Jedro

Obveznost vrniti stroške pripravništva, če se nato ne sklene pogodba o zaposlitvi oz. če ta predčasno preneha veljati, je predpisana že z zakonom (četrti odstavek 11.a člena ZPDI). Glede na to ni bistveno, ali je takšna obveznost določena tudi v pogodbi o zaposlitvi, ki jo pripravnik sklene za čas opravljanja pripravništva.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 1.234,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2009 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan od poteka 15-dnevnega paricijskega roka za izpolnitev obveznosti do plačila, pod izvršbo (I. točka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 370,08 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka).

Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne in pritožbene stroške oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na napačne ugotovitve, da v obravnavanem primeru ni šlo za enostransko odpoved pogodbe o zaposlitvi ene ali druge pogodbene stranke, temveč sta stranki dosegli sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, po katerem je toženi stranki delovno razmerje prenehalo sporazumno z dnem 30. 6. 2009 ter da po navedenem sporazumu tožena stranka ni prevzela nobenih obveznosti zaradi predčasnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi in da Zakon o pravniškem državnem izpitu (ZPDI-C) zahteva zgolj sklenitev pogodbe o zaposlitvi najmanj za čas trajanja pripravništva, kar pa je tožena stranka storila in s tem izpolnila svojo obvezo, ki jo je nalagal zakon. Neutemeljen in pravno nevzdržen ter v nasprotju z predloženo listinsko dokumentacijo v spisu je zaključek sodišča, da je šlo v obravnavanem primeru za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Dejstvo je, da je toženi stranki prenehalo delovno razmerje po njeni volji in sicer na podlagi prošnje z dne 26. 5. 2009. Šlo je za izključno voljo tožene stranke, kar kaže tudi določba 3. člena citiranega sporazuma, kjer je med drugim izrecno zapisano „saj bo z dnem prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je s potekom dne 30. 6. 2009, tožena stranka prešla v sfero brezposelnosti na podlagi svoje volje, to je neodvisno od volje delodajalca.“. Sodišče je preozko tolmačilo pojem sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, pri tem je povsem prezrlo tudi dejstvo, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas in da je tožeča stranka, glede na dejstvo, da takšna pogodba avtomatično preneha s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, ni imela nikakršnega interesa za prenehanje pogodbe o zaposlitvi pred potekom časa trajanja, še zlasti ob dejstvu, da je tožena stranka dela pri tožeči stranki opravljala v projektu A., ki je bil namenjen odpravi sodnih zaostankov. Do sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi je prišlo na podlagi izključne volje tožene stranke. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje da sta pogodbeni stranki imeli možnost, da bi se zaradi predčasnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi eventuelno dogovorili za kakšno drugo obveznost tožene stranke. ZDR v 79. členu kot obligatorno sestavino sporazuma predpisuje zgolj določbo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Tak sporazum ni bil dosežen. Višje sodišče v B. je s predčasnim prenehanjem delovnega razmerja seznanilo Višje sodišče v C. in Ministrstvo za pravosodje. Iz tega določila je nedvomno razvidna volja tožeče stranke, da bo v skladu z 11. a členom ZPDI zoper toženo stranko sprejela določene konsekvence zaradi predčasnega prenehanja delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas. Tožena stranka je zahtevek za povračilo stroškov sicer zavrnila, vendar je kot razlog zavrnitve plačila navajala zgolj to, da stroškov ni dolžna vrniti, ker je v času pripravništva delala tudi dodatne naloge po navodilih mentorjev, ki niso sodila v sklop izobraževanja, zaradi česar bo v primeru vložitve tožbe postavila nasprotni zahtevek za izplačilo plač, kar je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tudi storila. Obveznost tožene stranke, da povrne sorazmerni del stroškov izobraževanja, je podana celo v primeru, če ne bi bila določena v pogodbi o zaposlitvi in v specialnem zakonu ZPDI. Potrebno je upoštevati tudi določbo 25. člena pogodbe o zaposlitvi, v katerem sta se stranki dogovorili, da se za vse zadeve, ki niso urejene s pogodbo, neposredno uporabljajo določbe kolektivnih pogodb in veljavne zakonodaje. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožeče stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka primarno poudarja, da je iz skupne vloge, ki sta jo vložili pravdni stranki, jasno in nedvoumno izhaja, da je dejansko stanje, ki se nanaša na tožbeni zahtevek (ne pa na pobotni ugovor), med strankama nesporno. Tako je način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je s sporazumom med toženo stranko kot delavko in Višjim sodiščem v B., kot delodajalcem, nesporen, ne glede na sedanje poskuse tožeče stranke v pritožbi. Potrebno je šteti, da obveznosti po dogovoru o sporazumni prekinitvi pogodbe o zaposlitvi ni, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje. ZDR v 2. odstavku 77. člena določa, da pogodba o zaposlitvi preneha bodisi sporazumno, bodisi ob nastopu drugih razlogov, opredeljenih v ZDR (tj. redni in izredni odpovedni razlogi). Glede na navedeno torej ni mogoče razlikovati načina odpovedi pogodbe o zaposlitvi zgolj na podlagi časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena (določen/nedoločen čas). Tožena stranka tudi opozarja na stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 312/2008, iz katerega smiselno izhaja, da v primeru sporazumne prekinitve delovnega razmerja obveznost vrnitve stroškov izobraževanja ne obstaja. Ob tem tožena stranka navaja, da po njenem stališču ne more biti pravno relevantno, zakaj je prišlo do sporazumne prekinitve pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka navaja, da ob takšnem načinu prenehanja pogodbe o zaposlitvi delodajalec iz naslova prenehanja delovnega razmerja nima nikakršnih obveznosti do delavca. Obveznosti tožene stranke glede vračila stroškov izobraževanja v sporazumu niso bile določene. Da gre za vračilo stroškov izobraževanja v višini 1.234,78 EUR je bila tožena stranka prvič obveščena po sporazumni prekinitvi delovnega razmerja in sicer ko jo je tožena stranka k vračilu tako specificiranega zahtevka. V zvezi s sklicevanjem na 190. člen OZ tožena stranka poudarja, da tožeča stranka ni pojasnila, v čem je bila stranka obogatena. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz predloženega spisa izhaja, da je tožena stranka poleg odgovora na tožbo podala, kot je to navedla podredno nasprotno tožbo, pri čemer ni razvidno, da bi sodišče zadevo po nasprotni tožbi izločilo v drug postopek. Iz obrazložitve sodišča sicer izhaja, da je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo z dne 14. 12. 2011 izjavila, da naj sodišče upošteva njen zahtevek kot pobotni ugovor in ne kot nasprotno tožbo, čemur tožeča stranka ni nasprotovala, vendar je potrebno ugotoviti, da sodišče navedenega ni upoštevalo in ni odločalo o pobotnem ugovoru tožnice, ki ga je tožnica sicer postavila kot tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, kjer je zahtevala, da je tožena stranka dolžna izplačati bruto plačo za mesec marec 2007 v znesku 886,45 EUR in za mesec april 2007 v znesku 886,44 EUR, skupaj torej 1.772,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Sodišče niti o navedenem tožbenem zahtevku niti o pobotnem ugovoru ni odločalo, tako da bo moralo sodišče v ponovljenem postopku, v kolikor bo tožena stranka navedla, da gre za pobotni ugovor, o tem odločati, pri čemer bo moralo oblikovati tričlenski izrek, v katerem bo najprej ugotovilo obstoj terjatev obeh strank (glavnic in zakonskih zamudnih obresti), nato pa izvesti pobotanje obeh terjatev, na dan, ko sta si terjatvi stali nasproti oziroma ko so se stekli pogoji za pobot (upoštevajoč glavnico in zakonske zamudne obresti o dneva zapadlosti do dneva, ko nastopi pobotanje). Seveda bo ravnalo tako le v primeru, če bo sicer ugotovilo obstoj terjatev obeh strank, pri čemer je poudariti, da tudi v kolikor je tožena stranka bila dejansko pri svojem strokovnem usposabljanju nadpovprečno uspešna po mnenjih svojih mentorjev, to ne more pomeniti, da je upravičena do prejema dveh plač mesečno, kot to meni tožena stranka. Vendar bo navedeno moralo razčistiti sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku.

