Jedro

Ker je tožeča stranka ves čas vedela, da gre za gradnjo na tujem svetu in to še začasno gradnjo, že ti okoliščini onemogočata uporabo instituta gradnje na tujem svetu. Za utemeljeno sklicevanje na uporabo tega instituta namreč manjka njegov bistveni element: graditelj ni vedel in ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin parc. št. 3169/1, 3169/2 in 3168/1, vse k.o... Presodilo je, da tožeča stranka ni postala lastnik nepremičnin niti po kupni pogodbi z dne 18.11.1964, niti jih ni priposestvovala, niti ni lastninske pravice pridobila na podlagi dobroverne gradnje na tujem zemljišču. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje zmotno razlagalo pravila o gradnji na tujem svetu, ker je štelo, da tožeča stranka ni mogla pridobiti pravice uporabe oz. lastninske pravice v smislu sedanjega lastninskega režima na skladiščih in funkcionalnih zemljiščih, ker naj bi pridobitev pravic uporabe oz. sedaj lastninske pravice na takih zemljiščih bila možna le takrat, ko je bil na zemljiščih v družbeni lastnini zgrajen objekt v zasebni lasti. Tako stališče favorizira tiste subjekte, ki so bili v času, ko je še obstajal dvojni lastninski režim, lahko imetniki lastninske pravice, v primerjavi z graditelji, ki takrat lastninske pravice niso mogli imeti. Za tako razlikovanje ni podlage v pravnih predpisih. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizija trdi, da obstaja očitno nasprotje o odločilnih dejstvih med razlogi sodbe in vsebino listin in med samimi listinami. Izpodbijana sodba šteje kot pravilno ugotovitev, da iz gradbenih dovoljenj izhaja, da tožeča stranka ni zgradila objektov trajnega značaja, pač pa objekte začasnega značaja, čeprav iz gradbenih dovoljenj to očitno ne izhaja. Sodišči nista zavzeli stališča o odločilnem dejstvu - kakšne zgradbe sta tožeča stranka in njen pravni prednik zgradila na spornih zemljiščih po odločbi iz leta 1965, s katero je tožena stranka oz. Skupščina občine D. sama potrdila obstoj zidane hiše in žage, ki sta bili zgrajeni na podlagi gradbenih dovoljenj, ki jih je izdala tožena stranka. Tožeča stranka revizijskemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in razveljavi izpodbijani sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/2004 - prečiščeno besedilo, ZPP). Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka trdi, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, ker so v njej očitna nasprotja med razlogi sodbe in listinskimi dokazi. Ta očitek po presoji revizijskega sodišča ni utemeljen. Izpodbijana sodba je pravilno povzela vsebino listinskih dokazov, ki sta jih predložili pravdni stranki in jih tudi dovolj obširno in jasno obrazložila ter presodila vsako posebej in v medsebojni povezavi (8. člen ZPP). Ena bistvenih ugotovitev postopka je bila, da so bila vsa gradbena dovoljenja tožeči stranki izdana začasno. Na dejanske ugotovitve postopka je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zmotna je trditev tožeče stranke, da iz gradbenih dovoljenj ni razvidno, da je smela graditi le objekte začasnega značaja. Celo večkrat in že v lokacijski dokumentaciji (prilogi B 4 in B 5) je zapisano, da bo tožeča stranka objekte začasno preuredila. S to dokumentacijo je tožeča stranka razpolagala vse od takrat, ko je naročila njeno izdelavo in je njeno revizijsko sklicevanje na to, da je vsebina te dokumentacije drugačna, nerazumljivo. Ker je torej tožeča stranka ves čas vedela, da gre za gradnjo na tujem svetu in to še začasno gradnjo, že ti okoliščini onemogočata uporabo instituta gradnje na tujem svetu. Za utemeljeno sklicevanje na uporabo tega instituta namreč manjka njegov bistveni element: graditelj ni vedel in ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču (primerjaj 24. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90 in Ur. l. RS, št. 4/91, ZTLR). Odveč je tako vsako sklicevanje na domnevno favoriziranje graditeljev, ki so bili v času prejšnjega lastninskega režima (družbene lastnine) lahko imetniki lastninske pravice.

Vprašanje, kakšni objekti so bili na obravnavanih nepremičninah, preden je začela tožeča stranka sporno zemljišče uporabljati, za odločitev obravnavanega spora ni pravno odločilno. Že prej postavljene zgradbe niso bile v lasti tožeče stranke, ampak jih je dobila v uporabo pod enakimi pogoji, kot zemljišče samo (primerjaj načelo superficies solo cedit). Okoliščina, da je tožena stranka izdala gradbeno dovoljenje za njihovo izgradnjo, pa je v skladu z upravnimi predpisi, ki so določali pogoje za gradnjo oziroma pridobitev gradbenega dovoljenja.

Revizijsko sodišče je presodilo, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili tudi pravno pomembne okoliščine glede trditev tožeče stranke, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi pogodbe oziroma s priposestvovanjem. Presoja, da so bile druge nepremičnine predmet kupne pogodbe in da zato na tej podlagi tožeča stranka lastninske pravice ni pridobila, je v skladu z dejanskimi ugotovitvami vsebine pogodbe, na katero se je tožeča stranka sama sklicevala. Pravilna je tudi presoja, da ni potekla dovolj dolga priposestvovalna doba, česar pa revizija niti ni izpodbijala.

Ker v reviziji zatrjevani očitki o obstoju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotni uporabi materialnega prava niso utemeljeni, je moralo revizijsko sodišče revizijo zavrniti (378. člen ZPP). Odgovor na revizijo ni bil potreben strošek tega postopka, zato tožena stranka sama krije stroške, ki so v zvezi z njim nastali (155. in 165. člen ZPP).