12. 1. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 23. decembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 292/2002 z dne 13. 3. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1611/2000 z dne 20. 3. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 786/99 z dne 27. 6. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je pritožnik (v pravdi tožnik) zahteval plačilo odškodnine za škodo, nastalo zaradi neustreznega skladiščenja avtomobila, ter plačilo odškodnine za škodo, ki mu je bila prizadejana z začasno odredbo. Zoper prvostopenjsko sodbo je pritožnik vložil pritožbo. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik je nato vložil tudi revizijo. Vrhovno sodišče je revizijo v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za plačilo odškodnine za škodo, nastalo zaradi neustreznega skladiščenja avtomobila (tj. v znesku 698.170 SIT), zavrglo, v preostalem delu pa zavrnilo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z navedeno odločitvijo sodišča. Zatrjuje, da mu je bil okrožni sodnik nezakonito dodeljen in da je postopek vodil tako pristransko, da pritožnik na prvi stopnji ni imel nobenih možnosti za uspeh. Višjemu sodišču pritožnik očita, da je z arbitrarno in solidarno odločitvijo potrdilo prvostopenjsko sodbo, pri tem pa v celoti ignoriralo njegove pritožbene očitke. Tudi odločitev Vrhovnega sodišča je po mnenju pritožnika popolnoma samovoljna in nezakonita. Vrhovnemu sodišču očita, da je ignoriralo pravnomočne sklepe, ki so bili izdani v izvršilnem postopku, zato naj bi bila napačna ugotovitev Vrhovnega sodišča, da začasna odredba v času rubeža ni več veljala.

Pritožnik zatrjuje, da ga je Vrhovno sodišče "izigralo" tudi v delu, v katerem je revizijo zavrglo, saj je samovoljno določilo škodo v višini 698.170 SIT. V tem delu naj bi bila pritožniku kršena pravica do pritožbe oz. naj mu ne bi bila dana možnost, da se izjavi. Sicer pa pritožnik zatrjuje kršitve 2., 14., 15., 18., 21., 22., 23., 24., 26., 33. in 34. člena Ustave ter predlaga razveljavitev izpodbijanih sodnih odločb.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava in se tudi ne spušča v pravilnost dokazne ocene sodišča. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS)

Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker 2. člen Ustave ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

4.Predmet izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča je procesna odločitev o dopustnosti revizije, zato se mora tudi preizkus ustavne pritožbe zoper ta sklep omejiti le na ta vidik. Očitki pritožnika, ki se nanašajo na ta del odločitve Vrhovnega sodišča, po vsebini pomenijo zatrjevanje nepravilnosti pri uporabi procesnega prava, kar samo po sebi ne more biti predmet preizkusa v postopku z ustavno pritožbo. Ustavnopravno relevanten bi bil lahko le očitek, da je Vrhovno sodišče samovoljno določilo vrednost tega dela tožbenega zahtevka.

Vendar je ta očitek neutemeljen. Vrhovno sodišče je namreč svojo odločitev utemeljilo z razumnimi in logičnimi pravnimi argumenti. Zgolj dejstvo, da se pritožnik ne strinja s stališčem Vrhovnega sodišča, pa ne zadošča za sklep, da je bila z izpodbijanim sklepom kršena katera od človekovih pravic.

5.V zvezi z meritorno odločitvijo sodišč pritožnik zatrjuje kršitve več človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vendar iz vsebine njegovih navedb izhaja predvsem nasprotovanje pravilnosti dokazne ocene sodišč. Pritožnik sicer zatrjuje, da je tako odločitev Višjega sodišča kot tudi odločitev Vrhovnega sodišča samovoljna oziroma arbitrarna, kar bi lahko pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Vendar ta njegov očitek ni utemeljen. Oceno arbitrarnosti odločitve lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati. Tako Višje sodišče kot tudi Vrhovno sodišče sta namreč navedli bistvene pravne argumente za svojo odločitev. Zgolj z zatrjevanjem nepravilnosti stališč, na katerih temelji izpodbijana odločitev, pa pritožnik zatrjevane kršitve pravice iz 22. člena Ustave ne more utemeljiti.

6.Z ustavnopravnega vidika bi bil lahko pomemben tudi očitek pritožnika, da mu je bil sodnik, ki je vodil postopek na prvi stopnji, nezakonito dodeljen (kar bi lahko pomenilo kršitev drugega odstavka 23. člena Ustave), ter očitek, da je bil postopek na prvi stopnji voden tako pristransko, da pritožnik ni imel nobenih možnosti za uspeh (kar bi lahko pomenilo kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave). Vendar sta ta očitka povsem pavšalna. Dejstvo, da odločitev sodišča ni v korist pritožnika, pa ne zadošča za ugotovitev, da je bila kršena katera od pravic, ki izhajajo iz 23. člena Ustave.

7.Tudi zatrjevane kršitve pravice do pritožbe (25. člen Ustave) pritožnik ne more utemeljevati zgolj s pavšalno trditvijo, da je Višje sodišče v celoti ignoriralo njegove pritožbene očitke in s "solidarno" odločitvijo potrdilo prvostopenjsko sodbo. Višje sodišče je namreč dovolj izčrpno odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so bile za odločitev v obravnavani zadevi bistvene. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pritožbo ni uspel, pa ne zadošča za sklep o kršitvi navedene ustavne pravice.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger