Jedro

Če so odločilna dejstva zanesljivo ugotovljena z izvedenimi razpoložljivimi dokazi, sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe ne krši drugega odstavka 371. člena ZKP, niti ne pravnih jamstev, ki jih obdolžencu zagotavlja 29. člen Ustave RS.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obsojenega S. M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora ter preizkusno dobo dve leti in nadaljnji pogoj, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plača družbi G. d. d. znesek 5.328,93 EUR. Obsojenca je sodišče prve stopnje oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V odločbi o premoženjskopravnem zahtevku pa sklenilo, da je obsojenec družbi G. d. d. dolžan plačati znesek 5.328,93 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2008 dalje. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornikov obsojenega kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2. Zagovorniki obsojenega v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka (drugi odstavek 5. člena, 14. člen, tretji odstavek 16. člena ter 17. člen ZKP) ter 29. člena Ustave RS. Zavrnjeni dokaz postavitve izvedenca naj bi po njihovih navedbah imel za posledico, da škoda, povzročena s kaznivim dejanjem, ni natančno ugotovljena ter tako opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja ni konkretiziran z dejstvi, ki predstavljajo njegove zakonske znake. Sodbi sodišča druge stopnje pa zahteva očita, da se ni opredelila do dokaznih predlogov, temveč je le ponovila ugotovitve prvostopenjske sodbe. Zato predlagajo razveljavitev sodb sodišča prve ter sodišča druge stopnje ter vrnitev zadeve v nov postopek. Predlagajo oprostitev plačila stroškov postopka.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da se zahteva zavrne kot neutemeljena. Navaja, da kršitve kazenskega postopka, očitane sodišču prve stopnje, niso podane. Predlog za postavitev izvedenca, katerega mnenje naj bi bilo po navedbah obrambe ključno za ugotovitev škode, je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker izvedba tega dokaza zaradi jasnosti zadeve ni potrebna. Pritožbeno sodišče je takšni odločitvi ter razlogom zanje pritrdilo. Obsežno izvajanje zahteve in utemeljevanje tega razloga je namenjeno le polemiki z dokazno oceno, z izražanjem dvoma v popolnost ugotovljenega dejanskega stanja pa zahteva uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti. Drugače, kot navaja zahteva, je pritožbeno sodišče z zadostno jasnostjo opredelilo razloge, na podlagi katerih je doseglo odločitev. Iz obrazložitve grajane drugostopenjske sodbe je razbrati, da se je senat s pritožbenimi navedbami seznanil in sprejel razloge prvostopenjskega sodišča. Teh argumentov prvostopenjske odločbe ni ponavljal, saj se je z njimi strinjal, temveč jih je le dopolnil v povezavi s pritožbeno navedbo izpostavljenih primerov ustaljene sodne prakse.

4. Obsojenec ter njegovi zagovorniki na odgovor vrhovne državne tožilke, ki jim je bil vročen, niso podali izjave.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, in zaradi kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo ne preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Obramba navaja, da naj bi prvostopenjsko sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo ustavna procesna jamstva (29. člen Ustave RS) ter zakonska procesna jamstva (drugi odstavek 15. člena, 14. člen, tretji odstavek 16. člena ter 17. člen ZKP), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Zavrnjeni so bili dokazni predlogi za postavitev izvedenca oziroma za ogled in vpogled v dnevnik odvoza gradbenega materiala, za katere je obramba trdila, da so ključni za ugotovitev količine na deponijo odpeljanega odpadnega materiala ter posledično tudi za ugotovitev višine premoženjske škode, ki je nastala z obravnavanim kaznivim dejanjem za oškodovano gospodarsko družbo. Po oceni prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi izvedba navedenih s strani obrambe predlaganih dokazov zaradi jasnosti zadeve zadeve ni bila potrebna, saj so bila odločilna dejstva zanesljivo ugotovljena z izvedenimi razpoložljivimi dokazi, tako z listinami (račun, dobavnice z navedenimi datumi, količinami materiala ter registrskimi številkami vozil, s katerimi je bil material odpeljan) ter izpovedbami prič I. B. in R. B., ki sta verodostojno potrdila, da je bilo odpadnega materiala res toliko, kot je bilo navedeno na računu in dobavnicah. Pritožbeno sodišče je z ravnanjem prvostopenjskega sodišča ter razlogi zanj soglašalo, zato je v pritožbi uveljavljan po vsebini enak ugovor kot neutemeljen zavrnilo. V izpodbijani sodbi (točka 5 in 6) je ugotovilo, da je prvo sodišče ravnalo pravilno in je na podlagi listinskih dokazov in izpovedb zaslišanih prič moglo z zanesljivostjo ugotoviti, da je obsojenčevo podjetje odpeljalo najmanj toliko materiala, ki je opredeljen v izreku izpodbijane sodbe, in da je zaradi tega posledično tudi pravilno ugotovljena višina škode, ki jo je obsojenec povzročil oškodovani družbi.

7. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (npr. I Ips 186/98 z dne 17. 9. 1998, I Ips 56/98 z dne 30. 9. 1999 in številnih drugih) pojasnilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče pa sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

8. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ocenilo, da izvedba s strani obrambe predlaganih dokazov zaradi jasnosti zadeve ni potrebna. Ravnalo je po določbi drugega odstavka 329. člena ZKP, po kateri dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo, pa tudi v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena ZKP, po kateri lahko sodišče zavrne vse tiste dokaze, za katere oceni, da ne bi koristili razjasnitvi stvari. Tako svoje ravnanje in razloge zanj je v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča so bila odločilna dejstva zanesljivo ugotovljena z izvedenimi razpoložljivimi dokazi, tako z listinami kot z izpovedbami zaslišanih prič. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko je po obrambi predlagane dokaze zavrnilo, ni kršilo drugega odstavka 371. člena ZKP, niti ne pravnih jamstev, ki jih obdolžencu zagotavlja 29. člen Ustave RS. Obsežno izvajanje zahteve za varstvo zakonitosti in utemeljevanje tega razloga je tudi po stališču Vrhovnega sodišča namenjeno le polemiki z dokazno oceno. Z izražanjem dvoma v popolnost ugotovljenega dejanskega stanja pa zahteva uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljen razlog.

9. Iz obrazložitve drugostopenjske sodbe izhaja, da se je pritožbeni senat s pritožbenimi navedbami seznanil in sprejel razloge prvostopenjske sodbe. Teh argumentov v sodbi ni ponovil, saj se je z njimi strinjal, jih je pa dopolnil v povezavi s pritožbenimi navedbami izpostavljenih primerov sodne prakse (točki 5 in 6 drugostopenjske sodbe). Ker je pritožbeno sodišče z zadostno jasnostjo opredelilo razloge, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev, obramba neutemeljeno navaja, da sodišče druge stopnje ni presodilo pritožbenih navedb ter s tem neutemeljeno uveljavlja kršitev 395. člena ZKP, ki naj bi vplivala na zakonitost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane ter da je v pretežnem delu zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Vrhovno sodišče je obsojenega iz razlogov, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.