Jedro

Tuje pravo - pravo države registracije vozil, udeleženega v nesreči, je treba uporabiti tako, kot bi ga uporabil sodnik tujega pravnega reda. Toženčev avtobus je bil registriran v Banja Luki, ki pa ni v Federaciji BIH. Država Bosna in Hercegovina je razdeljena na dve entiteti, od katerih je ena Federacija BIH s središčem v Sarajevu, druga pa Republika Srpska s središčem v Banja Luki. Vsaka od teh dveh entitet ima svoje vrhovno sodišče in ločena sistema rednega sodstva.

Izrek

Reviziji toženca se delno ugodi in se odločba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi: " Pritožbama se delno ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča: - v 1. točki izreka spremeni tako, da se dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo zniža na znesek 12.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2006 do plačila, glede odškodnine za premoženjsko škodo pa tako, da je toženec dolžan povrniti tožnici zneska 434,22 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1995 do plačila in 38,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1996 do plačila; - v 2. točki izreka razveljavi v delu, ki se nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo za obdobje od 15.2.1995 dalje s pripadki ter se v tem obsegu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek; - v 3. točki izreka razveljavi glede odločitve o stroških postopka.

Sicer se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba prvostopenjskega sodišča. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo." V ostalem se revizija toženca in v celoti revizija tožnice zavrneta.

Tožnica je dolžna v roku 15 dni povrniti tožencu 347,94 EUR revizijskih stroškov.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je sklenilo, da se zaradi umika ustavi postopek po zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala od toženca plačilo odškodninske rente v mesečnem znesku 50.000 SIT (sedaj 208,65 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 6.413.241 SIT (sedaj 26.761,98 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V presežku je zahtevek tožnice zavrnilo in odločilo, da ji je toženec dolžan povrniti odmerjene pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo na 18.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2006 do plačila, glede odškodnine za premoženjsko škodo pa tako, da je tožencu naložilo, da tožnici povrne zneska 434,22 EUR in 38,31 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V zavrnilnem delu, ki se nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo od 15.2.1995 dalje in v izreku o stroških postopka pa je prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sicer je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča sta obe pravdni stranki vložili revizijo.

Revizija tožnice izpodbija sodbo pritožbenega sodišča iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pri znižanju odškodnine za nepremoženjsko škodo in pri zavrnitvi zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas do izdaje prvostopenjske sodbe. Trdi, da je treba v tej zadevi uporabiti 30. člen ZMZPP, ker je ta zakon specialni predpis glede na določbe konvencije. Pritožbeno sodišče bi moralo odmeriti odškodnino tako, kot jo po ZOR odmerjajo slovenska sodišča in ne sodišča v BiH. Pravo, ki velja na območju Republike Slovenije, je treba uporabiti tudi zato, ker sta tožnica in toženec oba državljana RS in imata oba ves čas stalno prebivališče v RS. Trdi, da ji gre pravična odškodnina za telesne bolečine v znesku 15.857,12 EUR (3.800.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 22.518,78 EUR (prej 5.396.400 SIT) in za strah v znesku 2.834,59 EUR (prej 679.280 SIT). Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zviša prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo, da prisodi zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo od 1.1.2002 dalje ter da obsodi toženca na plačilo njenih stroškov pritožbenega in revizijskega postopka. Revizija toženca izpodbija sodbo pritožbenega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo. Trdi, da bi sodnik v BiH prisodil odškodnino za telesne bolečine največ v višini 4.600 EUR, za strah največ 1.000 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti največ 4.000 EUR. Opozarja, da je pritožbeno sodišče pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi okoliščino, da tožnica stanuje v Republiki Sloveniji in čas čakanja na odškodnino, kar pa ni okoliščina, ki bi jo pri odmeri odškodnine upošteval sodnik v BiH. Poleg tega je v bosanski praksi čas čakanja na odškodnino daljši kot pri nas. Po pravu BiH bi bilo treba pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevati tožničine predhodne degenerativne spremembe. Upoštevati pa bi bilo tudi treba, da je toženec fizična oseba, ki mora preživljati ženo in tri otroke in da je njegov zaslužek sorazmerno nizek. Zamudne obresti bi morale biti prisojene po ustreznem zakonu o zamudnih obrestih, ki je veljal v posameznem obdobju. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni v smeri revizijskih navedb in tožnici naloži plačilo revizijskih stroškov oziroma da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

Revizija toženca je delno utemeljena, revizija tožnice pa ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, saj z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3). Zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki odstopajo od ugotovitev nižjih sodišč o stopnji in trajanju tožničinih telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin ter od ugotovitve o toženčevem premoženjskem stanju.

