Jedro

Procesna kršitev, tako imenovana protispisnost, lahko predstavlja le tehnično napako in sicer napačen postopek prenosa avtentičnega zapisa listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razlogih (povzetka oz. prepisa vsebine zapisa), pri katerem se sodišče dokazno in pravno (vrednostno) še ne opredeljuje.

Sodišči sta upoštevali spoznanja pravne znanosti, ki so že uveljavljena v naši sodni praksi, po kateri gre pri opcijah za dve pogodbi. Prva je opcijska pogodba, katere vsebina je dogovor o ustanovitvi opcije kot oblikovalne pravice, ki opcijskemu upravičencu zagotavlja možnost, da z opcijsko izjavo doseže sklenitev glavne pogodbe. Vsebina glavne pogodbe je določena z opcijsko pogodbo. Sklenjena opcijska pogodba pomeni hkrati tudi zavezujočo ponudbo opcijskega zavezanca, ki jo lahko enostransko sprejme opcijski upravičenec. Opcijska pogodba nastane in zavezuje od trenutka sklenitve naprej, glavna pogodba pa nastane po splošnih pravilih v trenutku prejema opcijske izjave, s katero opcijski upravičenec sprejme ponudbo za sklenitev glavne pogodbe, ki izhaja iz opcijske pogodbe.

Določenost notarskega zapisa tako v času sklepanja sporne opcijske pogodbe veljavne določbe 416. člena ZGD kot tudi sedaj veljavnega 481. člena ZGD-1, potrjuje pomen notarskega zapisa kot pogoja sine qua non za nastanek glavne pogodbe o prenosu deleža oziroma njeno (ne)veljavnost, če predhodna ravnanja oziroma aktivnosti pogodbenih strank niso bila zapisana v notarskem zapisu. Opcijska pogodba in opcijska izjava morata biti sklenjeni v notarskem zapisu, vsekakor zaradi strogih posledic, ki jih imata za opcijskega zavezanca, saj je s podano opcijsko izjavo in njenim prejemom s strani zavezanca sklenjena oziroma nastane glavna pogodba. Najstrožja stopnja obličnosti pa ni določena le zaradi varstva pogodbenih strank, temveč tudi zaradi varstva drugih ali celo javnega interesa.

Ob takšnem razumevanju določbi 47. in 48. člena ZN, ki v primeru pomanjkanje predpisanega notarskega zapisa pogodbo sankcionirata z ničnostjo, predstavljata „lex specialis“ v razmerju do določb ZOR – o konvalidaciji ničnega posla (drugi odstavek 107. člena ZOR) ali o teoriji realizacije (73. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 923,89 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, od 16 dne dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan v roku 15 dni v obliki notarskega zapisa skleniti s tožnikom pogodbo o nakupu poslovnega deleža. Zavrnilo je tudi nadaljnji tožbeni zahtevek, da v primeru, če toženec ne sklene pogodbe, nadomesti pogodbo sodba, pri čemer se za datum sklenitve pogodbe šteje datum pravnomočnosti sodbe.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Poudarja, da ni pomembno, da je sporna pogodba s sklenitvijo pogodbe v obliki notarskega zapisa z dne 26. 7. 2001 pridobila obliko notarskega zapisa, pomembno pa je, da opcijska pogodba ni bila sklenjena v takšno obliki, kar pa ni mogoče sanirati s kasnejšo pogodbo, iz katere niti ni jasno razvidno, da se nanaša na obravnavano opcijsko pogodbo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnik. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, naj se reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da se v celoti ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Poudarja, da že ime opcijska pogodba pove, da ta ni ponudba ampak pogodba, in da je bilo torej soglasje volje pogodbenih strank s sklenitvijo pogodbe že doseženo in je zato jasno, da lahko opcijski upravičenec kadarkoli uveljavi svojo opcijsko upravičenje, določeno v pogodbi, katerega je opcijski zavezanec dolžan izpolniti v skladu s pogodbo določeno opcijo kot zavezo. Za uveljavitev opcijskega upravičenja ni potrebno dodatno soglasje na strani opcijskega upravičenca, torej ničesar več, k čemur bi opcijski upravičenec dal izjavo o sprejemu, saj je vsebina opcijske obveznosti in opcijskega upravičenja že v celoti urejena z opcijsko pogodbo. Vse pravice in obveznosti iz opcijskega pogodbenega razmerja so s soglasjem o sklenitvi opcijske pogodbe urejene, zato opcijska pogodba ne predstavlja zavezujoče ponudbe, saj je opcijska zaveza že v celoti nastala in obstoji, prav tako kot upravičenje opcijskega upravičenca, medtem ko v primeru pogodbe, ki ni opcijska, pogodbena obveznost in pogodbene pravice nastanejo šele s sprejemom ponudbe. S sklenitvijo opcijske pogodbe pa je pravica že ustanovljena. To je še toliko bolj razvidno iz dejstva, da za ustanovitev opcijskega razmerja zadostuje celo enostranski pravni posel. Zato je zmotno uporabljeno materialno pravo, ko je sodišče druge stopnje opcijsko pogodbo opredelilo kot ponudbo. Za sklenitev opcijske pogodbe o pravici do odkupa poslovnega deleža je bila torej potrebna oblika notarskega zapisa, kar pa sicer ne velja za opcijsko izjavo. Glede tega je tudi enotna nemška sodna praksa in teorija, ki za opcijsko izjavo o uveljavitvi pravice do odkupa poslovnega deleža ne zahteva niti pisne oblike, čeprav paragraf 15 nemškega Zakona o družbi z omejeno odgovornostjo enako kot Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) določa, da je za prenos poslovnega deleža potrebna pogodba v obliki notarskega zapisa. Nemško stališče je ob enaki dikciji kot pri nas, namreč, da notarski zapis po jasni črki zakona velja le za pogodbo o prenosu, ne pa za enostransko izjavo, kot je uveljavitev prednostne pravice in opcijska izjava. Oblika notarskega zapisa pa je sicer uvedena zaradi dokazovanja prenosa, saj so prenosi poslovnih deležev zasebna zadeva in so učinkoviti šele, ko se z njimi seznani poslovodstvo (482. člen ZGD-1), pri čemer notarski zapis zagotavlja poslovodstvu verodostojen dokaz o prenosu. Profesor Cigoj v komentarju k 70. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) poudarja, da iz dikcije navedene določbe, po kateri pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, nima pravnega učinka, ne sledi, da je pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, neobstoječ pravni posel, saj sta stranki v resnici pogodbo sklepali, pravni akti so bili opravljeni, le da niso pripravljeni pravilno, temveč s pomanjkljivostmi. V skladu s tem stališčem pa je mogoče pravni posel, ki ni sklenjen v predpisani obliki, konvalidirati. S tem, ko sta pravdni stranki v notarskem zapisu SV 771/01 z dne 26. 7. 2001 pod „drugič“ določili, da sta soglasni, da ostane (tožniku kot kupcu glede na vsebino sklepa nadzornega sveta z dne 9. 11. 2000 še pravica do nakupa 3,5 % deleža družbe, sta torej odpravili pomanjkljivost predpisane oblike, tako da je opcijska pogodba s tem konvalidirala. Ker oblika notarskega zapisa velja le za sklenitev opcijske pogodbe, saj opcijska pogodba ni ponudba, in izjava o uveljavitvi opcijskega upravičenja ni sprejem te ponudbe, ampak poziv na izpolnitev, je tožena stranka na tožnika dolžna prenesti poslovni delež. Poleg tega pa sklep nadzornega sveta z dne 9. 11. 2000 pod točko ad. 4 (in pod točko 1/a) določa, da se nadzorni svet strinja s prodajo lastnega deleža na osnovi pogodb o zaposlitvi direktorjema družbe, predsednikom in člane uprave, kot uveljavitev opcije do nakupa deleža in sicer A. A. v nominalni vrednosti 6,000.000,00 SIT iz lastnega deleža družbe po ceni 15,815.000,00 SIT na dan 31. 10. 2000 ter pod podtočko 1.d pooblastil predsednico nadzornega sveta, da z upravičencem za nakup deleža v imenu družbe sklene pogodbo o prodaji dela lastnega deleža družbe. Ker se drugi odstavek točke „drugič“ notarskega zapisa SV 771/01 sklicuje na navedeni sklep nadzornega sveta, je ugotovitev sodišča druge stopnje, da iz navedenega notarskega zapisa „niti ni jasno razvidno, da se nanaša na obravnavano opcijsko pogodbo“ v nasprotju z navedeno točko „drugič“ citiranega notarskega zapisa in vsebino sklepa nadzornega sveta z dne 9. 11. 2000, ki jasno govorita o opciji tožnika, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Revident še poudarja, da navedeni listini ter tudi v spis predložena pogodba o zaposlitvi z dne 29. 12. 1999 (21. člen), zapisnik nadzornega sveta z dne 27. 9. 1999 (točka Ad. 5a) ter skupščine z dne 23. 1. 2002 (točka Ad. 7.b), dokazujejo, da sta tako nadzorni svet kot skupščina toženca vedno pripoznavala pravico tožnika do odkupa deleža na podlagi navedene opcije, nadzorni svet pa je predsednici celo izrecno naložil sklenitev pogodbe. Zato dejstvo, da pogodba kljub sklepu vrhovnih organov tožene stranke ni bila sklenjena in da tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku, predstavlja grobo kršitev vestnosti in poštenosti kot temeljnega načela obligacijskega prava. Gre torej za ravnanje, ki ga sodišče ne sme priznati po 3. členu ZPP.

