Jedro

V postopku zavarovanja z začasnim odvzemom otrok je pri obravnavanju ugovora staršev raziskovalna dolžnost sodišča odvisna od teže škode oziroma očitne zaznavnosti ter oddaljenosti otroku grozeče škode.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Nasprotna udeleženca sta starša treh mladoletnih otrok1. Zoper njiju je vložen predlog za izrek ukrepa trajnejšega značaja, in sicer, da se jima otroci odvzamejo in namestijo v rejništvo. Predlagana je tudi določitev preživnine in stikov.

2.Predlagatelj je pred vložitvijo predloga 4. 11. 2025 izvedel nujni odvzem otrok staršema (nasprotnima udeležencema), otroke namestil v krizni center ter sodišču predlagal izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je 5. 11. 2025 temu predlogu sledilo - otroke je staršema začasno odvzelo ter jih začasno namestilo v krizni center. Glede stikov med otroci in staršema je odločilo, da ne potekajo. Slednjo odločitev je spremenilo s sklepom z dne 14. 11. 2025, ko je uvedlo tedenske video klice v trajanju ene ure, nato pa še s sklepom z dne 12. 12. 2025, ko je uvedlo še osebne stike v prostorih kriznega centra ob navzočnosti strokovnega delavca v trajanju ene ure in pol vsaj enkrat mesečno.

3.Z izpodbijanim sklepom z dne 23. 1. 2026 je prvostopno sodišče (I.) zavrnilo ugovor nasprotnih udeležencev zoper sklep z dne 5. 11. 2025, (II.) delno ugodilo predlogoma predlagatelja in kolizijske skrbnice z izdajo začasne odredbe z namestitvijo vseh treh otrok v rejništvo, z določitvijo stikov med staršema in otroci pod nadzorom in v prostorih centra za socialno delo vsako sredo od 15.30 in 16.30 ure, v času poletnih počitnic pa na vsakih 14 dni, pri čemer ima na stiku prisotni strokovni delavec pravico stik prekiniti, če bi zaznal, da je za otroke obremenjujoč. Kar sta predlagatelj in kolizijska skrbnica zahtevala več, je zavrnilo. Predlagatelju je naložilo, da do vsakega petega v mesecu poda sodišču poročilo in mnenje o izvajanju stikov med staršema in otroki za pretekli mesec. Odločilo je še, da ta začasna odredba stopi v veljavo z dnem njene izdaje, da traja do pravnomočne odločitve o glavni stvari oziroma do drugačne odločitve sodišča, da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve ter da se (III.) odločitev o stroških postopka zavarovanja pridrži za končno odločbo.

4.Sklep s pravočasno pritožbo in njeno dopolnitvijo izpodbijata nasprotna udeleženca po pooblaščencu. Pritožbo podredno naslavljata kot ugovor zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa. Uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata spremembo z ugoditvijo ugovoru, zavrnitvijo predlogov predlagatelja in kolizijske skrbnice v celoti oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašata pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

5.Kolizijska skrbnica se v odgovorih na pritožbo in njeno dopolnitev zavzema za zavrnitev in priglaša stroške.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Vlogo nasprotnih udeležencev, naslovljeno kot pritožba in ugovor, gre obravnavati le kot pritožbo. Začasne odredbe za varstvo koristi otrok se pod pogoji, ki jih določa družinski zakonik, namreč izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje (100. člen ZNP-12). Po 273.b členu ZIZ3 ni dovoljen ugovor zoper sklep o začasni odredbi za varstvo koristi otrok, če je bila dolžniku dana možnost, da se glede predloga za izdajo začasne odredbe izjavi pred njeno izdajo. Ker so udeleženci pred izdajo izpodbijanega sklepa imeli možnost, da se izrečejo o razmerju, ki ga sklep z dne 23. 1. 2026 ureja, je pravno sredstvo zoper ta sklep pritožba.