Tožnica v tej pravdi vtožuje odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je kot potnica v avtobusu banjaluške registracije utrpela v prometni nezgodi 27.12.1993 na Madžarskem. Do nezgode je prišlo, ko je avtobus zapeljal čez snežno oviro na cesti. Pri tem je tožnico vrglo v zrak, ob padcu nazaj pa je utrpela stabilni kompresijsko-impresijski zlom teles prvega ledvenega vretenca s strani zgornje terminalne plošče in obtolčenino glave. Revizijske trditve tožnice, da je treba v zvezi z uporabo prava uporabiti določbe ZMZPP (Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, Uradni list RS, št. 56/99), so zgrešene, ker ta zakon v času prometne nesreče 27.12.1993 še ni veljal. Poleg tega pa je uporaba določb ZMZPP (in tedaj veljavnega ZUKZ - Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 43/82) izključena, ko gre za razmerja z mednarodnim elementom, ki so urejena v mednarodnih pogodbah (3. člen ZUKZ in 4. člen ZMZPP). Uporaba prava pri civilnopravni nepogodbeni odgovornosti, ki izvira iz prometne nesreče, je dogovorjena v Konvenciji o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče (Uradni list SFRJ, št. 26/76, v nadaljevanju: konvencija). Ker se je z notifikacijo njenega nasledstva 18.6.1992 (Uradni list RS-MP, št. 2/1993) z njo zavezala tudi RS, sta sodišči pravilno presodili, da je treba v tej zadevi glede uporabe prava uporabiti določbe konvencije (prvi odstavek 1. člena konvencije). Pravilno sta tudi zaključili, da je treba uporabiti zakonodajo države registracije toženčevega vozila, saj je bilo v obravnavani nesreči udeleženo le eno vozilo, ki ni bilo registrirano v državi, v kateri se je pripetila nesreča (prvi odstavek 4. člena konvencije). Zakonodajo države registracije je treba uporabiti tudi pri presoji obstoja in narave tožničine poškodbe ali škode ter vrste in obsega odškodnine (8. člen konvencije). Pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da je treba tuje pravo uporabiti tako, kot bi ga uporabil sodnik tujega pravnega reda. Pri uporabi tujega prava je treba upoštevati ne samo tujo normo, marveč tudi sodno prakso tuje države (prim. Stojan Cigoj, Mednarodno pravo osebnih in premoženjskih razmerij, prva knjiga, Časopisni zavod Uradni list SRS, Ljubljana, 1984, str. 138).

Vendar pa je pritožbeno sodišče pri odmeri odškodnine za tožničino nepremoženjsko škodo zmotno uporabilo pravo Federacije BiH. Toženčev avtobus je bil po ugotovitvah nižjih sodišč registriran v Banja Luki, ki pa ni v Federaciji BiH. Država Bosna in Hercegovina je razdeljena na dve entiteti, od katerih je ena Federacija BiH s središčem v Sarajevu, druga pa Republika Srpska v središčem v Banja Luki. Vsaka od teh dveh entitet ima svoje vrhovno sodišče in ločena sistema rednega sodstva. V 12. členu konvencije je določeno, da je treba v primeru, ko država, katere pravo je treba uporabiti, nima enotnega pravnega sistema, pri uporabi 2. do 11. člena konvencije za državo šteti vsako teritorialno enoto, če ima ta na področju civilne nepogodbene odgovornosti glede prometnih nesreč svoj lasten pravni sistem. Tako v Federaciji BiH kot tudi v Republiki Srpski se za odškodninska razmerja še vedno uporabljajo določbe ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.). Vendar pa sodišča v eni in drugi entiteti določb ZOR o odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ne uporabljajo na enak način. Po stališču Vrhovnega sodišča Republike Srpske merila iz 200. člena ZOR ne dopuščajo tarifiranja, ampak zahtevajo individualizacijo in oceno okoliščin konkretnega primera. S tem se sodna praksa v Republiki Srpski razlikuje od sodne prakse v Federaciji BiH, katere Vrhovno sodišče je za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo izdelalo posebne orientacijske kriterije. Po 12. členu konvencije je zato treba odškodnino za tožničino nepremoženjsko škodo odmeriti v skladu s sodno prakso v Republiki Srpski. Pritožbeno sodišče je torej ravnalo napačno, ko je svojo odločitev oprlo na Orientacijske kriterije Vrhovnega sodišča Federacije BiH.

