Jedro

Ker tožnica ni dokazala, da bi pot, ki teče po parceli v lasti toženca, uporabljala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njen zahtevek na ugotovitev obstoja stvarne služnosti. Ali ima tožnica dostop do svoje parcele, za pravdo o obstoju stvarne služnosti ni pomembno, saj se sodišče v tem sporu ne ukvarja z možnostjo dostopa – nujno potjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, s katerim je ta zahtevala ugotovitev služnostne pravice hoje in vožnje po parceli toženca, izstavitev primerne listine za vknjižbo te pravice v zemljiško knjigo, prepoved poseganja v to pravico ter pravdne stroške. Tožnici je naložilo, da tožencu povrne stroške postopka.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker se sodišče ni z ogledom prepričalo o obstoju zatrjevane poti in da druge poti, ki jo zatrjuje toženec, v naravi ni. Uveljavlja kršitev 231. člena ZPP, saj je sodišče pooblaščenca tožnice opozorilo na to, da ne bo mogel biti zaslišan kot priča, pa temu ni tako, saj gre le za privilegirano pričo. Ker pooblaščenec ni bil pravilno poučen, kot prava nevešča oseba ni znal reagirati, zato je zaradi napačnega pravnega pouka dokazni predlog umaknil. Ker ve o vsem največ, je dejansko stanje, ker on ni bil zaslišan, ostalo nepopolno ugotovljeno, podana pa je tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zapisnik z dne 24. 2. 2015 dokazuje, da priča M. S. na skici ni znal pokazati poti, v sodbi pa je vseeno ugotovitev, da je pot pokazal. Priča B. je izpovedala, da so v mlin hodili mimo hleva Č., neposredno pri hlevu je potekala brv čez potok in so šli mimo hleva čez potok desno. Sodišče je ugotovilo, da na skici ni znala pokazati poti, kar je še en dokaz, da je bil ogled nujen. Čeprav je priča lepo pokazala potek poti, ji sodišče ni sledilo, češ da ji spomin peša. Tudi priča M. je potrdila navedbe tožnice, pa jo je sodišče ocenilo kot neverodostojno. V zvezi navedenim uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se je preveč ukvarjalo z obdobjem pred tem, premalo pa po tem, odkar sta tožnica in njen partner pot uporabljala. O. je izpovedal, da danes poti, po kateri je hodil v mlin, ni več, kar pa je pomembno, ker če je ni več, kod pa potem tožnica hodi na parcelo. Tožnica razen po tej poti ne more priti na svojo parcelo, sicer ji je onemogočena uporaba parcele, pri tem pa je vseeno, ali gre tja enkrat na leto ali vsak dan. Uporabe zatrjevane poti tožnica in njeni predniki niso nikoli opustili. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče zavrača očitke o obstoju absolutno bistvenih kršitev iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ter relativno bistvene kršitve iz 231. člena ZPP.

6. Sodišče dokaza z zaslišanjem tožničinega pooblaščenca M. S. ni izvedlo zato, ker je bil tak dokazni predlog umaknjen. Če je tožnica menila, da je stališče sodišča, ki jo je poučilo, da pooblaščenec, če bo ohranil to funkcijo, ne bo mogel biti zaslišan kot priča, napačno, bi morala pri dokaznem predlogu vztrajati in potem v nadaljevanju, če sodišče tega dokaza ne bi izvedlo, to grajati in uveljavljati kršitev iz 231. člena ZPP. Tožnica zato ne more uspeti z ugovorom, da je pooblaščenec prava neuka stranka in je bil zaveden. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnica ob zaključku glavne obravnave, ko je bilo jasno, katerih dokazov sodišče ne bo izvedlo (list. št. 52 in 58), ni uveljavljala procesne kršitev zaradi ne-izvedbe dokaza z zaslišanjem te priče in te kršitve ne more prvič uveljavljati v pritožbi.

7. Dokazna ocena priče B., ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, je prepričljiva, kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena pa ni podana. Res je priča izpovedala tudi to, kar izpostavlja pritožba, vendar iz nadaljevanja izpovedi sledi, da se priča ne spominja veliko oziroma da svojih spominov ne zna časovno razvrstiti (povedala je, da ji spomin peša zaradi prometne nesreče). Njena izpoved, da so po tej poti vozili in kako, je brez pomena, če je hkrati povedala, da se je to počelo, dokler je stal mlin, do kdaj je obratoval itd., pa ni znala pojasniti. Poleg tega je prostodušno izpovedala, da je vse to videla, preden se je od tam odselila, od tega pa je že 27 let. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da tej priči ni mogoče slediti.

8. Ne drži, da bi priča M. izpovedala v korist tožnice in potrdila njene navedbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da iz njene izpovedi ne izhaja nič oprijemljivega. To, da se vozilo v mlin, je dejstvo, ki niti ni sporno, vprašanje pa je, kje se je vozilo in ali je vozila tožnica oziroma njeni pravni predniki. V zvezi s tem priča ni znala natančno povedati, kje so vozili in je na izrecno vprašanje sodnika odvrnila, naj jo „neha mučiti“.

9. M. S. je na naroku 24. 2. 2015 najprej na fotografiji (A 12) pokazal, kje naj bi potekala trasa, nato pa je isto traso pokazal še na mapni kopiji (A 10), kar je jasno zavedeno v četrtem odstavku njegove izpovedi (list. št. 52). Priča je tudi kasneje v svoji izpovedi (drugi in tretji odstavek na list. št. 53) pokazala lokacijo trase, zato so pritožbene navedbe nevzdržne.

10. Dokazni predlog z ogledom je samostojni dokazni predlog. Tožnica posebej ni substancirala, za dokazovanje katerega dejstva ga predlaga, torej ga je očitno predlagala za dokazovanje obstoja služnostne poti po zatrjevani trasi, pri čemer dejstvo, da pot obstaja, niti ni sporno (drugi in tretji odstavek točke 1 odgovora na tožbo – list. št. 9), pač pa je bilo sporno, ali je tožnica to pot uporabljala. Ker se tega z ogledom ne da ugotoviti, priči, ki sta izpovedovali o vožnjah tožnice po parceli toženca, pa sta bili ocenjeni kot neverodostojni iz drugih razlogov (ker nista vedeli niti opisati, kje naj bi tožnica vozila), je sodišče prve stopnje dokaz pravilno ocenilo kot pravno neodločilen in njegovo izvedbo zavrnilo.

11. Ni res, da se je sodišče ukvarjalo le z obdobjem pred obstojem mlina in po njem, temveč je dokazni postopek z zaslišanjem strank in prič vodilo ne glede na obdobje in predvsem (kar je za ta spor bistveno), kje, če kje, naj bi tožnica in njeni pravni predniki vozili oziroma hodili. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da bi pot, ki teče po parceli v lasti toženca, uporabljala, je v dejanskem smislu pravilen, pravilna (materialno)pravna posledica pa je zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka. Ali ima tožnica dostop do svoje parcele, za pravdo o obstoju stvarne služnosti ni pomembno, saj se sodišče v tem sporu ne ukvarja z možnostjo dostopa – nujno potjo – zato so ostale pritožbene navedbe brez pomena in pritožbeno sodišče nanje ne bo odgovarjalo.

12. Pritožbeni razlogi niso podani, v sodbi pa tudi ni pomanjkljivosti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).