Jedro

Ob enakih pogojih se med kmeti, uvrščenimi na isto mesto, določi pravica do nakupa po vrstnem redu, ki ga določa drugi odstavek 23. člena ZKZ-UPB1. S tem, ko tožnika nista izkazala, da izpolnjujeta pogoj iz 1. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ-UPB1 (da jima kmetijska dejavnost pomeni edino oziroma glavno dejavnosti), ne moreta uspešno v revizijskem postopku izpodbijati prvostopenjske upravne odločbe o odobritvi pravnega posla za promet s kmetijskim zemljiščem.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25. 3. 2004, s katero je zavrnila pritožbo zoper odločbo Upravne enote Murska Sobota z dne 29. 3. 2001. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ odobril pravni posel za promet s tam navedenim kmetijskim zemljiščem po sklenjeni kupni pogodbi z dne 5. 1. 2001 med A.A. kot prodajalcem in B.B. kot kupcem, za skupno ceno 1,200.000 SIT.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločbo tožene stranke, ki je bila izdana v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 8. 10. 2003, ki jo je sodišče sprejelo na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-266/98-72 z dne 28. 2. 2002 (Ur. l. RS, št. 27/2002). Po presoji sodišča prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje tožena stranka z izpodbijano odločbo utemeljeno pustila v veljavi prvostopenjsko odločbo, ki je pravilna, ni pa zakonita, ker so razlogi, na katere je prvostopenjski organ oprl svojo odločitev, nepravilni. Zaradi nepravilnosti oziroma nedoslednosti pa po presoji sodišča izpodbijane odločbe ni treba odpraviti.

3. Zoper izpodbijano sodbo sta vložila tožnika reviziji (prej pritožbi), in sicer prvi tožnik laično, drugi tožnik pa po pooblaščeni odvetnici. Navajata, da izjava moža B.B, da jim pomeni kmetijstvo edini vir preživljanja, ni zadosten razlog za odločitev v predmetni zadevi, še zlasti ob dejstvu, da je bil mož B.B. v času ustne obravnave na čakanju, ker mu je delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu, torej se tudi sam ni ukvarjal izključno s kmetijstvom. B.B. pa sploh ni bila kmečko zavarovana, kar naj bi bila logična posledica, če bi ji kmetijstvo pomenilo edini vir dohodka. Tožena stranka pri svoji odločitvi ni navedla, zakaj ob enakih pogojih vseh prednostnih upravičencev po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ daje prednost V.H., če v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi ji kmetijska dejavnost pomenila edini vir preživljanja. Tožena stranka v svoji odločbi ni dosledno upoštevala vseh kriterijev po 23. členu ZKZ, saj bi morala natančno navesti razloge za takšno odločitev ob sicer enakih pogojih. Zapisnik o ustni obravnavi je pomanjkljiv in ne more predstavljati zadostne podlage za odločitev v predmetni zadevi, saj je dejansko stanje na podlagi tega zapisnika zmotno in nepopolno ugotovljeno, zlasti glede 1. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ v povezavi s tretjim odstavkom istega člena. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek, podredno pa, da Vrhovno sodišče samo opravi glavno obravnavo in ugotovi drugačno dejansko stanje, kakor je bilo ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje ter izpodbijano sodbo spremeni.

4. Odgovori na reviziji niso bili vloženi.

5. Reviziji nista utemeljeni.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vloženi pritožbi zoper izpodbijano sodbo obravnavata kot pravočasni in dovoljeni reviziji po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil tudi izveden preizkus revizij v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1, ni pristojno presojati njegove pravilnosti), sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka v ponovnem postopku na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja pravilno presojala odločitev prvostopenjskega upravnega organa na podlagi določb: 44. člena ZUstS in ZKZ-UPB1 (Ur. l. RS, št. 55/2003), ki je veljal v času odločanja tožene stranke. Po določbi 44. člena ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Z določbo 5. člena ZKZ-B (Ur. l. RS, št. 36/2003) pa je bilo izrecno določeno, da se postopki za odobritev pravnega posla, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, zaključijo v skladu s tem zakonom. Tožena stranka se pri tem pravilno sklicuje na določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 23. člena ZKZ -UPB1. 10. V obravnavani zadevi so bili B.B. in tožnika, ki so kot predkupni upravičenci uveljavljali predkupno pravico pri nakupu istega kmetijskega zemljišča, uvrščeni na isto mesto v kategorijo drug kmet iz 4. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ-UPB1. Ob enakih pogojih pa se med kmeti, uvrščenimi na isto mesto, določi pravica do nakupa po vrstnem redu, ki ga določa drugi odstavek 23. člena ZKZ-UPB1. Po podatkih predloženih spisov je za razliko od tožnikov B.B. izkazala, da izpolnjuje pogoj iz 1. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ-UPB1 (da ji kmetijska dejavnost pomeni edino oziroma glavno dejavnosti), in sicer, da ni zaposlena, da se šteje za kmeta v smislu ZKZ, da je lastnica kmetijskih zemljišč in gozdov ter da se ukvarja z govedorejo in prašičerejo in iz tega dosega pomemben dohodek, kar vse izkazuje, da ji kmetijska dejavnost pomeni edino oziroma glavno dejavnost in s tem poglavitni vir za preživljanje. Po določbi tretjega odstavka 23. člena ZKZ-UPB1 se kmetijska dejavnost šteje za edino in glavno dejavnost, če pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo tej osebi poglavitni vir za preživljanje. Ker je v pogodbi kot kupec navedena le B.B., ni pomembno, ali se njen mož šteje za kmeta, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino oziroma glavno dejavnost. 11. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnika v upravnem postopku nista izkazala s svojimi navedbami, da jima kmetijska dejavnost pomeni edino oziroma glavno dejavnost in s tem poglavitni vir za preživljanje. Prvi tožnik je namreč zaposlen v tujini in po lastni izjavi mesečno en teden skupaj z očetom obdeluje svojo zemljo, drugi tožnik pa je kmečki upokojenec, ki s pomočjo sina in drugih vaščanov obdeluje kmetijska zemljišča, ki jih ima v lasti. S tem, ko tožnika za razliko od B.B. nista izkazala, da izpolnjujeta pogoj iz 1. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ-UPB1, ne moreta uspešno v revizijskem postopku izpodbijati prvostopenjske upravne odločbe o odobritvi pravnega posla za promet s kmetijskim zemljiščem po sklenjeni navedeni kupoprodajni pogodbi z dne 5. 1. 2001. Revizijski ugovori, ki se nanašajo na dejanske okoliščine, ne morejo biti predmet presoje v reviziji.

12. Glede na določbo 91. člena ZUS-1 je Vrhovno sodišče odločalo o revizijah brez obravnave.

13. Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih sta bili reviziji vloženi, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče zavrnilo reviziji kot neutemeljeni na podlagi 92. člena ZUS-1.