8.Zapis v izreku, da ugovor (namesto prav pritožba) zoper začasno odredbo ne zadrži izvršitve, predstavlja zgolj očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče kadarkoli popravi (prvi odstavek 328. člena ZPP4). Ob danem pravnem pouku o pravici do pritožbe in obrazložitvi, da odločitev o nesuspenzivnosti temelji na šestem odstavku 9. člena ZIZ, po katerem pritožba in ugovor ne zadržita postopka, tako ne gre za pomanjkljivost, zaradi katere preizkus izpodbijanega sklepa ne bi bil mogoč (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

9.Z odredbama z dne 5. 11. 2025 in 23. 1. 2026 ista vsebina ni urejena na dva načina. Z začasno odredbo z dne 5. 11. 2025 je bilo namreč (pod V. točko izreka) odločeno, da velja do drugačne odločitve sodišča oziroma do pravnomočnega zaključka sodnega postopka za varstvo koristi otrok. Glede začasnega odvzema otrok po izdaji sklepa z dne 5. 11. 2025 ni bila sprejeta kakšna drugačna odločitev. Glede namestitve v krizni center in stikov pa je bila po 5. 11. 2025 sprejeta drugačna odločitev ter je zato v veljavi namestitev v rejništvo in odločitev o stikih po sklepu z dne 23. 1. 2026.

10.V predmetni zadevi je sodišče po izdaji začasne odredbe z dne 5. 11. 2025, s katero je potrdilo upravičenost začasnega odvzema otrok staršem, v fazi ugovornega postopka opravilo narok. Zaslišalo je oba nasprotna udeleženca ter D. D., dr. med., spec. sod. med. Pritožba meni, da bi sodišče moralo zaslišati še E. E. in F. E. (soseda nasprotnih udeležencev), ki bi lahko izpovedala o dogajanju v družini, strokovne delavke, ki bi lahko pojasnile, kdo je zaznal okoliščine povzete v Poročilu z dne 6. 11. 2025 ter G. G. glede njenih sposobnosti za opravljanje rejništva.

11.V postopku zavarovanja z začasnim odvzemom otrok je pri obravnavanju ugovora staršev raziskovalna dolžnost sodišča odvisna od teže škode oziroma očitne zaznavnosti ter oddaljenosti otroku grozeče škode.5 Iz vlog CSD ter ostale obsežne listinske dokumentacije, povzete pod 15. in 16. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče sklepalo na obstoj akutne hude ogroženosti otrok, pri tem pa je bila staršema dana možnost, da v okviru kontradiktornega postopka vplivata na odločitev sodišča. Pritožbeni očitek o bistveni postopkovni kršitvi oziroma pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni še bolj popolno raziskalo dejanskega stanja, ni utemeljen, saj je bila raziskovalna dolžnost glede na ugotovljeno težo otrokom neposredno grozeče škode opravljena v ustreznem obsegu.

12.Izhodišče pritožbenih očitkov o nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijanega odvzema otrok je v procesnih in materialnopravnih kriterijih, izoblikovanih na podlagi ustavnih in konvencijskih pravic. Ukrep odvzema otroka predstavlja grob poseg države v pravico starševstva (54. člen Ustave6) ter pravico do družinskega življenja (8. člen EKČP7). Obveznost države pri varovanju koristi otroka je, da izvede ukrepe za varstvo pravic in koristi otroka takrat, ko starši te svoje pravice in obveznosti ne izvajajo ali je ne izvajajo v korist otroka (154. člen DZ8). V primeru, ko se ugotovi fizična in psihična zloraba otrok s strani staršev, mora država pred temi zlorabami otroke zaščititi.9 Na podlagi 161. člena DZ sodišče izda začasno odredbo v primeru verjetne izkazanosti otrokove ogroženosti. Verjetna izkazanost pomeni nižji dokazni standard od popolne gotovosti - bolj verjeten je obstoj kot pa neobstoj nevarnosti. Začasna odredba se izda, če je z njo mogoče doseči začasno varstvo koristi otroka (prvi odstavek 162. člena DZ). Odvzem otroka staršem je možen le, če ni kakšne druge možnosti za zaščito otroka, s katero bi bilo mileje poseženo v pravico do družinskega življenja (druga alineja 156. člena DZ), in to pod pogoji, da je otrok ogrožen, da je mogoče le z odvzemom v zadostni meri zavarovati njegove koristi in da okoliščine primera kažejo, da bodo starši po določenem času ponovno lahko prevzeli skrb za njegovo vzgojo in varstvo (174. člen DZ). Pri izreku ukrepa odvzema otroka mora sodišče tako že v odločbi imenovati drugo osebo, rejnika ali zavod, kamor otroka namesti (prvi odstavek 174. člena DZ).

