevo tožnika za vračilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) po obračunu DDV-O za obdobje maj 2009 v znesku 153.333,00 EUR. Stranka nosi svoje stroške postopka. Davčnemu organu stroški niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 23. 10. 2008 vložil obračun DDV-O za obdobje od 1. 9. 2008 do 30. 9. 2008, v katerem je izkazal presežek DDV v višini 153.333,00 EUR, katerega vračila ni zahteval. Dne 9. 6. 2009 je v obračunu DDV-O za obdobje od 1. 5. do 31. 5. 2009 izkazal presežek DDV v višini 7,00 EUR in zahteval vračilo presežkov v znesku 153.340,00 EUR. Tožniku je bilo 7,00 EUR vrnjeno 27. 9. 2010. Dne 7. 7. 2009 je bil tožniku izdan sklep o davčnem inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju DIN) DDV za obdobje september 2008 do maj 2009. Tožniku je bila 19. 8. 2010 izdana inšpekcijska odločba, s katero mu je bilo odmerjen in naložen v plačilo DDV za obdobje september 2008 v znesku 153.333,00 EUR, ki je bila odpravljena. V ponovnem postopku DIN je bila 1. 4. 2014 izdana odločba, s katero je bilo tožniku ponovno dodatno odmerjen in naložen v plačilo DDV za obdobje september 2008 v znesku 153.333,00 EUR.

3. Na podlagi evidenc davčnega knjigovodstva je davčni organ ugotovil, da je bil na tej podlagi znesek za vračilo DDV po obračunu DDV-O z obdobje od 1. 9. 2008 do 30. 9. 2008 v istem znesku poračunan z zneskom obveznosti tožnika, ki ga je bil dolžan plačati po navedeni odločbi z dne 1. 4. 2014. Tako tožnik nima več presežka iz naslova DDV po obračunu DDV-O za obdobje od 1. 9. 2008 do 30. 9. 2008. Davčni organ navaja določbo šestega odstavka 97. člena ZDavP-2. 4. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Navaja 73. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) in drugi odstavek 98. člena ZDavP-2. Inšpekcijska odločba z dne 1. 4. 2014 je postala izvršljiva 3. 5. 2014. V času odločitve o upravičenosti do vračila DDV so bili tako izpolnjeni pogoji iz šestega odstavka 97. člena ZDavP-2. V zadevi pa ni sporno, da tožnik na podlagi odločbe z dne 1. 4. 2014 obveznosti v višini 153.333,00 EUR ni plačal, zato je bila pobotana s presežkom, ki je bil tožniku zadržan po obračunu DDV-O za september 2008 v istem znesku. Pritožbeni organ navaja sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 112/2012 z dne 14. 11. 2013, ki na drugačno odločitev ne vpliva. Zahtevani DDV je bil tožniku vrnjeno tako, da se je pobotala tožnikova obveznost, ki je zapadla v plačilo 3. 5. 2014, z obstoječim dolgom. Obveznost, ki je bila tožniku ugotovljena in naložena z inšpekcijsko odločbo 1. 4. 2014 je bila poračunana z zadržanim presežkom, izkazanim v obračunu DDV-O za september 2008. V nasprotnem bi prišlo do oškodovanja državnega proračuna.

5. Tožnik je vložil tožbo, v kateri izpodbija navedeno odločitev. Tožbo vlaga iz razloga nepravilno uporabljenega materialnega predpisa ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Toženka zmotno meni, da naj bi okoliščine ne bile sporne, saj je sporna že obveznost tožnika po odločbi z dne 1. 4. 2014, saj je sprožil upravni spor. Posledično je sporna tudi izvršitev pobota obveznosti tožnika, saj ni mogoče izvršiti pobota obveznosti, ki je sporna. V konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določbe šestega odstavka 97. člena ZDavP-2. Pravilo, vsebovano v določbah prvega do šestega odstavka 97. člena ZDavP-2, ki določa poračunavanje oziroma pobot preplačila davka z davčno obveznostjo, se nanaša na situacije, ko ima davčni zavezanec zahtevek iz naslova preplačila po eni podlagi in obveznost plačila po drugi podlagi. V konkretnem primeru pa gre za isto situacijo in isti davek. Z uporabo šestega odstavka 97. člena ZDavP-2 želi davčni organ zaobiti določbe o vračilu presežka DDV. Ob nespornem dejstvu, da ima tožnik pravico do vračila presežka DDV, zato še vedno obstaja presežek DDV za mesec september 2008 v znesku 153.333,00 EUR v korist tožnika in pravica tožnika do vračila. Napačno je stališče, da naj bi bil presežek DDV v znesku 153.333,00 EUR tožniku že vrnjen, tako da se je pobotala obveznost tožnika po inšpekcijski odločbi z dne 1. 4. 2014. Tožnik navaja okoliščine, dejstva in dokaze, na podlagi katerih meni, da lahko sodišče samo odloči o stvari (65. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Navaja drugi in tretji odstavek 73. člena ZDDV-1 in 96. člen ZDavP-2. Sodišču predlaga, da toženki naloži vrnitev presežka DDV v navedenem znesku z zamudnimi obrestmi po 0, 0274 % dnevni obrestni meri od 1. 7. 2009 do plačila oz. podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, v obeh primerih pa toženki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in odločbe toženke. Tožnik tudi v tožbi ne navaja dejstev, ki bi imela vpliv na drugačno odločitev, temveč zgolj ponovi pritožbene navedbe, na katere pa je bilo že odgovorjeno. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in toženke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

9. V obravnavni zadevi je sporno, ali je toženka imela dejansko in pravno podlago za zavrnitev tožnikove zahteve za vračilo presežka DDV za mesec september 2009 v znesku 153.333,00 EUR. Davčni organ je odločil na pravni podlagi 97. člena ZDavP-2. Po navedeni določbi se zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, če ni z zakonom drugače določeno. Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožniku z izvršljivo odločbo z dne 1. 4. 2014 naloženo plačilo DDV v višini 153.333,00 EUR, da je rok za plačilo potekel, in da tožnik tega zneska do izdaje izpodbijane odločbe tudi ni plačal. Tega tožnik niti ne zatrjuje. Zato je po presoji sodišča v času izdaje izpodbijane odločbe oz. v času, ko je davčni organ odločal, imel podlago v določbi šestega odstavka ZDavP-2 za pobotanje oz. je zahtevani DDV tožniku vrnil na način, kot to določa navedena določba ZDavP-2, tako, da se je pobotala tožnikova obveznost, ki je zapadla v plačilo 3. 5. 2014 (po inšpekcijski odločbi z dne 1. 4. 2014) z obstoječim dolgom oz. s tožnikovo terjatvijo do davčnega organa iz naslova presežka iz obračuna DDV-O v višini 153.333,00 EUR, ki ga je tožnik zahteval z obračunom DDV-O 9. 6. 2009. 10. Tožnikovi razlogi, da je obveznost iz odločbe z dne 1. 4. 2014 sporna, ker je zoper navedeno odločbo vložil tožbo v upravnem sporu, ter da iz tega razloga ni mogoče uporabiti določbe šestega odstavka 97. člena ZDavP-2, po presoji sodišča niso utemeljeni. Tako kot pravilno navaja toženka, je odločba z dne 1. 4. 2014 postala izvršljiva, čeprav jo tožnik izpodbija v upravnem sporu, ki se pri tem sodišču vodi pod zadevo I U 640/2016. Sodišče pa ne sledi tožnikovim razlogom, da je posledično sporna tudi izvršitev pobota tožnikovih obveznosti s terjatvami, ki jih ima do davčne uprave, saj ZDavP-2 tega ne določa. Po presoji sodišča je davčni organ navedeno določbo v konkretnem primeru pravilno uporabil, za kar je pojasnil razloge, ki jih je mogoče preizkusiti. Tako po povedanem tožnik nima prav, da v trenutku izdaje izpodbijane odločbe še vedno obstaja presežek DDV za mesec september 2008 v znesku 153.333,00 EUR v korist tožnika in pravica tožnika do vračila, saj to glede na obrazložitev izpodbijane določbe, ki ima podlago v upravnih spisih, tudi po presoji sodišča ne izhaja.

11. Glede na ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi, tožnik nima prav, da davčni organ ni imel dejanske in pravne podlage za pobotanje obveznosti iz naslova vračila DDV (vračilo presežka DDV za navedeno obdobje) in naslova obveznosti plačila DDV po izvršljivi odločbi, ki je bila izdana v DIN 1. 4. 2014. Tožnikova razlaga, da se navedena določba ZDavP-2 nanaša na plačilo "drugih" davkov ni pravilna, saj po presoji sodišča navedena določba ne izključuje situacije, kot je obravnavana.

12. Tožnik očita davčnemu organu, da želi z uporabo določbe šestega odstavka 97. člena ZDavP-2 zaobiti določbe 73. člena ZDDV-1 glede vračilu presežka DDV. Vendar pa se sodišče s temi očitki ne strinja. Sodišče v obravnavani zadevi odloča o zakonitosti izpodbijane odločbe v času njene izdaje, to je 18. 6. 2014, ter zato ne more prezreti inšpekcijske odločbe z dne 1. 4. 2014, s katero je bila tožniku odmerjena in naložena v plačilo obveznost DDV za obdobje september 2008 v višini 153.333,00 EUR. V zadevi tudi ni sporno, da je bila slednja tožniku vročena 3. 4. 2014 in da je postala izvršljiva 3. 5. 2014 ter da tožnik navedene obveznosti ni plačal. Zato nima prav tožnik, ko meni, da je v obravnavanem primeru treba uporabiti specialne določbe 73. člena ZDDV-1 glede vračila DDV na podlagi obračuna DDV, in da presežek še obstaja, ter da mu je z izpodbijano odločbo treba presežek vrniti skupaj z zamudnimi obrestmi, saj je v primeru, kot je obravnavani, potrebno upoštevati splošna pravila ZDavP-2 glede vračila davka.

13. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Po povedanem tudi ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

14. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 15. Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.