4. Tožena stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sklicevanje revidenta na zapis pod „drugič“ pogodbe o prenosu poslovnega deleža v notarskem zapisu SV 771/01 z dne 26. 7. 2001 (da se mu proda 0,1 % poslovni delež na podlagi sprejete opcijske izjave, glede na vsebino sklepa nadzornega sveta pa mu ostaja še pravica do nakupa 3,5 % deleža) in na sklep nadzornega sveta tožene stranke, z dne 9. 11. 2000 (da se mu proda predmetni delež in da nadzorni svet pooblašča predsednico nadzornega sveta, da z upravičencem sklene pogodbo o prodaji) predstavlja na revizijski stopnji nedovoljeno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pogodba o prenosu 0,1 % poslovnega deleža, sklenjena v obliki notarskega zapisa kasneje sporazumno razveljavljena z notarskim zapisom SV 1715/02 z dne 16. 10. 2002 in tudi zato ni veljavna, kar pomeni, da opcijska pogodba o prodaji poslovnega deleža ni bila realizirana s sklenitvijo glavne pogodbe. To pa tudi pomeni, da notarski zapis SV 771/01 z dne 26.7.2001 v nobenem primeru nima pravnih posledic za opcijsko pogodbo. Sodišče druge stopnje pa je notarski zapis SV 771/01 dokazno ocenilo celo kot nejasen – ali se namreč sploh nanaša na opcijsko pogodbo. Tudi na te dejanske ugotovitve je torej revizijsko sodišče vezano in vanje na podlagi omenjenih revizijskih očitkov ne sme posegati.

7. Neutemeljen je tudi revizijski očitek o storitvi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani sodbi ne vsebujeta nobenega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samo vsebino teh listin. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da iz pogodbe z dne 26. 7. 2001 ni jasno razvidno, da se nanaša na obravnavano opcijsko pogodbo, ne predstavlja povzemanja vsebine pogodbe, temveč že dokazno presojo navedene listine. Navedena procesna kršitev (tako imenovana protispisnost) pa lahko predstavlja le tehnično napako in sicer napačen postopek prenosa samega avtentičnega zapisa listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razlogih (povzetka oz. prepisa vsebine zapisa), pri katerem se sodišče dokazno in pravno (vrednostno) še ne opredeljuje.(1) Takšne zmote v operaciji prenosa pa sodišči nista zagrešili. To pa lahko pomeni le, da ta revidentov procesni očitek prikrito uveljavlja nedovoljeni revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZPP, ki naj bi bila storjena pred sodiščem druge stopnje, saj naj bi organi tožene stranke sprejeli več odločitev o prenosu poslovnega deleža na tožnika. Kako naj bi tožena stranka s tem nedopustno razpolagala s tožnikovim tožbenim zahtevkom (kakšnega svojega namreč ni postavila oz. uveljavljala), iz revidentovih očitkov ni mogoče logično razbrati, je pa takšno razpolaganje tudi procesno nepojmljivo ter so zato te revidentove navedbe nerazumljive. Če se ta očitek lahko razlaga tako, da predstavlja upiranje tožene stranke tožbenemu zahtevku v tej pravdi ignoriranje oziroma neupoštevanje lastnih odločitev, pa prav tako ne gre za zatrjevano procesno kršitev; ta se namreč razteza na prosto razpolaganje z zahtevki oz. njihovi odpovedi, in še na pripoznavo nasprotnikovega zahtevka ter na poravnavo, v primeru, ko ti nasprotujejo ustavi, zakonu ali morali. Namen te določbe je le v tem, da se strankam prepreči, da bi s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi ali prepovedi materialnega prava,(2) torej prav nasprotno od tistega, za kar se je s svojimi procesnimi aktivnostmi v tej pravdi zavzemala tožena stranka, to je nasprotovati tožbenemu zahtevku, uveljavljanem na neveljavni pogodbi.

9. Svoja stališča glede vseh še v reviziji odprtih pravno odločilnih vprašanj sta sodišči prve in druge stopnje pravilno in obširno pojasnili v sodbah in sicer prvostopno sodišče na straneh 4 do 8, drugostopno sodišče pa na straneh 2 do 3 sodbe. Da se izogne nepotrebnemu ponavljanju se revizijsko sodišče na te razloge sklicuje in najprej v zvezi z drugačnim revidentovim razumevanjem učinkov opcijske pogodbe in nastanka pogodbe o prenosu poslovnega deleža še poudarja: Sodišči sta v zvezi s to problematiko upoštevali spoznanja pravne znanosti, ki so že uveljavljena v naši sodni praksi. M. Juhart(3) se zavzema za sodobno poimenovanje opcije, kateri najbolj ustreza pogodbena teorija, po kateri gre pri opcijah za dve pogodbi. Prva pogodba je opcijska pogodba, katere vsebina je dogovor o ustanovitvi opcije kot oblikovalne pravice, ki opcijskemu upravičencu zagotavlja možnost, da z opcijsko izjavo doseže sklenitev glavne pogodbe. Vsebina glavne pogodbe je določena z opcijsko pogodbo. Sklenjena opcijska pogodba pomeni hkrati tudi zavezujočo ponudbo opcijskega zavezanca, ki jo lahko enostransko sprejme opcijski upravičenec. Opcijska pogodba nastane in zavezuje od trenutka sklenitve naprej, glavna pogodba pa nastane po splošnih pravilih v trenutku prejema opcijske izjave, s katero opcijski upravičenec sprejme ponudbo za sklenitev glavne pogodbe, ki izhaja iz opcijske pogodbe. Ni torej materialnopravno pravilno revidentovo stališče, da vse pravice in obveznosti iz opcijskega pogodbenega razmerja nastanejo že s sklenitvijo opcijske pogodbe. „Usoda“ te pogodbe je na nek način „viseča“, saj je njena realizacija v obliki sklenjene kasnejše pogodbe, odvisna od kasnejše opcijske izjave opcijskega upravičenca. Ta lahko to svojo enostransko oblikovalno upravičenje uveljavi ali pa tudi ne; zgolj v prvem primeru je pogodba o prenosu poslovnega deleža sklenjena – v vsebini, ki jo je sicer določila že opcijska pogodba. Opisano pravno razumevanje je že sprejeto tudi v naši sodni praksi(4). V konkretnem primeru je torej opcijsko pogodbo, ki vsebuje opcijsko ponudbo za odkup poslovnega deleža, predstavljalo določilo petega odstavka 4. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 12. 1996, pisna izjava z dne 7. 10. 1999 pa ne poziva na izpolnitev, kot prav tako zmotno meni revident, temveč sprejem ponudbe, na podlagi katere bi lahko bila sklenjena veljavna glavna pogodba o prenosu poslovnega deleža, če bi seveda tudi ponudba in sprejem ponudbe bila izjavljena v predpisani obliki (v izpodbijanih odločbah na ugotovljena pravno odločilna dejstva pravilno opravljena subsumpcija določil 416. člena ZGD v zvezi z 47. in 48. členom Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) in 38. člena ZOR).

