Jedro

V 1065. členu ZOR je opredeljena vsebina kreditne pogodbe, v 1066. členu ZOR pa je določeno, da mora biti pogodba sklenjena v pisni obliki in da zakon določa, kaj mora taka pogodba vsebovati. Za stranke pogodbenega razmerja je pomembno, da poznata medsebojne pravice in dolžnosti. Za kršitev pravil o obličnosti veljajo sankcije po splošnih pravilih iz prvega odstavka 70. člena ZOR.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pravdnih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Mariboru I 2001/00420 z dne 12. 6. 2001, s katerim je tožnici naloženo plačilo glavnice 5.852,27 euro z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 1999, in sicer za čas po 1. 2. 2002 do dosega glavnice; glavnice 838,81 euro z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2001, in sicer za čas po 1. 1. 2002 do dosega glavnice, ter stroške izvršilnega postopka. Za presežni zahtevek je sklep o izvršbi razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Proti tej sodbi se je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) pritožila, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi o pritožbenih stroških.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, podrejeno pa spremembo sodb. Najprej opozarja na ugovor aktivne legitimacije in na to, da sodbi ne vsebujeta razlogov za subjektivno spremembo tožbe. Izvršilni predlog je vložila Podružnica …, Banke ..., ki ni spremenila naziva svoje firme. Poudarja tudi, da kreditna pogodba iz leta 1997 ni bila izpolnjena. O izpolnitvi ni nobenega dokaza, razen izpovedi priče P., da naj bi tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zapirala dolgove s tem kreditom. Res je toženka podpisala kreditno pogodbo, toda denar ji ni bil izročen oziroma nakazan. Toženka je fizična oseba, torej potrošnica, zato ni dovoljeno manipuliranje z njo s strani C. d.o.o. in tožnice. Toženka nikoli ni jamčila za dolgove svojega moža, ne s poroštvom in ne s kako drugo listino. Želela je kupiti vozilo s kreditom pri tožnici, a ni dobila ne kredita ne vozila. C. d.o.o. in tožnica sta zlorabili zaupanja toženke v banko in jo prevarali s tem, da sta navidezno zmanjšali neizterljivo terjatev C. d.o.o. na njen račun. Dokazovanje izpolnitve tožnice toženki z zaslišanjem priče P. (ki je direktor podjetja C. d.o.o.) ni dopustno, saj ni tožničin uslužbenec, dolgovi toženkinega moža do podjetja pa so irelevantni. Poleg tega se je priča skliceval na odstop terjatve, a sodišče ni zavzelo stališča v zvezi s toženkinim ugovorom o dolžnosti notifikacije. Toženka se upira tudi višini zahtevanega zneska in meni, da sta sodišči bistveno kršili določila pravdnega postopka, ker nista razložili, zakaj bi morala za kredit v znesku 966.000 tolarjev sedaj plačati glavnici 1,402.437 tolarjev in še 201.012 tolarjev. Argumentacija pritožbenega sodišča, češ da toženka ni pravočasno ugovarjala, ker je to navajala šele v pritožbi, pa kaže na to, da sodišče prve stopnje ni dovolj presojalo listinskih dokazov tožnice. Pripominja, da je ugovarjala višini že v ugovoru proti sklepu o izvršbi.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) , je bila revizija vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je utemeljena.

6. V 371. členu ZPP je določeno, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo le pravilnost izdaje tistega dela sklepa o izvršbi, ki ga nista razveljavili že sodišči prve in druge stopnje in zavrnili dela tožbenega zahtevka.

7. Sodišči prve in druge stopnje nista bistveno kršili določb ZPP, ko sta dovolili spremembo imena tožeče stranke. Res je toženka sklenila pogodbo o posojilu dne 19. 2. 1997 z Banko d.d., ki je tudi 11. 1. 2001 vložila izvršilni predlog na podlagi verodostojne listine, toda iz izpiskov iz registra (A21 in C1) izhaja, da se je 22. 6. 2004 preimenovala v Banko S. d.d., ki je sedaj njena pravna naslednica.

8. Sta pa sodišči prve in druge stopnje napačno uporabili materialno pravo, ker nista uporabili vseh določb, ki bi jih morali uporabiti. V postopku sta ugotavljali okoliščine in namen za sklenitev kreditne pogodbe in ugotovili, da je toženkin mož dolgoval denar podjetju C. d.o.o. in sta (po obširnem zaslišanju predstavnika tega podjetja in toženke ter njunem soočenju kljub temu, da sta vztrajala vsak pri svoji trditvi) verjeli, da se je toženka predstavniku podjetja zavezala, da bo vzela posojilo za poravnavo moževih dolgov. Toda razmerje med toženko, njenim možem in podjetjem C. d.o.o. je eno, razmerje med banko in kreditojemalko pa drugo. Tudi razmerje med C. d.o.o. in tožnico je pomembno le posredno, kolikor je šlo za poravnavo dolga tega podjetja pri banki, toda pred tem mora biti izkazano zakonito nakazilo toženkinega kredita temu podjetju.

