Jedro

Ker vzročne zveze med vožnjo pod vplivom alkohola in nesrečo ne bi bilo samo v primeru, če bi se izkazalo, da je do nesreče prišlo izključno zaradi ravnanja tretje osebe ali zaradi objektivnih vzrokov, ki niso povezani z ravnanjem alkoholiziranega voznika in ker je bilo z izvedeniškim mnenjem ugotovljeno, da toženec za škodo odgovarja v deležu 75 %, je bilo izvajanje predlaganih dokazov nepotrebno, saj so bila odločilna dejstva v zadevi (toženec je vozil pod vplivom alkohola, za prometno nesrečo je bil soodgovoren, torej ni šlo za izključno ravnanje tretjega) že ugotovljena.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede teka zamudnih obresti s p r e m e n i tako, da zamudne obresti prenehajo teči 1.1.2002. V ostalem se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti, zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Novi Gorici obsodilo toženca na plačilo 1.345.765,75 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.1.1998, višji zahtevek (za povrnitev stroškov izvedenca in sodnih taks v zadevi P 1) pa je zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči povrniti 157.753,00 SIT pravdnih stroškov. Tožeča stranka je oškodovancem v prometni nesreči, ki jo je povzročil toženec, izplačala odškodnino, določeno s pravnomočno sodbo v zadevi tega sodišča P 1 (v kateri sta bili pravdni stranki navadna sospornika). Toženec je vozil pod vplivom alkohola in zato izgubil zavarovalne pravice. To pa pomeni, da mora tožeči stranki plačane zneske odškodnine povrniti. Sodišče je tudi zavrnilo ugovor zastaranja.

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, to je zoper zavrnitev zahtevka na povrnitev pravdnih stroškov v zadevi istega sodišča P 1. Obe pravdni stranki sta bili namreč v pravdi P 1 navadna sospornika. Res se dejanja enega navadnega sospornika ne raztezajo na drugega, vendar so bila dejanja tožeče stranke koristna tudi za toženo in prav zaradi tega bi morala tožena stranka tožeči povrniti tudi te stroške. Dejstvo, da je bil stroškovni zahtevek tožnice v pravdi P 1 zavrnjen, še ne pomeni, da tožnica istih stroškov ni upravičena zahtevati od toženca. Prav zaradi njene aktivnosti je namreč obveznost toženca do oškodovanca manjša. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in v pritožbi navaja, da dejansko stanje ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno, ker se je toženec branil, da škoda ni v vzročni zvezi z alkoholiziranostjo in v tej smeri predlagal tudi določene dokaze, sodišče pa teh dokazov ni izvedlo. Izvedenci namreč tožnikov reakcijo ocenjujejo kot panično in zakasnelo, torej glavni vzrok ni bila alkoholiziranost. Sodišče tudi ni obrazložilo, kako je ugotovilo vinjenost. Zato predlaga razveljavitev sodbe. Podrejeno pa ugovarja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, saj sodišče ni upoštevalo določbe 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

V odgovoru na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka prerekala navedbe iz pritožbe.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče pa neutemeljena.

Glede pritožbe tožeče stranke: Pritožbene navedbe o tem, da so bila njena pravna dejanja za toženo stranko koristna in da ji je zato tožena stranka dolžna te stroške povrniti so pritožbena novota (v dosedanjem postopku je tožeča stranka govorila le o tem, da je imela za plačilo teh stroškov pravni interes). Po določbi 337. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) so zato prepozne in jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP).

Glede pritožbe tožene stranke: Pravna podlaga tožbenemu zahtevku je zavarovalna pogodba, posebej določbe splošnih zavarovalnih pogojev glede izgube zavarovalnih pravic. Iz razlogov sodbe izhaja, da je do škode prišlo zaradi vinjenosti toženca. Da je bil toženec pod vplivom alkohola, v postopku ni bilo sporno, pritožbene navedbe o tem, da iz razlogov sodbe ni jasno, kako je sodišče vinjenost ugotovilo, so zato nedopustna pritožbena novota in jih na podlagi določbe 337. člena ZPP ni mogoče upoštevati. V zvezi z vzročno zvezo med alkoholiziranostjo in nastalo škodo, ki pa je bila ves čas sporna, pritožba očita sodišču, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Prvostopno sodišče ni izvedlo naslednjih dokazov: zaslišanje izvedenca (ki je bil postavljen v zadevi istega sodišča opr. št. P 1 in kjer je sta bili kot stranki udeleženi tudi stranki tega postopka) in zaslišanje prič. Priče dogodka ne bi mogle ob sicer ugotovljenem dejanskem stanju glede poteka nesreče in glede vinjenosti toženca ničesar povedati o vzročni zvezi med alkoholiziranostjo in prometno nesrečo. Izvedenec pa je že v svojem mnenju zapisal, da je vzrok zakasnele reakcije toženca lahko dejstvo, da je vozil pod vplivom alkohola. Ker vzročne zveze med vožnjo pod vplivom alkohola in nesrečo ne bi bilo samo v primeru, če bi se izkazalo, da je do nesreče prišlo izključno zaradi ravnanja tretje osebe ali zaradi objektivnih vzrokov, ki niso povezani z ravnanjem alkoholiziranega voznika in ker je bilo z izvedeniškim mnenjem v pravdni zadevi P 1 ugotovljeno, da toženec za škodo odgovarja v deležu 75 %, drugi udeleženec prometne nesreče pa do 25% (tožena stranka se v pritožbi na to mnenje sklicuje, z branjem tega dokaza sta se strinjali obe stranki), je bilo izvajanje predlaganih dokazov tudi po mnenju pritožbenega sodišča nepotrebno, saj so bila odločilna dejstva v zadevi (toženec je vozil pod vplivom alkohola, za prometno nesrečo je bil soodgovoren, torej ni šlo za izključno ravnanje tretjega) že ugotovljena. Dejansko stanje v zadevi je bilo tako popolno in pravilno ugotovljeno. Prvostopno sodišče se je v sodbi opredelilo do ugovorov tožene stranke, saj iz razlogov sodbe izhaja, da je je nesrečo povzročil toženec in da ima zaradi njegove vinjenosti tožeča stranka zahtevek do povračila plačane odškodnine.

Pravilno pa pritožba opozarja, da prvostopno sodišče ni uporabilo določbe 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki je začel veljati 1.1.2002 in po kateri obresti nehajo teči, kadar vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico. Zapadle in do 1.1.2002 natekle zamudne obresti znašajo 1.872.463,63 SIT (po računalniškem programu Vrhovnega sodišča RS), torej več kot glavnica. Zato so z uveljavitvijo OZ prenehale teči. Pritožbeno sodišče je zato moralo sodbo glede teka zamudnih obresti spremeniti, tako da zamudne obresti nehajo teči 1.1.2002 (4. točka 358. člena ZPP). Sodbo je nato preverilo še z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP ). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo uspela le z manjšim delom, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, enako pa to velja tudi za tožečo stranko, ki z odgovorom na pritožbo ni z ničemer prispevala k odločitvi o pritožbi, s pritožbo pa ni uspela.