Jedro

Glede na vsebino predloga gre za regulacijsko začasno odredbo, saj se v bistvu vsebina predloga pokriva s tožbenim zahtevkom oziroma ker naj bi začasna odredba urejala (sicer le začasno) sporno pravno razmerje. Za izdajo takšne regulacijske začasne odredbe je pristop restriktiven in je njena izdaja utemeljena izključno zaradi razloga, navedenega v 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, torej da se z začasno odredbo prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Tožnik izpolnitev tega razloga utemeljuje, kar pa ni bistveno, saj je sodišče prve stopnje izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo že zaradi neizkazanega temeljnega pogoja, to je verjetnosti obstoja terjatve, kot ga zahteva prvi odstavek 272. člena ZIZ.

Omejitve, določene v 24. členu KPND, lahko veljajo le v primeru premestitve na drugo delovno mesto (razporeditve), ne pa v primeru napotitve na delo v drug kraj, območje ali področje dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "1. Prepove se opravljanje dela tožnika po odločbi toženke št. ... z dne 22. 3. 2019 do pravnomočne odločitve sodišča v tej pravdni zadevi in je toženka dolžna tožnika takoj pozvati nazaj na delo na Policijsko upravo A., Policijsko postajo B., Skupino C., na delovno mesto višji policist (šifra delovnega mesta: ...), v uradniškem nazivu višji policist I. 2. V primeru, da toženka v roku 3 dni po izdaji začasne odredbe o prepovedi opravljanja dela tožnika po odločbi toženke št. ... z dne 22. 3. 2019 začasne odredbe ne izvrši, je toženka dolžna za vsak dan zamude plačati kazen v višini 5.000,00 EUR, pri čemer seštevek kazni ne sme presegati zneska 500.000,00 EUR.

3. Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške za izdajo začasne odredbe v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse skupaj na fiduciarni račun pooblaščenca odvetniške družbe D., o. p., d. o. o., E., št. ..., odprt pri banki F.."

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, da tožnikovemu predlogu ugodi, oziroma da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da določila ZODPol izključujejo uporabo KPND. ZODPol v šestem odstavku 67. člena izključuje le uporabo ZJU, ne pa 24. člena KPND. Sodišče je navedene pravne podlage upoštevalo protispisno. Zmotno je upoštevalo namen zakonodajalca, tožnik ni strokovno tehnični javni uslužbenec. Terjatev je verjetno izkazana. Tožnikova pot na delo in z dela traja z osebnim avtomobilom štiri ure, z javnim prevozom pa vsaj pet ur. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj iz 272. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe, saj tožniku zaradi napotitve nastaja nenadomestljiva škoda. Izpodbijana odločba je neobrazložena glede kraja opravljanja dela. Tožnik se na delo vozi v Ljubljano.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja pritožba.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Relevantnih določb Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol, Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl.), Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) in Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl.) ni upoštevalo v nasprotju z njihovo vsebino. Tudi sicer tovrstni očitek ne pomeni postopkovne kršitve protispisnosti, ampak kvečjemu očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki pa prav tako ni utemeljen. Ko je sodišče v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa razlagalo namen zakonodajalca pri sprejemu ZODPol, je navedlo, da naj bi se s tem zakonom omogočilo začasno premeščanje ali napotitev ne le policistov, ampak tudi strokovno tehničnih javnih uslužbencev, vse zaradi nemotenega opravljanja nalog policije. Takšna obrazložitev je bila podana zaradi utemeljevanja, da ima policija poseben pravni položaj, ne pa zato, da bi se položaj tožnika, ki je policist, enačilo s položajem strokovno tehničnih javnih uslužbencev.

6. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlagani začasni odredbi pravilno izhajalo iz četrtega odstavka 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), ki določa, da se začasne odredbe izdajajo po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.). Tožnik je podal predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, za katero morajo biti podani pogoji iz 272. člena ZIZ. Po tej določbi sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg verjetnosti terjatve mora upnik verjetno izkazati vsaj eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

7. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da gre glede na vsebino predloga za regulacijsko začasno odredbo, saj se v bistvu vsebina predloga pokriva s tožbenim zahtevkom oziroma ker naj bi začasna odredba urejala (sicer le začasno) sporno pravno razmerje. Za izdajo takšne regulacijske začasne odredbe je pristop restriktiven in je njena izdaja utemeljena izključno zaradi razloga, navedenega v 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, torej da se z začasno odredbo prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Tožnik izpolnitev tega razloga utemeljuje, kar pa ni bistveno, saj je sodišče prve stopnje izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo že zaradi neizkazanega temeljnega pogoja, to je verjetnosti obstoja terjatve, kot ga zahteva prvi odstavek 272. člena ZIZ.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri verjetnosti terjatve s sklicevanjem na to, da je izpodbijana odločba toženke nezakonita, ker ne dosega standarda obrazloženosti in ker naj bi bila izdana v nasprotju s 24. členom KPND.

9. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik napoten na delo v center G., pri čemer se kot kraj dela šteje območje celotne Republike Slovenije. Iz tega izhaja namen toženke, da se tožnika napoti na delo tja, kjer je to potrebno, to pa je lahko kjerkoli na območju Republike Slovenije. Izpodbijana odločba je obrazložena tudi z vidika utemeljitve nemotenega opravljanja nalog policije. Ali je takšen razlog napotitve dejansko podan, bo predmet ugotavljanja, po tem ko se bo o zadevi izjavila nasprotna stranka oziroma po izvedbi dokaznega postopka.

10. Sodišče prve stopnje je pri presoji temelja zahtevka izhajalo iz 67. člena ZODPol, ki v šestem odstavku določa, da za začasno premestitev ali napotitev po določbah tega člena ne veljajo omejitve zakona, ki ureja sistem javnih uslužbencev glede oddaljenosti kraja opravljanja dela od dotedanjega kraja opravljanja dela. Ta določba se nanaša na drugi odstavek 149. člena ZJU, da je premestitev zaradi delovnih potreb dopustna le, če kraj opravljanja dela v primeru premestitve od dotedanjega kraja opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km oziroma več kot eno uro vožnje z javnim prevozom.

11. Za tožnika ni sporno, da navedena določba ZJU ne pride v poštev, vztraja pa, da bi bilo potrebno upoštevati četrti odstavek 24. člena KPND, ki določa, da delavca ni mogoče brez njegove privolitve razporediti v drug kraj: - če se z delom v drugem kraju bistveno poslabšajo možnosti za varstvo in šolanje otrok, prevoz, stanovanjski in drugi življenjski pogoji delavca in njegove družine, - če razporeditev lahko vpliva na bistveno poslabšanje delavčevega zdravja ali - če pot na delo in z dela traja v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi več kot dve uri, za mater delavko z otrokom do treh let starosti pa več kot eno uro.

12. Pritožbeno sodišče se s tožnikom ne strinja. V prvem in drugem odstavku 67. člena ZODPol je pojasnjen pojem začasne premestitve in pojem napotitve - medtem ko se začasna premestitev (starejši izraz je razporeditev) nanaša na drugo delovno mesto, se napotitev nanaša na drugo določeno območje ali področje dela, z ene na drugo območno policijsko postajo oziroma organizacijsko enoto na območju policijske postaje, za kar je šlo v tožnikovem primeru.

13. Iz vsebine 24. člena KPND tako izhaja, da se ne nanaša na primer, kot je obravnavani, temveč na razporejanje, kot se glasi tudi naslov tega člena, ki določa, da je delavca mogoče razporediti v drug zavod, organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu, če je to potrebno zaradi nemotenega opravljanja nalog, in sicer: - če zavod za nemoteno delo potrebuje delavca z določeno strokovno izobrazbo, znanjem in sposobnostjo, drug zavod, pri katerem je v delovnem razmerju delavec, ki izpolnjuje te pogoje, pa lahko opravljanje svojih nalog zagotovi z drugačno organizacijo dela; - če zaradi spremenjene organizacije in razporeditve del delo delavca v posameznem zavodu ni več potrebno, v drugem zavodu pa je nezasedeno delovno mesto, ki ustreza strokovni izobrazbi, znanju in sposobnostim delavca (prvi odstavek). Omejitve, določene v 24. členu KPND, tako lahko veljajo le v primeru premestitve na drugo delovno mesto (razporeditve), ne pa v primeru napotitve na delo v drug kraj, območje ali področje dela.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je konkretna napotitev z izpodbijano odločbo toženke mogoča brez tožnikovega soglasja in da se 24. člen KPND pri napotitvi ne uporablja. S takšno razsojo in razlogi zanjo pritožbeno sodišče soglaša. 15. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).