13.Sodišče prve stopnje je verjetno izkazanost ogroženosti otrok oprlo na okoliščine odvzema otrok v letu 202210. Otroci so bili takrat najprej nameščeni v krizni center in nato premeščeni v rejniško družino. Pri manj kot dveletni A. A. so bile ugotovljene številne podplutbe po celotnem telesu, kri na ustnicah ter delno zaraščeni zlomi okončin, najmlajšemu C. A. pa ni bila pravočasno nudena zdravniška oskrba. Postopek se je na prvi stopnji v letu 2024 končal tako, da je bil staršema izrečen ukrep nadzora nad izvajanjem starševske skrbi za obdobje enega leta11. Nadalje je sodišče ugotovilo, da so od začetka meseca marca 2025 v vrtcu pri otrocih zaznavali modrice. Da gre verjetno za posledice fizičnega nasilja staršev, je ocenilo glede poškodb, opaženih 25. 3. 2025 (pri A. A. modrica na hrbtnem predelu, pri B. A. otečen obraz - desno lice, oteklina za ušesom in v spodnjem predelu hrbta) ter 4. 11. 2025 (pri C. A. podplutba na vratu in glavi) . Na podlagi opažanj vrtca o ravnanju mame z otroci (povzdigovanje glasu in kričanje) ter odzivov otrok, ki so očitno posledica zastraševanja (zadržanosti pri pogovorih, obljuba staršem, da ne bodo nič povedali, obljuba mami, da ne bodo odšli v krizni center), je ugotovilo tudi verjetnost izvajanja psihičnega nasilja nad otroci.

14.Gornjim dejstvom pritožba pripisuje drugačen pomen. Trdi, da starša otrok ne ogrožata, da ne izvajata nikakršnega fizičnega nasilja. Odvzem otrok v letu 2022 temelji na neživljenjskem očitku, da starša zlomov pri A. A. nista zaznala. Vendar teh poškodb niso zaznali niti v vrtcu. Tudi iz medicinske teorije in številnih akademskih člankov izhaja, da pri majhnih otrocih večkrat manjkajo klasični znaki zloma (oteklina, bolečina na pritisk, škrtanje kostnih odlomkov, zavrta aktivna gibljivost). Pri poročanjih otrok o nastanku poškodb je sodišče spregledalo okoliščine, ugotovljene v zvezi z bujno domišljijo otrok pa tudi možnost kontaminacije spomina otrok. V kolikor bi mati hotela C. A. poškodbo prikriti, ga v vrtec niti ne bi pripeljala. Mati mora včasih povzdigniti glas. Ni jasno, kdo naj bi slišal, da se je mati "drla" na otroke. Predlagatelj tekom številnih obiskov na domu ni zaznal zastraševanja otrok, pa tudi ne kakšne relevantne ali znatne vzgojne anomalije. Iz poročil izhaja, da se otroci doma odlično in sproščeno počutijo.

15.Ne glede na pritožbeno brezpredmetno negiranje ugotovitev iz pravnomočno končanega postopka o fizičnem nasilju nad otroci ter njihovemu zanemarjanju, gre v nadaljevanju izpostaviti zgolj nekatere nekatere ugotovitve o A. A. poškodbah ob prvem odvzemu 25. 4. 2022, ki same po sebi kažejo na abotnost zatrjevanja pritožnikov, da ne vesta, kako so te poškodbe nastale oziroma da jih nista zaznala, čeprav je bila tako A. A. kot preostala dva otroka v kritičnem času v njuni oskrbi. A. A. ob pediatričnem pregledu 7. 3. 2022 ni bila poškodovana. Zlomi njenih okončin, ki so bili odkriti 25. 4. 2022, so bili so posledica delovanja večjih sil (zlom leve nadlahti večje rotacijske sile s strani tretje osebe, zlom desne nadlahti ter zlom gležnja pa padca ali udarca oziroma močnega prijema s strani tretje osebe). Pri zlomu gležnja nikakor ni šlo za posledico pritiska na okončino s strani bratca, kot je bilo to zatrjevano. Na dekličinem telesu so bile tudi številne udarnine, nastale v posledici topih udarcev - lahko s strani tretje osebe ali zaradi padcev. Vse te poškodbe so nastale teden ali dva pred njihovim odkritjem. Vrtec teh poškodb ni mogel zaznati, ker A. A. v tem času (že vse od 28. 3. 2022 dalje) ni bila v vrtcu. Po umiku od staršev A. A. kakšnih dodatnih vidnih poškodb ni utrpela.