9. Za odločitev v tej pravdi je pomembno razmerje med tožnico in toženko. V zvezi s tem sta sodišči pravilno navedli, da je tedaj obligacijska razmerja urejal Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki je v XXXV. poglavju urejal kreditno pogodbo. V 1065. členu je določal, da se s kreditno pogodbo banka zavezuje dati uporabniku kredita na voljo določen znesek denarnih sredstev za določen ali nedoločen čas, v neki namen ali brez določenega namena, uporabnik pa se zavezuje plačevati banki dogovorjene obresti in dobljeni znesek denarja vrniti v času in na način, ki sta določena v pogodbi. Vsebinsko se bančna kreditna pogodba ne razlikuje od splošne posojilne pogodbe, toda za kreditno pogodbo je določena predpisana oblika.

10. Sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali, da je v 1066. členu določeno, da mora biti pogodba sklenjena v pisni obliki in da zakon določa, kaj mora taka pogodba vsebovati: v njej mora biti določen znesek ter pogoji, pod katerimi naj bo kredit dan, uporabljen ali vrnjen. Za stranke pogodbenega razmerja je namreč pomembno, da poznata medsebojne pravice in dolžnosti. Sodišči sta sicer ugotovili, da je bila sklenjena pisna pogodba med tožečo in toženo stranko in da ni sporno, da se je toženka oglasila na banki in si uredila kredit, nista pa presojali, ali vsebina pogodbe o posojilu št. 3502070118 z dne 19. 2. 1997 res vsebuje vse elemente, ki jih zahteva drugi odstavek 1066. člena ZOR, zlasti nista pojasnili, ali je v pogodbi navedeno, pod kakšnimi pogoji je dan kredit in kako mora biti uporabljen, torej dejstvo, ali je bilo toženki odobreno namensko ali nenamensko posojilo in kako je bilo določeno izplačilo. Pričakovati je, da bi moral biti pri namenskem posojilu ta namen zapisan in kreditojemalki dobro znan, ker je od kršitve tega namena odvisna usoda kreditne pogodbe; poleg tega pa bi bilo lahko predvideno, kam naj se denar nakaže. Če pa je šlo za nenamensko posojilo, bi moral biti denar izplačan toženki, ali pa bi moral obstajati pisni nalog toženke, naj banka nakaže posojilo podjetju C. d.o.o. (in ne plačilo po dogovoru, kot je navedeno na predračunu za nakup avtomobila). Pojasniti je treba tudi, kaj je bilo z zavarovanjem posojila.

11. Zakon določa pisno obliko pogodbe za dosego dobre evidence in zaradi varstva stranke, ki se zadolžuje. Revizija zato pravilno opozarja, da banka kot strokovnjakinja na finančnem področju ni ustrezno ravnala s toženko kot fizično osebo in je zlorabila njeno zaupanje. Pri tem se sicer sklicuje na Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot)(3), ki v času sklenitve kreditne pogodbe še ni veljal, je pa veljal ZOR. Ta je v 8. členu vseboval načelo obveznosti nasproti občanom kot potrošnikom in uporabnikom storitev, ter načela vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic, enake vrednosti dajatev, dolžnosti izpolnitve obveznosti, zlasti pa načelo o ravnanju izpolnjevanja obveznosti in uveljavljanja pravic pri izpolnjevanju obveznosti, ki v drugem odstavku 18. člena ZOR predpisuje strožjo skrbnost udeleženca, ki sodeluje v obligacijskem razmerju v okviru svoje poklicne dejavnosti, v tretjem odstavku tega člena pa mu nalaga, da se mora vzdržati ravnanja, s katerim bi bila otežena izpolnitev obveznosti drugega udeleženca. Vse to je natančno opredelil ZVPot, ki je veljal v času sojenja in je bil sprejet za uveljavitev uredb in direktiv Evropske unije, katere članica je postala Slovenija 1. maja 2004. Vse to pomeni, da morajo bančni uslužbenci ravnati v skladu s predpisi in dobrimi poslovnimi običaji ter varovati ugled banke in komitente, zato ne smejo biti malomarni in ravnati po lastni presoji ali želji prijateljev in znancev.

12. Kreditna pogodba je pisna in jo je vnaprej pripravila in sestavila tožnica, zato bo moralo sodišče pri razlagi morebitnih spornih določil uporabiti 100. člen ZOR. Glede obveznih, a ne napisanih sestavin pogodbe pa bo moralo zavzeti stališče, ali za kršitev veljajo sankcije po splošnih pravilih iz prvega odstavka 70. člena ZOR.

13. Tako se izkaže, da sodišči prve in druge stopnje nista pravilno uporabili vseh določb materialnega prava, ki bi jih morali uporabiti, zaradi česar je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko staje in ni pogojev za spremembo sodbe. Zato je revizijsko sodišče razveljavilo izpodbijani sodbi in na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. To bo odločilo tudi o stroških pravdnega postopka.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008-137/2009. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 20/1998, popr. 25/1998.