Jedro

Zakon in Kolektivna pogodba ne predpisujeta nobenih kvantitativnih meril za oceno, do kje je rezultate dela še šteti za pričakovane. Tožnik več kot polovico svojih delovnih nalog sploh ni opravljal in temu ustrezni so bili tudi rezultati njegovega dela daleč pod pričakovanji. Ker pri toženi stranki ni bilo prostega delovnega mesta, na katerega bi bil tožnik lahko razporejen, je pravilna in zakonita tudi odločitev, da tožniku preneha delovno razmerje na podlagi 3. točke prvega odstavka 100. člena ZDR/90.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev sklepov nadzornega sveta tožene stranke z dne 3.2.1997 in 15.9.1997, na podlagi katerih mu je prenehalo delovno razmerje zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela. Presodilo je, da je bil postopek izveden v skladu s 23. členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) in 9. členom Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Uradni list RS, št. 43/94 - Kolektivna pogodba). Sodišče je ugotovilo, da tožnik bistvenih nalog samostojnega komercialista ni opravljal in pri teh nalogah v obdobju od marca do oktobra 1996 ni imel nobenih rezultatov. Ugotovilo je tudi, da pri toženi stranki ni bilo prostega delovnega mesta, na katerega bi tožnika lahko razporedili.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika. Potrdilo je dejanske ugotovitve in pravno presojo sodišča prve stopnje. Tožnik ni dokazal, da bi bilo nedoseganje rezultatov dela posledica odnosa direktorja do njega in onemogočanja dela s strani tožene stranke. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so bili razlogi za neučinkovitost izključno na tožnikovi strani.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ves čas je zatrjeval, da mu je tožena stranka onemogočala opravljati delo in ga še silila v bolniški stalež. O listinah v zvezi z bolniškim staležem, ki po mnenju tožnika kažejo na kampanjo tožene stranke zoper njega, niti prva niti drugostopna sodba nimata razlogov. Iz zapisnikov kolegijev tudi izhaja, da je tožnik opravil približno polovico svojih delovnih nalog, zato ne drži trditev, da ni nič delal in ni imel nobenih delovnih rezultatov.

Nedoseganje pričakovanih rezultatov dela je mogoče sankcionirati le v primeru, če je nedoseganje posledica subjektivnega delavčevega odnosa do dela.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru navaja, da je revizija neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Tako ima navedbe tudi o nedokazanih trditvah tožnika o tem, zakaj ni dosegel pričakovanih rezultatov v obdobju od marca do oktobra 1996. Če se tožnik z dokazno oceno sodišča ne strinja, to še ne pomeni, da je sodba formalno pomanjkljiva.

Pravna podlaga za odločitev so bile določbe 18. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR), 23. člena ZDR (1990) in 9. člena Kolektivne pogodbe. V zvezi s postopkom ugotavljanja doseganja pričakovanih rezultatov je upoštevati, da je sodišče v tej zadevi dejansko odločalo dvakrat. V prvem postopku (sodba Delovnega sodišča v Kopru, Oddelek v Novi Gorici, opr. št. Pd 445/97 z dne 7.7.1997, potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1363/97 z dne 16.4.1999) je sodišče zaradi kršitev postopkovnih določb razveljavilo sklep nadzornega sveta tožene stranke z dne 10.3.1997, s katerim je bil zavrnjen ugovor tožnika zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja. Tožena stranka je že po odločitvi sodišča prve stopnje (in ne glede na vloženo pritožbo), o ugovoru ponovno odločala.

V tem postopku sta tako predmet presoje sklep nadzornega sveta z dne 3.2.1997 (ki v prvem sodnem postopku ni bil razveljavljen) in sklep nadzornega sveta z dne 15.9.1997, s katerim je bil ugovor tožnika ponovno zavrnjen. Tožnik v reviziji ne izpodbija odločitve zato, ker bi bil postopek izveden nepravilno in nezakonito. Presoja postopka ugotavljanja doseganja pričakovanih rezultatov dela, spada v sodnem postopku v okvir presoje materialnopravne pravilnosti odločitve delodajalca, o čemer odloča revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti. Tudi revizijsko sodišče soglaša z odločitvijo in utemeljitvijo v izpodbijani sodbi, da je "tožena stranka postopek v formalnopravnem pogledu izvedla v skladu z zakonskimi določili in določili panožne kolektivne pogodbe".

Navedbe tožnika se nanašajo predvsem na ugotavljanje dejstev in na dokazno oceno obeh sodišč, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Za presojo bistvene so ugotovitve, ali je tožnik dosegal pričakovane rezultate dela ali ne.

Ugotovitev, da ne dosega pričakovanih rezultatov dela, je bila pri toženi stranki sprejeta na podlagi spremljanja dela tožnika v obdobju od marca do oktobra 1996 - torej bistveno daljšem obdobju kot je predpisanih najmanj 30 dni prisotnosti na delu. V tem obdobju tožnik ni bil v bolniškem staležu in tudi zapleti z bolniškim staležem v letu 1995 nimajo nobene neposredne zveze s tem postopkom. Ugotovitev, da je bil rezultat tožnikovega dela "enak ničli", se nanaša le na doseganje pričakovanih rezultatov dela po vnaprej določenem mesečnem planu za prodajo blaga v tranzitu, ne pa tudi na naloge, ki jih je imel v zvezi z nabavo materiala za poslovne enote. Ker je predstavljala prodaja blaga v tranzitu pretežni del nalog samostojnega komercialista (najmanj 60%), je taka ugotovitev zadostna podlaga za presojo, da tožnik pričakovanih rezultatov dela ni dosegal. Zakon in Kolektivna pogodba ne predpisujeta nobenih kvantitativnih meril za oceno, do kje je rezultate dela še šteti za pričakovane. Tožnik več kot polovico svojih delovnih nalog sploh ni opravljal in temu ustrezno so bili tudi rezultati njegovega dela daleč pod pričakovanji.

Nižji sodišči sta ugotovili, da so bili razlogi za neučinkovitost izključno na strani tožnika in da mu delo ni bilo onemogočeno z ravnanji delavcev tožene stranke ali posebej zaradi odnosa direktorja do njega. Nedoseganje pričakovanih rezultatov je bilo torej posledica njegovega subjektivnega odnosa do dela. Drugačna revizijska navedba je zato v nasprotju z ugotovitvijo sodišča. Poleg tega pa je neutemeljena tudi zato, ker gre v primerih, predvidenih v 18. členu ZTPDR oziroma 23. členu ZDR (1990), lahko tudi za povsem objektivne in nekrivdne razloge. Torej ne samo za primere, ko delavec noče ali ni pripravljen delati, temveč tudi za primere, ko delavec za svoje delo ni sposoben ali ga enostavno ne zmore.

Ob dejanski ugotovitvi (ki ves čas postopka ni bila sporna), da pri toženi stranki ni bilo prostega delovnega mesta, na katerega bi bil tožnik lahko razporejen, je pravilna in zakonita tudi odločitev, da tožniku preneha delovno razmerje na podlagi 3. točke prvega odstavka 100. člena ZDR (1990).

Glede na navedeno, zatrjevane bistvene kršitve pravil pravdnega postopka niso podane, izpodbijana sodba pa je materialno pravno pravilna, zato je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).