Jedro

Tožnica od zahtevane ugotovitve ničnosti spornih poroštvenih izjav ne more imeti nobene pravne koristi.

Sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti, vendar le v okviru pravočasne, popolne in dopustne zahteve za pravno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ker je ocenilo, da tožnica ni izkazala pravnega interesa zanjo.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ponavlja, da tožničini podpisi na poroštvenih izjavah niso njeni. Ker se torej sodba v zadevi II P 1485/2006 opira na ponarejeni listini, bo tožnica predlagala obnovo postopka. Doslej se je tožnica sklicevala le na dejstvo, da ji ni bila dana možnost nastopanja pred sodiščem, pa tudi o tem njenem predlogu ni bilo meritorno odločeno. Tožnica je v negotovosti glede svojega pravnega položaja, dokler ne bo izčrpala vseh pravnih sredstev. Poudarja, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, zato ni treba ugotavljati pravnega interesa za tožbo. Tožnica se bo, ko bo njenemu zahtevku ugodeno, odločila, kako bo zavarovala svoje interese. Zgolj zaradi zamude roka za vložitev izrednega pravnega sredstva tožnici ni moč odreči sodnega varstva na drugi pravni podlagi, sploh pa tožnica v tej pravdi temelji svoj zahtevek na drugačnem dejstvenem substratu kot v zadevi II P 1485/2006. Ni res, da tožnica ne more več doseči razveljavitve sodbe v navedeni zadevi. Kot obnovitveni razlog namreč lahko navaja nova dejstva in dokaze. Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka že po samem zakonu vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe. Tožnica poroštvenih izjav ni podpisala, zato sta izjavi nični. Tožnice ne vežeta in ne moreta imeti nobenih pravnih učinkov.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v pritožbi ponavlja trditve, na katere ji je obširno in materialnopravno pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Čeprav je tožnici uspelo dokazati, da njeni podpisi na spornih poroštvenih izjavah niso pristni, ji je sodišče upravičeno odreklo pravico do vsebinskega obravnavanja njene tožbe.

6. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica od zahtevane ugotovitve ničnosti spornih poroštvenih izjav ne more imeti nobene pravne koristi. Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1485/2006-II z dne 11. 4. 2008, ki tožnici nalaga plačilo toženkine terjatve, je 13. 6. 2008 postala pravnomočna, potekli pa so tudi vsi predpisani roki za izredna pravna sredstva. To pomeni, da tožnica drugačne odločitve o svoji obveznosti, ki izvira iz spornih poroštvenih izjav, ne more več doseči. Res je, da po 92. členu Obligacijskega zakonika (OZ) sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti, vendar le v okviru pravočasne, popolne in dopustne zahteve za pravno varstvo. Tožnica se torej s sklicevanjem na ničnost in njene posledice ne more izogniti zahtevi iz drugega odstavka 181. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da med predpisanimi procesnimi predpostavkami za ugotovitveno tožbo izkaže svoj pravni interes zanjo. Tožnica kot že navedeno, tej zahtevi ni zadostila.

7. Brez pomena je pritožbena trditev, da o tožničinem predlogu za obnovo postopka še ni bilo meritorno odločeno. Razumljivo je, da je tako, saj je tožnica, kot izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča P 1485/2006-II z dne 22. 5. 2012, zamudila rok za vložitev predloga za obnovo postopka. Zgrešeno je tožničino prepričanje, da bi lahko uspela s ponovnim predlogom za obnovo, ker se sodba opira na ponarejeno listno oziroma zaradi novih dejstev in dokazov. Tožnica v ta namen ne potrebuje sodbe, da sta sporni poroštveni izjavi nični. Za predlagano obnovo postopka bi zadoščalo z izvedenskim mnenjem podprto dejstvo, da tožničini podpisi na spornih poroštvenih izjavah niso pristni. Sicer pa je v tožničinem primeru, kot pravilno ugotavlja izpodbijani sklep, od pravnomočnosti odločbe že minilo več kot pet let. Po preteku tega (objektivnega) roka pa obnove postopka ni več mogoče predlagati (tretji odstavek 396. člena v zvezi s 6. in 10. točko 394. člena ZPP).

8. Brez podlage je tudi pritožbeni očitek o kršitvi tožničine ustavne pravice do pravnega sredstva. Tožnica bi se na ničnost spornih poroštvenih izjav mogla in morala sklicevati v rednih in izrednih pravnih sredstvih zoper sodbo P 1485/2006-II, seveda v za to predpisanih rokih. Če tega ni storila, pa se učinkom pravnomočnosti sodbe ne more izogniti s tožbo v tem postopku. Zmotno je pritožbeno stališče, da ima tožnica pravni interes za tožbo že zato, ker o tovrstnem zahtevku (za ugotovitev ničnosti) doslej še ni bilo odločeno. Tudi tožničino prepričanje, da še lahko doseže razveljavitev sodbe P 1485/2006-II oziroma njenih posledic, je brez vsake pravne podlage. Res je sicer, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe (prvi odstavek 87. člena OZ), vendar tožnica pozablja, da toženki na podlagi spornih poroštvenih izjav v resnici ni plačala ničesar. Plačilo, ki ga toženka izterjuje, namreč temelji na izvršilnem naslovu, ki ga predstavlja pravnomočna in izvršljiva sodna odločba. Tožnica ne more uspeti niti z zatrjevanjem domnevne nemoralnosti nastale situacije, pač pa bo lahko zahtevala ustrezno povračilo od osebe, ki je ponaredila njene podpise na spornih poroštvenih izjavah.

9. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Uradoma upoštevnih procesnih kršitev ni zagrešilo, drugih kršitev te vrste pa pritožba opredeljeno ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

10. Ker je tožnica s pritožbo propadla, ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sklepa (prvi odstavek 165. člena ZPP).