Jedro

Razlikovanje med stavbnim in kmetijskim zemljiščem po razveljavitvi 40. člena Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini ni več bistveno. Treba je ugotoviti tržno ceno zemljišča. Tržna cena je cena, ki so jo dosegala zemljišča, odkupljena v prostem prometu za podoben namen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo odškodnino za razlaščeno zemljišče, del parcelne štev. 817/4 travnik vl. št. 35 k.o. P. v izmeri 918 m2 v višini 3,816.429,00 SIT. Odločilo je, da mora to odškodnino v 30 dneh plačati Republiška uprava za ceste, Ljubljana, Dunajska 48 predlagajoči stranki z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.4.1994 do plačila. Odločilo je tudi o stroških postopka in o tem, da mora te stroške plačati nasprotna udeleženka.

Odškodnino je določilo kot za stavbno zemljišče. Proti sklepu se pritožuje nasprotna udeleženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Predlaga razveljavitev sklepa. Navaja: Nasprotni udeleženec se ne strinja s stališčem, izraženem v obrazložitvi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7.10.1993, da razlikovanje med kmetijskim in stavbnim zemljiščem ni več pomembno, potem ko je bilo razveljavljeno določilo 40. člena Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini.

Tako mnenje je tudi v očitnem nasprotju s sklepom istega sodišča z dne 19.3.1991 v isti stvari. Sodišče je takrat pravilno obrazložilo, da je potrebno z uporabo določila 39. člena Zakona o razlastitvi ugotoviti status razlaščenega zemljišča. Za spremembo svojega stališča višje sodišče nima nobenega razloga, zlasti, ker je bila odločba ustavnega sodišča objavljena skoraj eno leto pred tem, ko je višje sodišče izdalo svojo prvo odločbo. Razlikovanje med kmetijskim in stavbnim zemljiščem je bistveno. Res je, da je tudi za določitev odškodnine za stavbno zemljišče edina pravična osnova tržna cena stavbnih zemljišč, vendar je med obema tržnima cenama bistvena razlika. Zato je nujno, da se najprej ugotovi status zemljišča. Konkretno zemljišče ne more biti stavbno. Sodišče pri svoji odločitvi ni niti najmanj upoštevalo stališča obrazložitve sklepa višjega sodišča z dne 7.10.1993, da je v konkretnem primeru lahko pravična odškodnina v smislu določb Zakona o razlastitvi taka tržna cena obravnavanega zemljišča, po kakršni je nasprotna udeleženka odkupovala zemljišča, podobna po vrsti, kvaliteti in morebitnih drugih okoliščinah od drugih lastnikov v okviru gradnje avtoceste. S tem se nasprotni udeleženec strinja. To v največji meri zagotavlja pravično odločitev. Nasprotni udeleženec je na razpravi dne 29.11.1993 predložil kupne pogodbe za zemljišča lastnikov R., Ra. in G., to je zemljišča, ki mejijo na razlaščeno zemljišče. Iz teh pogodb je razvidno, da so bila zemljišča obravnavana kot kmetijska. Teh pogodb sodišče ni upoštevalo, pa tudi cenilec jih ni upošteval. Imenovan bi moral biti izvedenec kmetijske stroke, ki naj bi razlaščeno zemljišče ocenil po določilih enotne metodologije.

M.J. je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da jo sodišče druge stopnje zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Ne glede na pomisleke, ki jih izraža pritožba v zvezi z vprašanjem razlikovanja kmetijskega in stavbnega zemljišča v smislu Zakona o razlastitvi in ne glede na pomisleke, ki jih ima v zvezi s spremembo stališča pritožbenega sodišča, to sodišče še vedno šteje, da je treba ugotoviti tržno ceno zemljišča, ki je predmet zadeve. Šteje tudi, da je tržna cena lahko samo cena, ki bi jo doseglo določeno zemljišče glede na namen, za katerega bi se kupovalo. V takem obsegu razlikovanje med kmetijskim in stavbnim zemljiščem, glede na pomen, ki ga imata po Zakonu o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, ni več bistveno. Pravična odškodnina v smislu določb Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini je torej le taka tržna cena zemljišča, po katerem je nasprotna udeleženka odkupovala zemljišča, podobna po vrsti, kvaliteti in morebitnih drugih okoliščinah od lastnikov v okviru gradnje iste avtoceste, seveda upoštevaje določbo 33. člena citiranega zakona o tem, da se višina odškodnine določa po vrednosti ob času izdaje odločbe o odškodnini. Ker gre za zemljišča, ki so bila uporabljena za povsem določeno gradnjo - torej za avtocesto -, ne more biti za določitev tržne cene uporabno izvedensko mnenje, ki za podlago jemlje kupne pogodbe z območja celotne občine J. Pri tem pa je očitno, da gre za kupne pogodbe, ki so se nanašale na odkup zemljišč za gradnjo nasploh. Sodišče prve stopnje je izvedencu sicer naročilo izvedensko mnenje "v skladu z razlogi višjega sodišča" (redna štev. 93, list. št. 159), vendar izvedenec tega ni upošteval, sodišče prve stopnje pa pri tem ni vztrajalo. Tako še vedno ni ugotovljeno, po kakšni ceni so se odkupovala zemljišča za avtocesto, v zvezi s tem pa tudi ni ugotovljena tržna cena zemljišča, za katerega je treba plačati odškodnino. Višino tržne cene mora ugotoviti sodišče prve stopnje. Če je štelo, da s stališčem o načinu določanja tržne cene v konkretnem primeru ne soglaša, bi moralo to obrazložiti in torej povedati, zakaj daje drugačen način ugotavljanja tržne cene kot pravilen rezultat. Toliko ima pritožba prav. Glede na vse povedano pa seveda ne prihaja v poštev določitev cene po določbah enotne metodologije, kot to predlaga pritožba.

Ker torej dejansko stanje še vedno ni popolno ugotovljeno, torej ni znana tržna cena v smislu zgoraj povedanega, je bilo treba sklep ponovno razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje, da bo ugotovilo tržno ceno glede na spredaj povedano in glede na naročilo, dano v sklepu z dne 7.10.1993 (člen 370/1 Zakona o pravdnem postopku v zvezi s členom 37 Zakona o nepravdnem postopku).