V zvezi z navedenimi pritožbenimi ugovori tožeče stranke se pritožbeno sodišče strinja s stališčem pritožbe, da glede na podpisani sporazum ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni prevzela obveznosti do tožeče stranke zaradi predčasnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je prav tako nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da Zakon o pravniškem državnem izpitu (Ur. l. RS, št. 13/94 s sprem. - ZPDI) zahteva zgolj sklenitev pogodbe o zaposlitvi najmanj za čas trajanja pripravništva, kar pa je tožena stranka storila in s tem izpolnila svojo obvezo, ki jo nalaga zakon. Iz sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi opr. št. ..., ki sta jo podpisali tožena stranka in predsednica Višjega sodišča v B., izhaja le, da pogodba o zaposlitvi sporazumno preneha s potekom dne 30. 6. 2009, pri čemer 4. člen sporazuma izrecno določa, da ker je bila uslužbenka pozvana k zaposlitvi na podlagi 11. a člena ZPDI, bo Višje sodišče v B. s predčasnim prenehanjem delovnega razmerja – tj. pred dokončno izpolnitvijo obveznosti, seznanilo Višje sodišče v C. in Ministrstvo za .... Navedeno kaže na to, da volja tožeče stranke ni bila, da tožnica ni ničesar dolžna povrniti, pač pa da je tožnica dolžna skladno s pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 21. 4. 2005 dolžna izpolniti obveznosti skladno z ZPDI, pri čemer tudi XIII. točka pogodbe o zaposlitvi izrecno določa, da je sodniški pripravnik, ki je opravil sodniško pripravništvo kot oseba v delovnem razmerju na sodišču, je dolžan po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu skleniti delovno razmerje za ustrezno delovno mesto na sodišču, pri državnem tožilstvu, državnem pravobranilstvu ali pri Ministrstvu za ..., najmanj za čas trajanja pripravništva s sklenjenim delovnim razmerje na sodišču. Če sodniški pripravnik ne sklene delovnega razmerja na poziv, je dolžan povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka neto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva. Tako je v zvezi z navedenim potrebno poudariti, da obveznost vrnitve stroškov izobraževanja izhaja neposredno iz zakonske določbe, tj. iz 4. odstavka 11. a člena ZPDI, kar pomeni, da ni bistveno ali je bila določena tudi kot pogodbena obveznost pogodbe o zaposlitvi pripravnika, ki jo je tožena stranka sklenila s tožečo stranko. Nadalje je pomembno tudi, da za sodniške pripravnike kot javne uslužbence veljajo določbe Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem. - ZJU). ZJU med drugim v 16. členu opredeljuje tudi način določanja pravic in obveznosti javnih uslužbencev iz delovnih razmerij, ki se urejajo s predpisi iz področja delovnih razmerij, s kolektivnimi pogodbami, s tem in drugimi zakoni ter na njihovi podlagi izdanimi podzakonskimi predpisi. Delovno razmerje se sklene ter pravice in obveznosti javnega uslužbenca iz delovnega razmerja določijo s pogodbo o zaposlitvi, če zakon ne določa drugače, delodajalec pa javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenjeval javna sredstva (1., 2. in 3. odstavek 16. člena ZJU). Pritožbeno sodišče navaja, da je takšno stališče glede vračila stroškov izobraževanja sodnih pripravnikov Višje delovno in socialno sodišče sprejelo v več svojih odločitvah in sicer med drugim tudi v zadevi opr. št. Pdp 599/2009 z dne 14. 1. 2010. Pritožbeno sodišče je vpogledalo tudi v zadevo opr. št. Pdp 312/2008 z dne 12. 11. 2008, na katero se sicer sklicuje tožena stranka v odgovoru na pritožbo in ugotavlja, da sta zadevi povsem neprimerljivi, pri čemer je šlo v predmetni zadevi za gospodarsko družbo, kjer sta pogodbeni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi skupaj z dogovorom o povrnitvi sorazmernega dela stroškov izobraževanja, pri čemer je navedena pogodba o zaposlitvi skupaj z dogovorom prenehala veljati zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove in sta stranki tudi sklenili novo pogodbo in v njej določili tudi vse pravice in obveznosti iz že sprejetega delovnega razmerja, pri čemer se nista dogovorili o obstoju morebitne obveznosti iz naslova opravljenega izobraževanja, čeprav sta pravico in dolžnost iz izobraževanja opredelili izrecno v pogodbi o zaposlitvi. Tako navedeni primer ni mogoče enačiti s predmetno zadevo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.