16.Izjave A. A., da je oče udaril B. A., ker je ugriznil C. A., ob dejstvu, da je imel C. A. na roki sledi ugriza, ni mogoče pripisati pritožbeno izpostavljeni domišljiji otrok oziroma kontaminaciji otroškega spomina. Dejstvo, da je mati C. A. pripeljala v vrtec, pa samo po sebi ne more kazati na to, da C. A. poškodb ni želela prikriti. Zato pritožba s temi navedbami ne more omajati ugotovitev, da je poškodbe otrok, opažene 25. 3. 2025 in 4. 11. 2025, verjetno povzročil oče. Pri tem še toliko bolj bode v oči, da je mati očetovo nasilje poskušala prikriti. Kot vzrok poškodb A. A. in B. A. je navajala sprva padec s skiroja oziroma nemirno spanje v posteljicah z ograjico, glede C. A. poškodbe (vijolična podplutba za desnim uhljem, zgornjem delu vratu in zadnjemu delu lica v velikosti 7 cm x 7 cm) pa, da je ni videla, ker sta bili zjutraj na tem mestu le praski, ki ju je namazala s kremo, vzgojiteljice pa so izjavile, da je bila podplutba prekrita s pudrom.

17.Ob z verjetnostjo izkazanem fizičnem nasilju se pritožbene navedbe o odsotnosti psihičnega nasilja in zastraševanja otrok izkažejo za neutemeljene že v luči sprenevedanja staršev o poškodbah otrok. Na odsotnost uvida staršev, da s svojimi ravnanji ponovno hudo ogrožata svoje otroke, nenazadnje kaže tudi okoliščina, da sta po prenehanju ukrepa nadzora nad izvajanjem starševske skrbi celo preko pooblaščenca, ki ju je zastopal v zadevi III N 744/2022, želela doseči, da se njuno ravnanje z otroci ne bi več spremljalo12.

18.Ob gornjem se izkaže, da obstoji velika verjetnost, da je otrokom zaradi zlorabe, kateri so bili izpostavljeni, škoda že nastala ter da je treba preprečiti, da bi se ta škoda še povečala. S kakšno drugo možnostjo kot z umikom iz družinskega okolja, v katerem starša z otroci nečloveško ravnata (jim povzročata poškodbe in občutke strahu) oziroma otrok ne zaščitita pred takim ravnanjem drugega od staršev, otrok ni mogoče učinkovito zaščititi. Starša škodljivosti svojega ravnanja z otroci ne prepoznata, očitno pa tudi nimata želje za sodelovanje s podpornimi institucijami, saj sta se spremljanju svojega ravnanja z otroci celo uprla. Pri tem je med prenehanjem ukrepa nadzora nad izvajanjem starševske skrbi in ponovno ogroženostjo otrok minilo komaj deset mesecev. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno pravilno zaključilo, da so lahko koristi otrok zadosti zavarovane le z začasnim odvzemom staršema.

19.Očitek pritožbe, da so staršema otroci odvzeti le zaradi njunih nižjih intelektualnih možnosti, nima prav nobene dejanske podlage. Že v letu 2022 so bili otroci staršema začasno odvzeti zaradi ogroženosti. Zaradi ogroženosti otrok je bila v nadaljevanju staršema vrsto let nudena strokovna pomoč. Zaradi ogroženosti otrok jima je bil že izrečen ukrep - milejši od odvzema, ki pa kljub zadostni strokovni podpori vseh deležnikov očitno ni zadostoval, ker spet obstoji verjetnost, da sta izvajala nasilje nad otroci. Ogroženost otrok zaradi njunega ravnanja je tista, ki je botrovala tudi tokratnemu začasnemu odvzemu, ne pa njune intelektualne sposobnosti.

20.Podatki o rejnici so v predmetni zadevi tajni zaradi zaščite zasebnosti in varnosti rejniške družine. Pritožbeno izpostavljena nerazkrita identiteta rejnice ne predstavlja kakšne take ovire, zaradi katere se starša ne bi mogla opredeliti o primernosti rejnice. Pod 46. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa se namreč nahajajo podrobni razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da je predlagana rejnica primerna. S temi razlogi pa pritožba ne polemizira. Da nerazkritje identitete rejnice ni v korist otrok, pa pritožba niti ne trdi.

21.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da babica otrok G. G. (mati druge nasprotne udeleženke) v situacijah morebitnega konflikta med interesi otrok in interesi staršev ne bi postavila v ospredje interesa otrok ter jih ne bi ustrezno zaščitila. Pritožba te ugotovitve ne izpodbija. Zgolj sorodstveno razmerje med babico in otroki ter družinsko okolje, v katerem naj bi se otroci zaradi poznavanja in navezanosti na babico bolje počutili, zato v okoliščinah tega primera ne more kazati na primernost babice za rejnico otrok v tem postopku. Sklepanje zgolj na podlagi dejstva, da bi morali biti otroci tudi v tem postopku nameščeni k sorodnici (babici), ker so bili k sorodnici (sestri druge nasprotne udeleženke) nameščeni v postopku III N 744/2022, pa ni v korist otrok.

22.Za stike pod nadzorom v trajanju dveh ur ter določitev stikov še preko videoklica se pritožnika zavzemata iz razloga, ker se vsem otrokom v eni uri ne moreta posvetiti enako. Tudi s strani kriznega centra jima je bilo svetovano, naj se pogovarjata le z enim od otrok naenkrat.

23.Zahtevano podaljšanje stika za eno uro ni utemeljeno iz razloga, ker je sodišče prve stopnje trajanje stika določilo upoštevaje koristi in starost otrok. Pritožbeno izpostavljeni nasvet kriznega centra staršema se je nanašal na stike preko videoklica, ne pa na osebno srečanje in druženje staršev z otroci pod nadzorom. Glede videoklicev je bilo ocenjeno, da starša ob izvedbi takega stika potrebujeta usmeritve, ker so sicer pogovori prazni ter brez vsebine in otrokom povzročajo stisko. Ker so otroci sedaj pri rejnici, ki nima strokovnega znanja in izkušenj za podajo usmeritev staršema med videoklicem, je sodišče prve stopnje predlog kolizijske skrbnice za določitev take vrste stikov utemeljeno zavrnilo.

24.Pritožbeni razlogi niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo treba zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena, 366. člen in 353. člen ZPP).

25.O stroških zavarovanja, ki so nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, bo odločeno z odločbo, s katero se bo ta nepravdni postopek končal (prvi odstavek 165. člena, 151. člen in četrti odstavek 163. člena ZPP).

-------------------------------

1V času izdaje izpodbijanega sklepa sta bila dvojčka (deklica A. A. in deček B. A.) stara 5 let in 7 mesecev, njun brat C. A. pa 4 leta in 1 mesec.

2Zakon o nepravdnem postopku (ZNP-1), Uradni list RS, št. 16/19.

3Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), Uradni list RS, št. 51/98 in nasl.

4Zakon o pravdnem postopku (ZPP), Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ta zakon se v postopku zavarovanja smiselno uporablja na podlagi 239. in 15. člena ZIZ.

5Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-1630/22, 23. točka obrazložitve.

654. člen Ustave (Uradni list RS, št. 33/91-I in nasl.) glede (pravic in dolžnosti staršev določa:Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon.Otroci, rojeni zunaj zakonske zveze, imajo enake pravice kakor otroci, rojeni v njej.

78. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 86/99; EKČP) glede pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja določa: 1. Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. 2. Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.

8Družinski zakonik (DZ), Uradni list RS, št. 15/17 in nasl.

9Primerjaj sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) Z in drugi proti Združenemu kraljestvu (VS), 2001, 73. točka obrazložitve.

10Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani II Z 36/2022 z dne 26. 4. 2022.

11Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani III N 744/2022 z dne 31. 1. 2024 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1379/2024 z dne 24. 1. 2025.

12Dopis pooblaščenca z dne 17. 6. 2025 strokovni delavki centra za socialno delo (v spisu II Z 109/2025 pod prilogo A24).