Jedro

Pojem stanovanja je potrebno razumeti kot kraj, kjer naslovnik dejansko biva. Če toženec na naslovu vročanja dejansko ni bival (čeprav je tu imel prijavljeno stalno bivališče), temveč je tja prihajal le občasno, vročitev s „fikcijo“ na tem naslovu ni bila veljavno opravljena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišče prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je tožena stranka Z. V. motil tožnico v njeni posesti nepremičnine enoinpolsobnega stanovanja št. ... v izmeri 56,63 m2 v nadstropju ... in pripadajoče kletne shrambe št. 20 v stanovanjski hiši na naslovu ..., s tem, da je v stanovanju zamenjal ključavnico in se v stanovanje vselil, kar je tožnica ugotovila 8.5.2007, sklenilo, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje s tem, da v stanovanju namesti staro ključavnico ali pa tožnici izroči ključe od stanovanja in stanovanje izprazni oseb in svojih stvari v 8 dneh pod izvršbo, v bodoče je toženi stranki prepovedalo z opisanim ali podobnim motitvenim ravnanjem posegati v posest tožnice. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 286,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da izpodbijani zamudni sklep v 1. točki izreka spremeni tako, da tožbo v tem delu zavrže, v preostalem delu pa izpodbijani zamudni sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Glede 1. točke izreka navaja, da ugotovitvena tožba glede obstoja motenja posesti ni dovoljena, citira 1. odstavek 181. člena ZPP in navaja, da je sodišče v 1. točki izreka zamudnega sklepa ugotovilo le določena dejstva in da tožnica tudi sicer ni izkazala nobene pravne koristi za vložitev ugotovitvene tožbe. Ker sodišče ob prehodnem preizkusu tožbe ni ravnalo v skladu s 1. odstavkom 274. člena ZPP in tožbe v ugotovitvenem delu ni zavrglo, je podana relativno bistvena kršitev določb postopka. Glede vročanja navaja, da tožba tožencu ni bila nikoli vročena, za fikcijo vročitve pa tudi niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Toženec je živel na naslovu E. 41 v L. do aprila 2007, ko ga je tožnica pregnala iz lastne hiše ter zamenjala ključavnice in kodo za alarmni sistem. Na naslovu E. 41 v L. je imel v času vložitve tožbe še prijavljeno stalno prebivališče, vendar tam ni več živel, to dejstvo je bilo tožnici znano in ga je v tožbi tudi posebej izpostavila. Kljub temu je sodišče odredilo, da se tožba tožencu vroči le na E. 41. Ker toženec ni živel na naslovu, na katerem mu je sodišče poskušalo vročiti sodna pisanja, niso bili izpolnjeni pogoji za nadomestno vročitev v stanovanju po 140. in 141. členu ZPP. Zato za toženca ni nastopila fikcija vročitve in se ne more šteti, da je bila tožba tožencu vročena, zato ni bil izpolnjen niti prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe. Navedeno ravnanje predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka in kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic. Toženec tudi dejansko ni imel dostopa do sodnih pisanj oziroma obvestil o prispelih pismih, saj je dostop do pošte, ki je oddana v hišni predalčnik, kamor poštar oddaja tudi obvestila o prispelih pošiljkah, možen le iz notranjosti hiše. Odprt poštni nabiralnik pa je sicer dostopen vsem, vendar služi le sprejemanju časopisov in drugih publikacij.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe po 318. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe – v nadaljevanju ZPP) je tudi, da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor. Utemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da tožba toženi stranki ni bila pravilno vročena v odgovor. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu glede tega ugotovilo, da je bila tožba s prilogami in pozivom na odgovor vročena toženi stranki dne 5.7.2007, ker se na podlagi določb 1. do 5. odstavka 142. člena ZPP v zvezi z določbami 140 in 1. ter 2. odstavka 141. člena ZPP šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo na vratih oziroma v hišnem ali izpostavljenem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošiljki.

Vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je že sama tožeča stranka v tožbi navedla, da je trenutni naslov tožene stranke N. 7, L., kjer po vsej verjetnosti stanuje, ter je toženi stranki tožbo vročalo le na naslov E. 41, L. (na naslovu N. 7, L. se tudi zatrjuje motenje posesti).

Iz navedb strank v spisu izhaja, da tožena stranka na naslovu E. 41, L., kamor je sodišče pošto vročalo, v času vročanja ni stanovala. Stranki je potrebno pošto vročati v skladu z 2. odstavkom 139. člena ZPP, kjer je določen kraj vročanja, v stanovanju ali na delovnem mestu, v skladu s stališčem sodne prakse je treba pojem stanovanja razumeti kot kraj, kjer naslovnik dejansko biva. Ker tožena stranka v času vročanja na naslovu E. 41, L. ni dejansko bivala in je tudi tožeča stranka zatrjevala le, da na ta naslov tožena stranka občasno prihaja (po pošto ter ima tu prijavljeno stalno prebivališče) ne pa, da bi toženec tam dejansko stanoval, na naslovu E. 41, L. vročitev s „fikcijo“ ni bila veljavno opravljena.

Sodišče prve stopnje, ki je zamudni sklep izdalo, kljub temu da že pogoj iz 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudnega sklepa ni bil izpolnjen, je s takšnim ravnanjem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sklep sodišča prve stopnje je bilo zato potrebno v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

Ni pa utemeljena pritožbena navedba oziroma predlog tožene stranke glede ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka. S tem ko sodišče prve stopnje tožbe v ugotovitvenem delu ni zavrglo, relativno bistvena kršitev določb postopka ni bila podana, saj takšno ravnanje sodišča prve stopnje ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Res je v sodni praksi in pravni teoriji sporno, ali ima stranka v motenjski tožbi pravni interes tudi za ugotovitveni del zahtevka in vprašanje njegove potrebnosti, glede na motenjsko tožbo kot tožbo z dajatvenim tožbenim zahtevkom. Vendar pa je ugotovitev načina motenja posesti pravno relevantna in upoštevana, bodisi z opisom opustitve (takega in podobnega motenja v bodoče) oziroma z opisom (konkretizacijo) prepovedi nadaljnjega motenja posesti, bodisi z opisom načina motenja posesti v posebnem ugotovitvenem tožbenem zahtevku. Če bi v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tožbo v delu glede ugotovitvenega tožbenega zahtevka zavrglo, bi moralo tožbeni zahtevek glede prepovedi takšnih in podobnih ravnanj v bodoče dopolniti z opisom iz ugotovitvenega tožbenega zahtevka (glede na v tožbenem zahtevku opisan način motenja posesti in uveljavljeno prepoved nadaljnjega motenja). Glede na navedeno, torej relativno bistvena kršitev določb postopka ni podana.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.