Jedro

Pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo bi sodišče institut priznanja prekrška iz 118. člena ZP-1 načeloma lahko uporabilo, če bi na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 ponovilo ali dopolnilo dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka in bi storilca povabilo na zaslišanje ali na podajo pisnega zagovora ter bi storilec v zagovoru prekršek priznal. Sodišče prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo ni odločilo na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 in ni ponovilo ali dopolnilo dokaznega postopka z zaslišanjem storilca. Dejstvo, da je storilec zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, pomeni, da prekrška in odgovornosti ni priznal, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za uporabo instituta priznanja prekrška po 118. členu ZP-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa Policijske postaje Ljubljana Moste, s katerim je bil storilec spoznan za odgovornega za prekršek po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), storjenega s tem, da se je vedel na drzen in nesramen način do bivše partnerke A. A. ter je s takšnim vedenjem pri njej povzročil občutek ponižanosti, prizadetosti in strahu. S sodbo je odločilo še o stroških postopka in je storilcu naložilo plačilo sodne takse v znesku 62,59 EUR.

2. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi prvega odstavka 118. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in je presodilo, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo prekršek priznal z jasnim in popolnim priznanjem, zaradi česar je odločilo, da ni potrebno zbirati še drugih dokazov. V točki 8 razlogov sodbe je navedlo, da je storilec priznal, da je z daljinskim upravljalnikom udaril ob mizo in je na tej podlagi sprejelo zaključek, da se je s takšnim ravnanjem vedel na drzen in nesramen način do bivše partnerice, pri kateri je povzročil občutek ponižanosti, prizadetosti in strahu.

3. Zoper sodbo se pritožuje storilec, ki navaja, da pritožbo vlaga iz pritožbenega razloga po 2. točki 154. člena v zvezi s prvo točko 156. člena ZP-1, ker dejanje ni prekršek. Pritožbo utemeljuje z navedbami, da mu ni jasno, kako lahko udarec z majhnim predmetom po mizi predstavlja vedenje na drzen in nesramen način in kako lahko takšno ravnanje povzroči občutek ponižanosti, prizadetosti in strahu. Meni, da je sodišče slepo sledilo policijskemu zapisniku in se ni želelo še drugače prepričati o dejanju, s čimer ni pravilno izvedlo instituta sodnega varstva. S takšnimi pritožbenimi navedbami storilec glede na razloge sodbe smiselno uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 118. člena ZP-1. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Institut priznanja prekrška, ki ga ureja 118. člen, je v ZP-1 uvrščen v deseto poglavje (redni sodni postopek), osmo podpoglavje (dokazovanje). Takšna umestitev instituta priznanja prekrška v zakon tudi po svojem namenu pomeni, da ga sodišče lahko uporabi v rednem sodnem postopku v okviru dokazovanja, znotraj katerega obdolženec poda svoj zagovor, ko je pred tem po prvem odstavku 114. člena ZP-1 poučen o pravici, da se ni dolžan zagovarjati in tudi ne odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati odgovornosti za prekršek. Uporabi ga lahko, če obdolženec v zagovoru prekršek prizna jasno in popolno. Ali je priznanje jasno in popolno, je potrebno presoditi tako po objektivnih, kot tudi po subjektivnih kriterijih. Priznanje je jasno in popolno takrat, ko obdolženec prizna vse zakonske znake očitanega prekrška in tudi odgovornost zanj.

6. Pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo bi sodišče institut priznanja prekrška iz 118. člena ZP-1 načeloma lahko uporabilo, če bi na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 ponovilo ali dopolnilo dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka in bi storilca povabilo na zaslišanje ali na podajo pisnega zagovora ter bi storilec v zagovoru prekršek priznal, s čimer bi nastala procesna situacija, ko bi storilec po eni strani v zahtevi za sodno varstvo prekršek in odgovornost zanikal, po drugi strani pa ga v zagovoru priznal, zaradi česar bi v takem primeru sodišče moralo jasnost in popolnost priznanja presojati tudi v povezavi z zahtevo za sodno varstvo.

7. Iz razlogov sodbe in podatkov spisa pa izhaja, da sodišče prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo ni odločilo na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 in ni ponovilo ali dopolnilo dokaznega postopka z zaslišanjem storilca, temveč je odločilo o zahtevi za sodno varstvo storilca, s katero je izpodbijal prekrškovni očitek iz plačilnega naloga in je zahteval sodno presojo odločitve prekrškovnega organa. Že dejstvo, da je storilec zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, pomeni, da prekrška in odgovornosti ni priznal, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za uporabo instituta priznanja prekrška po 118. členu ZP-1, ki ga je uporabilo nepravilno in je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki vpliva na zakonitost sodbe.

8. Prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 stori, kdor koga izziva ali spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. V obravnavanem primeru plačilni nalog storilcu očita, da se je do bivše partnerke vedel na drzen in nesramen način ter je s takšnim vedenjem pri njej povzročil občutek ponižanosti, prizadetosti in strahu. Iz razlogov sodbe in navedb v zahtevi za sodno varstvo izhaja, da storilec ni priznal, da se je vedel na drzen in nesramen način, temveč je priznal le, da je z daljinskim upravljalnikom udaril ob mizo, s čimer pa ni povzročil občutka ponižanosti, prizadetosti ali strahu. Iz navedenega izhaja, da storilec v zahtevi za sodno varstvo ni priznal vseh očitanih zakonskih znakov prekrška in odgovornosti, zaradi česar je sodišče prve stopnje tudi iz tega vidika nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 118. člena ZP-1 in je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki vpliva na zakonitost sodbe, saj po objektivnih in subjektivnih kriterijih ni jasnega in popolnega priznanja prekrška.

9. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi storilca in je izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, ker pritožbeno sodišče glede na naravo stvari o zahtevi za sodno varstvo ne more odločiti. V ponovljenem odločanju bo sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev moralo odpraviti ter o zahtevi za sodno varstvo ponovno odločiti, po potrebi tudi na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 z dopolnitvijo dokaznega postopka po pravilih rednega sodnega postopka.