Jedro

Ker sodišče prve stopnje obsojenčevega izostanka ni ocenilo kot opravičenega, saj ni predložil nobenega dokazila o tem, da je njegovo zdravstveno stanje res tako, da mu onemogoča udeležbo na glavni obravnavi, je ob ostalih izpolnjenih pogojih iz 1. odstavka 442. člena ZKP utemeljeno opravilo glavno obravnavo v njegovi odsotnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni F.V. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 150.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju je bil obsojeni F.V. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ ter mu je bilo izrečeno 200.000 SIT denarne kazni. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 28.9.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni sodbi. Zahtevo je vložil zaradi bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zmotne uporabe materialnega prava in zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev. V zahtevi je navedel, da se je obsojenec preko odvetnika opravičil za tretjo glavno obravnavo, ker je bil bolan, bolna pa sta bila tudi oba otroka ter je iz zdravniškega potrdila razvidno, da je bilo potrebno zdravljenje od 26.1.2004 do 31.1.2004. Kljub temu, da je bil obsojenec že zaslišan, mu je bila onemogočena obramba, onemogočeno pa mu je bilo tudi izvajanje dokazov, zlasti v zvezi s podanim mnenjem izvedenca prometne stroke. Glede resničnosti odločilnih dejstev zagovornik graja zaključke izvedenca. Iz teh razlogov predlaga vrhovnemu sodišču, da razveljavi izpodbijani sodbi in zadevo vrne v novo odločitev oziroma novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru z dne 8.11.2004 predlaga zavrnitev zahteve, ker po njegovem mnenju niso podane kršitve zakona, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče se strinja s pravnim stališčem sodišča druge stopnje, da prvostopenjsko sodišče ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, ko je opravilo glavno obravnavo v obsojenčevi odsotnosti. Izpolnjeni so bili namreč vsi pogoji iz 1. odstavka 442. člena ZKP, da je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dne 27.1.2004 opravilo kljub odsotnosti obsojenca. Obsojenec je bil namreč zaslišan v okviru posameznih preiskovalnih dejanj, njegova navzočnost na glavni obravnavi pa ni bila nujna. Obsojenec je bil zaslišan pri Okrajnem sodišču v Šentjurju pri Celju dne 6.2.2001 v navzočnosti svojega zagovornika, odvetnika R.M. V okviru posameznih preiskovalnih dejanj je sodišče pridobilo tudi izvedeniško mnenje sodnega izvedenca strojne in prometne stroke T.U. dne 28.3.2001. Iz spisnih podatkov je razvidno, da je odvetnik R.M. dne 22.6.2001 Okrajnemu sodišču v Šentjurju pri Celju sporočil, da je obsojencu odpovedal pooblastilo za zastopanje. Sodišče prve stopnje je prvo glavno obravnavo, razpisano za dne 21.10.2003 preklicalo in preložilo na 13.11.2003, ker je ugodilo obsojenčevi prošnji z dne 17.10.2003, v kateri je navedel, da ima ta dan službeno pot v M. Preložena je bila tudi glavna obravnava dne 13.11.2003, ker obsojenec ni pristopil, izostanek pa je telefonično opravičil dne 12.11. in sicer s slabim počutjem, povišanim pritiskom, težavami s srcem in živci, pri čemer je navedel, da bo zdravniško spričevalo predložil naknadno. Kljub izkazanemu vabilu ni pristopil na obravnavo dne 27.1.2004, po faksu pa je tik pred pričetkom glavne obravnave poslal odvetnik R.M., ki ni bil obsojenčev zagovornik, sporočilo, da ga je obsojenec prejšnjega dne ob 16.25 uri telefonično obvestil, da se je vrnil od zdravnika, ker ima pljučnico in gripo. Sodišče prve stopnje obsojenčevega izostanka ni ocenilo kot opravičenega, saj ni predložil nobenega dokazila o tem, da je njegovo zdravstveno stanje res tako, da mu onemogoča udeležbo na glavni obravnavi. Sodišče druge stopnje je prav tako ocenilo, da zdravniško potrdilo, ki ga je obsojenec predložil sodišču druge stopnje kot nov dokaz, ne potrjuje trditve, da je bilo njegovo zdravstveno stanje takšno, da se glavne obravnave ni mogel udeležiti (stran 2. drugostopenjske sodbe). Takšnemu stališču se pridružuje tudi Vrhovno sodišče, saj iz zdravniškega potrdila (priloga spisa B 6) ni razvidno drugega, kot da je bil obsojenec kot pacient skupaj z dvema svojima otrokoma zdravljen od 26.1.2004 do 31.1.2004, kar še ne dokazuje, da se obsojenec glavne obravnave ne bi mogel udeležiti. Iz teh ugotovitev je razvidno, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb kazenskega postopka, saj je bila podana pravna podlaga iz 1. odstavka 442. člena ZKP za glavno obravnavo v obsojenčevi nenavzočnosti.

Drugi del zahteve za varstvo zakonitosti se nanaša le na vprašanje resničnosti odločilnih dejstev, glede katerih obsojenčev zagovornik uveljavlja, da je v njihovo resničnost podan precejšen dvom.

Obsojenčev zagovornik s tem tudi izrecno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje obsojenčev zagovornik v zahtevi, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zato zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo obsojenčevo premoženjsko stanje, razvidno iz podatkov v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje.