Jedro

Skaženost je pravni standard. Za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti je sodna praksa izoblikovala objektivna in subjektivna merila. Vendar odškodnino lahko odmerimo šele, če stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujeta. Stranka, ki je dolžna povrniti stroške postopka, je dolžna nadomestiti tudi vrednost denarnega zneska (izvedenine), ki jo je ta ob dnevu plačila imel.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvo sodišče je s sodbo toženo stranko obsodilo na plačilo 362.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 350.000,00 SIT od 22. 4. 1997 dalje, od zneska 12.500,00 SIT pa od 15. 7. 1994 dalje. V presežku, za nadaljnjih 100.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Z neizpodbijanim sklepom je tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks.

Obsodilni del sodbe delno (do 120.000,00 SIT) s pravočasno pritožbo izpodbija tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za nadaljnjih 120.000,00 SIT oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo v ponovno sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da je izvedenec tanko, bledo brazgotino opredelil kot kozmetsko napako, zaradi katere tožnica v življenju ne bo imela posledic, niti fizičnih niti psihičnih. Gre le za manjšo kozmetsko napako in ne za skaženost lažje stopnje. Pravno priznana je le odškodnina za skaženost. Prvo sodišče je tudi zmotno naložilo povrnitev zamudnih obresti od stroškov za izvedenca od dneva plačila, namesto od dneva razsoje.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

V dani zadevi je sodišče obravnavalo odškodninski zahtevek za negmotno škodo, povzročeno v prometni nesreči. Predmet spora predstavlja le še vprašanje, ali je škoda, ki je tožnici nastala zaradi brazgotine, pravno priznana nepremoženjska škoda.

Materialnopravno izhodišče za presojo navedenega zahtevka je v določbi 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki določa, katere nempremoženjske škode so pravno priznane. Ena od pravno priznanih oblik pa so tudi duševne bolečine zaradi skaženosti.

Že iz razlogov sodbe prve stopnje je razvidno, da je izraz skaženost pravni standard, torej pravni pojem z normativno vsebino. Kot tak ne ustreza medicinski terminologiji, ki s tem izrazom pogosto označuje samo take spremembe na telesu, ki pomenijo izmaličenost oškodovanca.

Zakonodajalec pa se normiranja s pomočjo pravnega standarda posluži v tistih primerih, ko je potrebno dati posamezni normi zaradi približanja zahtevam življenja kar najširšo vsebino in jo s tem napraviti kar najbolj prožno. Vsebina določenega pravnega standarda pa se izoblikuje s prakso.

Tudi za prisojo odškodnine za skaženost je sodna praksa izoblikovala posebna merila. Objektivna merila so spremembe oškodovančeve zunanjosti, opaznost oziroma vidnost, obseg, možnost zakrivanja, starost, spol in podobno. Subjektivna merila pa so v vplivanju gornjih objektivnih dejstev na poškodovančevo psihično ravnotežje oziroma na njegovo psihično počutje nasploh. Do razumne mere upoštevajo tudi lastnosti oškodovanca. Kot dodatna teža se lahko upošteva tudi reakcija okolja na skaženost, saj lahko ta povzroča oškodovancu še večje duševne bolečine. Šele če ugotovimo, da sta podana oba elementa dejanskega stanja (objektivni in subjektivni), lahko odmerimo odškodnino, vendar le, če stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujeta. Sicer pa o skaženosti lahko govorimo le, kadar gre za trajne spremembe oškodovančeve zunanjosti.

Kot rečeno, resnično vsak kozmetični defekt (utemeljen medicinsko) še ne predstavlja temelja za prisojo odškodnine. Vendar pa je prvo sodišče z dejanskimi ugotovitvami, katerih pritožba niti ne izpodbija, ustrezno obrazložilo to sporno postavko odškodninskega zahtevka. Upoštevalo je tako objektivna merila, vplivanje teh na oškodovanko in na njeno psihično ravnotežje ter počutje, posebej upoštevajoč še njeno starost in obdobje odraščanja. Intenzivnost in trajnost tožničinega trpljenja zaradi posega v njeno telesno celovitost, kot se je in se bo odvijalo v njej sami, tako opravičujeta opredelitev tega notranjega dogajanja tudi po odškodninskem pravu.

Ob spoznanju, da je vsak človek neponovljiva celota svoje individualne in telesne biti, tudi odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine.

Višine prisojene denarne odškodnine pritožba sicer izrecno ne izpodbija, a je kljub temu podvržena preizkusu pravilne uporabe materialnega prava. Eno od pravno relevantnih dejstev, katerih ugotovitev odreja določba 200. člena ZOR, je tudi intenzivnost bolečin. Ugotovljene dejanske okoliščine (skrb za videz, sočutje in pozornost okolice, bojazen zaradi rasti brazgotin itd.) pa nedvomno opravičujejo tudi višino v konkretnem primeru prisojene odškodnine.

Tožeča stranka pa je tudi upravičena do zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko je založila predujem za stroške izvedenca po 210. členu ZOR. Tožeča stranka namreč z založenim denarnim zneskom ni mogla več razpolagati, tožena stranka pa mora zato na tak način nadomestiti vrednost, ki jo je denarni znesek ob dnevu plačila (založitve) imel. Ob takem stanju, ko so bile ugotovljeni in upoštevani vsi pravno upoštevni razlogi in kot taki tudi pravilno pravno ocenjeni, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in sodbo prve stopnje potrditi (368. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena niti do povrnitve stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo tega pravnega sredstva (1. odstavek 166. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona).