Jedro

Zakon ne pozna začasne skaženosti in duševne bolečine zaradi začasne skaženosti niso priznane kot posebna oblika pravno priznane škode, lahko pa se jih upošteva kot eno od nevšečnosti v okviru škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v višini 4.227,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.200,00 EUR od 1. 5. 2014 do plačila in od zneska 27,01 EUR od 24. 2. 2016 do plačila (I. točka izreka), v presežku je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo o stroških postopka (III. in IV. točka izreka).

2. Tožnik izpodbija sodbo v zavrnilnem in stroškovnem delu iz vseh treh zakonsko dopustnih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja glede obsega škode in višine odškodnine. Navaja, da je sodišče po vseh štirih postavkah prisodilo nižjo odškodnino, kot narekuje sodna praksa v podobnih primerih, ki jih je treba upoštevati zaradi ustavne pravice do enakosti pred zakonom. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ob neprerekanem temelju ugotovilo, da je bil tožnik 13. 2. 2014 udeležen v prometni nezgodi, ki jo je povzročil zavarovanec toženke, zato je podana njena odškodninska odgovornost. Nadalje je ugotovilo, da je bil tožnik pripet z varnostnim pasom, ob trčenju se je sprožila zračna blazina, v nezgodi pa je utrpel oteklino spodnje ustnice, manjšo presekanino zgornje ustnice, poškodbe zob, raztegnitev vratnih mišic in udarnino levega palca. Pri prisoji odškodnine je upoštevalo, da ima tožnik napredovano parodontalno bolezen ter da je imel težave z vratno hrbtenico že pred škodnim dogodkom. Iz naslova nepremoženjske škode mu je skupaj prisodilo 4.200,00 EUR odškodnine, od tega 2.600,00 EUR iz naslova utrpelih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 600,00 EUR iz naslova utrpelega primarnega strahu, 1.000,00 EUR iz naslova trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, pri čemer je začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti zaradi poškodbe zobovja upoštevalo pri postavki utrpelih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, zahtevek iz naslova skaženosti pa je zavrnilo. Premoženjsko škodo v obliki prevoznih stroškov zaradi zdravljenja mu je v celoti priznalo v višini 27,01 EUR. V nadaljevanju se pritožbeno sodišče izreka o pritožbenih navedbah.

Glede obsega škode

6. Sodišče prve stopnje je sledilo postavljenemu izvedencu zobozdravstvene stroke in dentalne medicine ter je pravilno ugotovilo, da je tožnik ob škodnem dogodku nekaj poškodb zob utrpel izključno kot posledico nezgode, nekaj kot posledico kombinacije škodnega dogodka in napredovane parodontalne bolezni, nekaj pa le kot posledico te bolezni. Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče v zvezi s šestimi zobmi obsega škode ni pravilno ugotovilo. Pritožbeno sodišče pritožbene navedbe zavrača in v celoti sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Tako je sodišče pravilno ugotovilo, da je majavost zoba 41 zgolj v 50 % posledica škodnega dogodka, saj je izvedenec v izvedenskem mnenju navedel, da je ta poškodba predvsem posledica napredovane parodontalne bolezni ter da je škodni dogodek zadevo le pospešil. Da je bil škodni dogodek sprožilni element, ki je povzročil majavost tega zoba in njegovo izgubo, pa je nedopustna in zato neupoštevna pritožbena novota (337. člen ZPP). Sodišče je pravilno ugotovilo, da do izpada začasne plombe na zobu 16 ni prišlo v posledici škodnega dogodka, saj je izvedenec ugotovil, da gre najverjetneje za posledico pred nezgodo nezaključenega zdravljenja zoba. Ker se element vzročne zveze v določenih okoliščinah lahko ugotavlja tudi s stopnjo verjetnosti, ki mora biti večja od polovične,1 je dejansko stanje v zvezi s tem zobom pravilno ugotovljeno. Pravilno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje glede obrabljene fasete na površku zoba 24, saj je tudi za to poškodbo izvedenec ugotovil, da je verjetneje posledica okluzije z antagonistom kot posledica nesreče. Res je dopustil, da bi lahko bila tudi posledica škodnega dogodka, a je z večjo verjetnostjo zatrdil nasprotno. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem zobom dodaja, da tudi če bi tožniku šla odškodnina za 50 % navedene poškodbe, višine prisojene odškodnine iz te postavke glede na število in obseg drugih ugotovljenih poškodb ne more spremeniti. Odškodnina, ki je prisojena, je v takšni višini, da pokriva tudi to poškodbo.