O tem, kako odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerjajo sodišča v Republiki Srpski, se je revizijsko sodišče prepričalo s pregledom relevantnih odločb Vrhovnega sodišča Republike Srpske, objavljenih na spletni strani tega sodišča (http://www.vrhovnisudrs.com). Iz njih izhaja, da so pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pomembne jakost in trajanje bolečin in strahu ter tudi osebne lastnosti oškodovanca (npr. starost), prisojene odškodnine za primerljive škode pa so precej nižje, kot jih prisojajo sodišča v Republiki Sloveniji. Upoštevaje te ugotovitve revizijsko sodišče zaključuje, da je odškodnina v znesku 18.500 EUR, ki jo je za tožničino nepremoženjsko škodo odmerilo pritožbeno sodišče, previsoka. Okoliščine njene nepremoženjske škode, ki so razvidne iz razlogov na četrti do sedmi strani sodbe prvostopenjskega sodišča ter iz razlogov na četrti in peti strani sodbe pritožbenega sodišča, bi pred sodiščem v Republiki Srpski utemeljevale znatno nižjo odškodnino. Vendar je treba na drugi strani tudi upoštevati, da bi zaradi zagotovitve zadoščenjskega namena odškodnine za nepremoženjsko škodo (drugi odstavek 200. člena ZOR) sodišče v Republiki Srpski upoštevalo tudi okoliščino, da tožnica in toženec živita v Republiki Sloveniji oziroma v okolju z višjim življenjskim standardom, zaradi česar bi tožnici prisodilo nekoliko višjo odškodnino. Revizijsko sodišče je glede na navedeno presodilo, da je tožnica po določbah 200. in 203. člena ZOR, kakor jih uporabljajo sodišča v Republiki Srpski, upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 12.000 EUR, od tega za telesne bolečine v znesku 5.000 EUR, za strah v znesku 1.000 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 6.000 EUR.

Nižji sodišči sta ugotovili, da toženec ni slabega premoženjskega stanja, zato sta pravilno zaključili, da ni razlogov za znižanje odškodnine po prvem odstavku 191. člena ZOR. Glede na njune ugotovitve, da bi do srednje stopnje zmanjšanja gibljivosti ledvene hrbtenice prišlo tudi pri predhodno zdravem poškodovancu, vzroka tožničine škode ni mogoče iskati v njenih predhodnih degenerativnih spremembah. Pri prisoji odškodnine revizijsko sodišče tudi ni upoštevalo trajanja tega pravdnega postopka, saj iz pregledanih odločb Vrhovnega sodišča Republike Srpske ne izhaja, da bi ta okoliščina lahko vplivala na odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pravilna je tudi odločitev pritožbenega sodišča, da je tožnica upravičena do zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od izdaje prvostopenjske sodbe dalje, saj je v skladu s sodno prakso v Republiki Srpski.

Ker je pritožbeno sodišče pri sami odmeri odškodnine za tožničino nepremoženjsko škodo zmotno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče reviziji toženca delno ugodilo in odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP). V ostalem je revizijo toženca in v celoti revizijo tožnice kot neutemeljeni zavrnilo (378. člena ZPP).

Ker o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka še ni odločeno, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo le o stroških revizijskega postopka. Pri odmeri toženčevih revizijskih stroškov je upoštevalo znesek, s katerim je toženec z revizijo uspel (6.500 EUR) in mu tako priznalo le 600 točk za sestavo revizije, le 20 točk za eno poročilo stranki o uspehu revizije, 2% materialnih stroškov (12,4 točk) in 20% DDV (124 točk) na odvetniške storitve, skupaj 756,40 točk oziroma 347,94 EUR. Ker tožnica z revizijo ni uspela, sama krije svoje revizijske stroške, odločitev o tem pa je vsebovana v izreku, da se njena revizija zavrne.