10. Revident se zaradi podobnosti naše in nemške zakonodajne ureditve glede prenosa poslovnih deležev gospodarske družbe sklicuje na nemško sodno prakso in teorijo, ki naj bi zahtevali le strogo obličnost pogodbe ne pa tudi enostranske opcijske izjave. Vendar pa je v slovenski teoriji in sodni praksi bilo v zvezi s problematiko obličnosti opcijskih pogodb zavzeto jasno stališče, na katero sta se pravilno oprli sodišči prve in druge stopnje. Določenost notarskega zapisa tako v času sklepanja sporne opcijske pogodbe veljavne določbe 416. člena ZGD kot tudi sedaj veljavnega 481. člena ZGD-1, - nasprotno, kot meni revident, potrjuje pomen notarskega zapisa kot pogoja sine qua non za nastanek glavne pogodbe o prenosu deleža oziroma njeno (ne)veljavnost, če predhodna ravnanja oziroma aktivnosti pogodbenih strank niso bila zapisana v notarskem zapisu. Opcijska pogodba in opcijska izjava morata biti sklenjeni v notarskem zapisu, vsekakor zaradi strogih posledic, ki jih imata za opcijskega zavezanca, saj je s podano opcijsko izjavo in njenim prejemom s strani zavezanca sklenjena oziroma nastane glavna pogodba. Pri sestavi mora tako obvezno sodelovati notar, ki kot zaupanja vredna oseba in pravni strokovnjak stranke opozori na pomen in tveganja prenosov poslovnih deležev, s čemer se bistveno zmanjšuje možnosti za napake volje in nesoglasja ter nepremišljene odločitve, notarski zapis pa ima značaj javne listine, tako, da se domneva resničnost njegove vsebine. Najstrožja stopnja obličnosti pa ni določena le zaradi varstva pogodbenih strank, temveč tudi zaradi varstva drugih ali celo javnega interesa. Varuje se namreč tudi druge družbenike družbe pri vstopu novega družbenika oziroma povečanju deleža oz. deležev enega ali več obstoječih družbenikov. Strogo obličnost nenazadnje zahteva tudi samo varstvo pravnega prometa in uresničitev publicitetnega načela, na podlagi katerega se zagotavlja zaupanje v stanje v sodnem registru.(5) Notarski zapis tako predstavlja formo ad solamnitatem oz. ad valorem in ne zgolj forme ad probationem. Ob takšnem razumevanju določbi 47. in 48. člena ZN, ki v primeru pomanjkanje predpisanega notarskega zapisa pogodbo sankcionirata z ničnostjo, predstavljata „lex specialis“ v razmerju do določb ZOR – o konvalidaciji ničnega posla (drugi odstavek 107. člena ZOR) ali o teoriji realizacije (73. člen ZOR), na katere se sklicuje revident. Ali še drugače povedano: zapoved najstrožje oblike pogodbe, predpisane tudi zaradi varstva širšega oz. celo javnega interesa, izključuje uporabo omenjenih obligacijsko pravnih institutov.(6) Predpisana obličnost je ultimativen pogoj za samo veljavnost pogodbe.(7) V konkretnem primeru pa sicer že dejanske ugotovitve sodišč, po katerih je bila pogodba o prenosu poslovnega deleža, sklenjena sicer v notarski obliki, kasneje razveljavljena (glej točko 6 te revizijske odločbe), izključujejo utemeljenost revizijskih sklicevanj na odpravo obličnih pomanjkljivosti opcijske pogodbe in opcijske izjave na podlagi realizacije oz. konvalidacije opcijske pogodbe.

11. Glede na revizijske navedbe je treba še pripomniti, da tudi stališče nemške teorije v zvezi z razlago par. 15 GmbHG zahteva sklenitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža in sicer tako zavezovalnega kot razpolagalnega dela posla, v predpisani strogi obliki notarskega zapisa.(8) Ta vsekakor pomeni vsaj v predpisani obliki zapisano zavezujočo ponudbo s strani opcijskega zavezanca. Tudi za konkretni primer torej takšno stališče pomeni, da za ugotovljeno invalidnost pogodbe zadostuje že nesklenitev opcijske pogodbe v obliki notarskega zapisa; torej celo če bi se lahko upoštevala revidentova interpretacija komentarja omenjene določbe nemškega zakona, da bi namreč lahko opcijska izjava upravičenca bila podana v obliki, ki ne pomeni notarskega zapisa, bi tudi v takšnem primeru za veljavno sklenitev same glavne pogodbe bilo treba skleniti prvo – opcijsko pogodbo z opcijsko ponudbo v najstrožji obliki. Ob obrazloženih učinkih opcijske pogodbe je namreč odločilno, da se opcijski zavezanec ne more po sklenitvi opcijske pogodbe več premisliti oziroma spremeniti svoje volje tako, da bi odklonil sklenitev kasnejše „prave“ pogodbe, nastale s sprejemom opcijske izjave. Smiselno enako bi veljalo celo v primeru, če bi se v skladu z revidentovim stališčem lahko štelo, da je že s sklenitvijo opcijske pogodbe konzumirana sklenitev glavne pogodbe in da torej sklepanje še ene glavne pogodbe ni potrebno. V tem primeru bi se zahteva po strogi obličnosti logično osredotočila zgolj na to eno oz. edino pogodbo. Torej tudi opisana drugačna revidentova pravna razumevanja ne pripeljejo do zanj ugodnega rezultata.

12. Tudi določba 482. člena ZGD-1, na katero se sicer v svojo korist sklicuje revident, ne nasprotuje do sedaj povedanemu, saj zakonsko dejstvo, da so prenosi poslovnih deležev učinkoviti šele, ko se z njimi seznani poslovodstvo, ne pomeni nestroge forme kot zadostnega pogoja za veljavnost pogodbe o prenosu poslovnega deleža. Pomeni le to, da za gospodarsko družbo učinkuje prenos deleža v trenutku seznanitve z njim. Obligacijske oz. korporacijske pravice pa pridobi pridobitelj že z opcijsko pogodbo oz. pogodbo o prenosu poslovnega deleža.(9)

13. Ob povedanem je revizijsko sodišče moralo revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

14. Upoštevaje uspeh v revizijskem postopku je revizijsko sodišče naložilo tožeči stranki plačilo stroškov revizijskega postopka tožene stranke, in sicer v znesku 923,79 EUR. Stroški so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo, natančnejša specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika na list. št. 142 v spisu.

Op. št. (1): Glej v teoriji tudi J. Zobec v: L. Ude et alt., „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a-503. člen); GV Založba, Ljubljana 2009, stran 313. Op. št. (2): Tako A. Galič v: L. Ude et alt., „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga (1.-150. člen); GV Založba, Ljubljana 2005, stran 45. Op. št. (3): M. Juhart: „Pojem in pravna narava opcij“, Podjetje in delo št. 7/2004, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 1103-1109. Op. št. (4): Glej na primer: sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 1562/2005 z dne 22. 10. 2009 in sklep VSM I Cpg 526/2012 z dne 25. 4. 2013. Op. št. (5): Glej tudi sodbo VSL I Cpg 408/2008 z dne 15. 5. 2008. Op. št. (6): Tako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 172/2006 z dne 2. 10. 2008. Op. št. (7): Glej B. Zabel v: „Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga,“ GV Založba, Ljubljana 2007, stran 104. Op. št. (8): Glej: Baumbach/Hueck, GmbH-Gesetz, 17,, Vollig neubearbeitete Auflage, Verlag C. H. Beck, Munchen 2000, str. 211, 223; točka 2. Glej tudi: Bayer et alt.:„GmbH-Gesetz: kommentar/bearbeitet von Walter Bayer...(et alt.)“ 18. neu bearbeitete und erweiterte Aufl., Koln: O. Schmidt, cop. 2012, stran 547 in 548. Op. št. (9): Glej: B. Zabel, Navedeno delo, stran 111 in 112.