8. Sodišče zaradi izostanka ustreznih trditev pravilno ni upoštevalo poškodb zob 21 in 14. Pritožbeno sodišče dodaja, da je tožnik v tožbi (pod II. točko) vtoževal škodo za enajst poškodovanih zob. Izvedenec se je izrekel o štirinajstih zobeh, saj je pregledal vso tožnikovo zobovje, o poškodbah treh zob (14, 21 in 31) tožnik ni podal trditvene podlage, za te sodišče ni imelo podlage za prisojo odškodnine. Pritožba ima prav, da se sodišče do majavosti zoba 42 ni izreklo, a navedeno ne more pripeljati do spremembe prisojene odškodnine. Izvedenec je v svojem mnenju ugotovil, da bi lahko bila majavost tega zoba posledica bodisi parodontalne bolezni, bodisi škodnega dogodka, verjetno pa obojega, a zob sedaj ni majav. To pomeni, da tožnik v zvezi s tem zobom škode ni utrpel in mu odškodnina iz tega naslova ne gre.

9. Utemeljen tudi ni pritožbeni ugovor zoper ugotovitev sodišča, da je raztegnitev vratnih mišic posledica obravnavanega škodnega dogodka v 50 %. Sodišče je utemeljeno sledilo izvedencu za splošno kirurgijo, ki je v mnenju ugotovil, da so tožnikove bolečine v vratu posledica obeh poškodb, predhodne in te, ki jo je utrpel v škodnem dogodku. Navedenemu mnenju tožnik v peti pripravljalni vlogi ni ugovarjal, izvedensko mnenje je v tem delu povzel in predlagal, da ga sodišče upošteva kot del trditvene podlage. Zato je sodišče pri prisoji odškodnine pravilno upoštevalo polovične škodne posledice iz te poškodbe.

Glede višine odškodnine

10. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da so pritožbene trditve, da je prisojena odškodnina v nasprotju z odškodninami, ki jih sodišče prisoja v podobnih primerih, pavšalne in že zato neupoštevne. Stranka, ki se na takšno (drugačno) sodno prakso sklicuje, je le-to dolžna tudi konkretizirati.2 Ne glede na povedano je pritožbeno sodišče, ki je dolžno paziti na pravilno uporabo materialnega prava, preverilo, ali je sodišče prve stopnje tožnikovo škodo pravilno subjektiviziralo (glede na konkretno tožnikovo stanje) in objektiviziralo (glede podobnih primerov v sodni praksi).

11. Za prestane in bodoče telesne bolečine ter neugodnosti med zdravljenjem tožnik zahteva 4.500,00 EUR. Sodišče mu je prisodilo 2.600,00 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče pravilno upoštevalo ugotovitve obeh izvedencev. Ni res, da sodišče ni upoštevalo, da je tožnik prestajal hude telesne bolečine, saj je navedlo, da iz mnenja izvedenca K. izhaja, da je tožnik nekaj dni po poškodbi stalno, kasneje pa občasno trpel srednje hude bolečine, ki so kumulativno trajale okoli dva tedna. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče pri višini odškodnine ni upoštevalo telesnih bolečin, ki jih je tožnik prestal zaradi majavosti zoba 42. Če sodišče tega izrecno ni navedlo, pa je v celoti upoštevalo ugotovitve izvedenca, ta pa je pri trajanju telesnih bolečin upošteval tudi težave z zobom 42. Priznana odškodnina je v tem delu pravično odmerjena in pritožbeno sodišče pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje v 9. točki.

12. Ni utemeljena pritožbena trditev, da bi sodišče moralo v okviru neugodnosti v času zdravljenja upoštevati tožnikovo začasno skaženost v trajanju treh mesecev po nezgodi. Najprej pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre za neupoštevno pritožbeno novoto. Nadalje pojasnjuje, da začasne skaženosti zakon ne pozna in duševne bolečine zaradi začasne skaženosti niso priznane kot posebna oblika pravno priznane škode, lahko pa se jih upošteva kot eno od nevšečnosti v okviru škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem.3 Vendar tožnik trditev glede začasne skaženosti ni podal, zato sodišče odškodnine iz tega naslova pravilno ni prisodilo. Neutemeljene so pritožbene navedbe tudi v delu, da ima tožnik še sedaj težave z levim palcem, saj je izvedenec, ko je tožnika 7. 3. 2018 pregledal, ugotovil, da je palec leve roke neotekel, dlančničnočlenski sklep pa stabilen in normalno gibljiv.

13. Tožnik iz naslova pretrpljenega primarnega in sekundarnega strahu zahteva odškodnino v višini 900,00 EUR, sodišče mu je prisodilo odškodnino v višini 600,00 EUR. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da se je tožnik ob nesreči močno prestrašil, zato mu je odškodnina v višini 600,00 EUR utemeljeno priznana. Pritrditi gre tudi ugotovitvi, da tožnik ni utrpel sekundarnega strahu, saj so mu ob pregledu le povili palec leve roke in dali napotek, da si boleči predel hladi, z roko čim bolj miruje in po potrebi jemlje analgetik. Pri zdravljenju tožnika ni prišlo do kakršnihkoli zapletov, zobovje pa si je pričel popravljati že en mesec po nezgodi ter tudi pri tem ni prišlo do zapletov. Odločitev sodišča v tem delu je zato pravilna, nasprotne pritožbene navedbe pa neutemeljene.

14. Iz naslova trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožnik vtoževal odškodnino v višini 3.000,00 EUR, sodišče mu je prisodilo odškodnino v višini 1.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je ob ugotovitvah izvedenca, da tožnik trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v zvezi z poškodovanim zobovjem ni utrpel v posledici škodnega dogodka, pravilno zavrnilo zahtevek iz tega naslova. Izvedenec je ugotovil, da je zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti izključno posledica slabe ustne higiene, napredovane parodontalne bolezni in neobiskovanja zobozdravnika. Nasprotne pritožbene trditve so zato neutemeljene. Glede palca leve roke je sodišče obrazložilo zgoraj, da izvedenec trajnih posledic ni ugotovil, zato je pritožba neutemeljena tudi v tem delu. Tožnik se glede odškodnine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti kot posledica poškodbe vratu po višini ne pritožuje, ampak navaja, da je sodišče zmotno upoštevalo, da je ta poškodba zgolj v 50 % posledica škodnega dogodka. Pritožba tudi v zvezi s tem ni utemeljena, saj je pritožbeno sodišče zgoraj obrazložilo, zakaj je sodišče prve stopnje tej poškodbi pravilno pripisalo zgolj polovične posledice iz škodnega dogodka.

15. Tožnik je iz naslova skaženosti zahteval 800,00 EUR, sodišče je ta zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožba je v tem delu pavšalna in konkretizirano ne izpodbija ugotovitev v sodbi. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu pravilno upoštevalo izvedensko mnenje, da zaradi poškodovanega zobovja ne gre za trajne spremembe tožnikove zunanjosti, ter da je takšno stanje oziroma izgled tožnika izključno posledica tega, da še ni saniral poškodb, kar bi lahko brezplačno storil na stroške obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zavrnitev zahtevka po tej postavki je zato pravilna.

16. Skupaj dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 4.200,00 EUR oziroma 3,9 povprečne plače v času odločanja sodišča prve stopnje in je po oceni pritožbenega sodišča ustrezna glede na konkretne škodne posledice, ki jih je tožnik utrpel, utemeljena pa je tudi s podobnimi primeri v sodni praksi.4

17. Ob povedanem je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, nosi svoje pritožbene stroške (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

1 VSL sodba II Cp 2949/2012 z dne 16. 1. 2013. 2 VSL sodba II Cp 652/2015 z dne 6. 5. 2015. 3 VSL Sodba II Cp 3219/2013 z dne 5. 3. 2014. 4 VS RS sodba II Ips 509/2006 z dne 29. 11. 2017, VSL sodba I Cp 2804/2014 z dne 5. 11. 2014, sodba II Cp 652/2015 z dne 6. 5. 2015, sodba II Cp 2949/2012 z dne 16. 1. 2013, sodba II Cp 1748/2015 z dne 30. 9. 2015, sodba III Cp 1006/2015 z dne 8. 4. 2015, sodba II Cp 3219/2013 z dne 5. 3. 2014 in VSC sodba Cp 157/2013 z dne 12. 9. 2013.